Tiskane izdaje
Bagdadske sirene (Modrijan, prevod Iztok Ilc) je roman o tem, kako se rodijo jeza, nestrpnost in sovraštvo. Kako se rodi islamski skrajnež, ki je pripravljen na vse. Knjiga alžirskega francosko pišočega pisatelja Mohammeda Moulessehoula, ki se skriva za ženskim psevdonimom Yasmina Khadra, je del njegove trilogije o muslimanskem fundamentalizmu.
Moulessehoul (rojen leta 1955 v Sahari) je bil častnik v alžirski vojski in cenzuri se je lahko izognil le, če je pisal pod psevdonimom, ime pa si je izposodil pri svoji ženi. Frankofonski svet je verjel, da se je končno pojavil pristen literarni glas arabskih žensk.
Razkritje leta 1997, ko je Moulessehoul že živel v Franciji, da se za ženskim imenom skriva moški, in to nekdo, ki je sodeloval v akcijah proti alžirskim teroristom, je bilo precej šokantno. Za njegovo delo je značilno, da kaže drugačen pogled na islamski svet, ruši ustaljene predstave Zahoda, predvsem pa poskuša razkriti vzroke in ozadje islamskega fanatizma, ki jih zahodnjaki običajno ne vidimo. V njegovi biografiji je še en zanimiv detajl: leta 2014 je kandidiral za predsednika Alžirije.
Pripovedovalec romana Bagdadske sirene je neimenovani fant, beduin, ki ga srečamo v Bejrutu leta 2006, ko se pripravlja na »največjo operacijo, kar jih je bilo kdaj izvedenih na sovražni zemlji, tisočkrat udarnejšo od napada 11. septembra«. Potem nas pripovedovalec popelje v času nazaj in pokaže, kako se je iz preprostega in nedolžnega fanta prelevil v ubijalsko orožje neke ideologije.
Onečaščeni svet
Otroštvo je preživel v širjavah iraške puščave, vasi Kafr Karam, v veliki in revni družini. Njegovo življenje je bilo mirno in dostojno, vse »do dneva, ko je bil naš mali svet oskrunjen, naši tabuji onečaščeni, naše dostojanstvo porinjeno v blato in kri ... do dneva, ko so v babilonske vrtove vstopili suroveži, prepasani z granatami in lisicami«.
Suroveži, o katerih je govor, so ameriški vojaki, ki so leta 2003 izvedli invazijo na Irak. Naš prvoosebni pripovedovalec je primoran zapustiti univerzo ter se vrniti v rodno vas. To je okolje tradicionalnega etosa, zaprto v krog tisočletnih navad in običajev.
Toda v to okolje vdira tuj in agresiven element, brezbrižen rušilec tabujev. Američani ubijajo in žalijo bolj iz ignorance kot iz hudobije, a kljub temu je njihovo početje neopravičljivo. Med drugim ubijejo umsko prizadetega človeka, o katerem napačno predvidevajo, da poskuša zbežati, pripovedovalčevega očeta in njega pa ponižajo tako, da izvedejo racijo, bolnega starca privlečejo iz postelje pomanjkljivo oblečenega, tako da sin vidi njegove genitalije ...
Takrat »v globočinah njegovega drobovja zarjuje ostudna zver« in pripovedovalec se zave, da je »obsojen, da v krvi opere žalitev«.
Želja po maščevanju ga pripelje v Bagdad. Nekaj časa tava po mestu in se srečuje z vojno z vseh strani. Kmalu se znajde v sumljivih krogih ljudi, v zločinski mreži, ki uri teroriste.
Tako se ta preprosti fant, ki ga bralčeve simpatije kljub nedopustnosti njegovega početja ne zapustijo povsem, spreminja v avtomat za ubijanje. »Moja jeza do Zahoda postane moj ponos,« pravi nekje v romanu glavni lik. To je tisto temeljno občutje, ki ga vodi v nesprejemljivo obnašanje.
Na spolzkem terenu
Khadra v romanu spretno vodi bralca po spolzkem terenu islamskega radikalizma. Jasno pokaže, kako so se v domorodnem prebivalstvu porajala protiameriška občutja, kakšno vlogo je pri tem imel trk različnih kultur, za katerega je na ameriški strani značilna popolna nevednost, na iraški pa zelo močna čustva.
Ker pa smo v glavi Iračana, je njegova perspektiva seveda veliko bolj jasna kot ameriška.
Khadra uporablja bogat jezik, ki na določenih mestih jasno ponazarja povedano. Sicer pa je zanimivo, da pisatelj sredi romana spremeni slog, da začetni psihološki realizem v nadaljevanju preide v trilerske vode.
Kolikor je knjiga po eni strani polna zanimivih uvidov, je po drugi strani v njej tudi nekaj didaktičnega, poučnega.
