Tiskane izdaje
Kdor se je ukvarjal s tekom pred tridesetimi leti, je veljal za posebneža, pogosto ga je pospremil pomenljiv gib na sence prislonjenega kazalca, piše Marjan Žiberna, nekdaj atlet, danes pa svobodni novinar in pisatelj, v uvodu knjige Zgodba Ljubljanskega maratona, ki je pravkar izšla pri založbi UMco.
Kako je torej mogoče, da je rekreativni tek postal tako priljubljen, kako so »zmešanci«, kakih dvajset tisoč jih je že, ki v vsakem vremenu derejo po ljubljanskih ulicah konec oktobra, postali splošno sprejemljiva zadeva in celo popularna zadeva, kako so se kalili udeleženci in organizatorji – o vsem tem in marsičem drugem se lahko podučimo v pričujoči knjigi, ki jo je Žiberna napisal z Brankom Gradišnikom.
Knjiga se začne z zgodbo Andreja Razdriha, ki je z Brankom Gradišnikom »stric iz ozadja«, se pravi boter in idejni vodja Ljubljanskega maratona. Prav je, da na kratko obnovimo, kako se je to zgodilo. Pravnik Andrej Razdrih in pisatelj Branko Gradišnik sta stara znanca, sošolca iz osnovne šole, oba navdušena tekača.
Ko je Branko Gradišnik v davnih devetdesetih ustanovil nestrankarsko listo Rad imam Ljubljano, je povabil Razdriha, naj na tej listi kandidira za mestni svet. Potem je bil tja tudi izvoljen in na sejo sveta kmalu uvrstil pobudo o organiziranju mestnega maratona. Kljub težavam je pobuda dobila večinsko podporo levih in desnih.
Nadaljnja sreča je bila, da je mestna načelnica za šport Franka Trobec napotila Razdriha h Gojcu Zalokarju in njegovemu Timingu, ki je bil sposoben pripraviti prireditev v najkrajšem času, in naposled je bila sreča tudi to, da so podprli maraton nekateri navdušeni novinarji, denimo Primož Kališnik iz Delove priloge Polet. »Ob 673 udeležencih se nam je prvi Ljubljanski maraton zdel popoln triumf in potrditev slutnje, da smo Slovenci tekaški narod,« zapiše Razdrih.
Dve perspektivi
Potem prevzameta besedo Marjan Žiberna in Branko Gradišnik, ki pripovedujeta zgodovino maratona vsak s svoje perspektive: prvi obnavlja dogajanje devetnajstih preteklih maratonov po uradni plati, navaja podatke o udeležencih, »zajcih«, zmagovalcih, rekordih, težavah z neenakimi nagradami za ženske in moške, o vremenu in podobnem. Dogajanje je povzeto kronološko, po letih, nekako novinarsko poročevalsko in delno reportažno, skratka, tako rekoč »zgodovinopisno«.
Pisatelj, prevajalec in kolumnist Branko Gradišnik pa piše svojo osebno zgodbo, piše o vsem, česar v uradnih poročilih ne moremo prebrati. Včasih kar povzema iz svojih dnevnikov, tako da je zadeva še bolj pristna. Na začetku njegovo zgodbo obvladujejo muke rojevanja maratona, predvsem politično-birokratsko-organizacijski zapleti, ki pa ob zmagoslavju, da je prireditev vendarle zaživela, kmalu postanejo nepomembni.
Branko Gradišnik poroča o svojih tekaških zmagah in porazih, o uspelih in spodletelih srečanjih z ljubljansko maratonsko progo, o komedijah zmešnjav, kot je denimo tista s spodnjimi gatami, ki so mu lezle v rit ...
Poroča pa tudi širše, denimo o tem, da nekoč županje Vike Potočnik niso spustili v VIP-šotor, ker je varnostniki niso prepoznali, o tem, da število udeležencev vsako leto naraste za 30 odstotkov, o težavah s sponzorji, ki so jih včasih pustili na cedilu tik pred zdajci, izpišejo se mu tudi prelepe apologije teku in še marsikaj. Vidi se, da je v svojem elementu in zelo duhovito in plastično priklicuje stvari pred bralca.
Portreti in utrinki
Pripoved Žiberne in Gradišnika prekinjajo portreti mnogih odličnih tekačev, udeležencev maratona, kot so Igor Šalamun, Helena Javornik, Helena Žigon, Nada Rotovnik Kozjek, Roman Kejžar, Mitja in Mateja Kosovelj, Daneja Grandovec, Žana Jereb itd.
Tu so tudi utrinki, ki so jih prispevali organizatorji in privrženci prireditve: Andrej Razdrih, Gojko Zalokar, Pavle Kozjek, Viki Grošelj, Boštjan Videmšek, župan Zoran Janković (ki redno pozdravlja udeležence maratona na startu in cilju), Jasmina Kozina Praprotnik (tekla je nekaj dni pred porodom), Samo Rugelj (urednik knjige), Primož Kališnik, Janez Penca. Na koncu so zbrani še podatki o zmagovalcih maratonov, rekordih proge, pregled udeležencev, člani organizacijskega odbora in podobno uporabno gradivo.
In zdaj po odgovor na vprašanje, ki smo si ga zastavili na začetku: zakaj je tek v dvajsetih letih postal tako popularen? Odgovor morda najdemo v poročilu Branka Gradišnika iz leta 2008. V njem ugotavlja, da je prireditev postala modna med mladimi, da je postala statusni simbol in skorajda družabna obveznost. K temu naj bi veliko prispevali instantni socialni mediji in dejstvo, da se mladi radi pokažejo na ekranu. Skratka – objaviti selfi z maratona na facebooku je to, kar žene množice k teku.
