Tiskane izdaje
Po leta 2011 objavljenih Sprehodih po slovenski poeziji, ki so ponudili sintetičen pregled naše pesniške ustvarjalnosti od razsvetljenstva do konca 20. stoletja ter prek vpogleda v avantgardo in neoavantgardo natančno prikazali razvoj vizualne imaginacije v 20. stoletju, se v Novih sprehodih po slovenski poeziji Irena Novak Popov (Zveza društev Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 2014) posveča predvsem analizi poezije odprte forme, ki je pri nas uveljavljena od začetka devetdesetih let.
Pesniška forma se je v tem obdobju odprla predvsem v smislu dialoškosti, bodisi internacionalne bodisi medgeneracijske, in intermedialnosti. Dialoškost avtorica opredeljuje z besedami: »Svoje resnice o svetu sam ne morem ne doživeti ne misliti znotraj sebe oziroma brez intersubjektivnega odnosa, ki nastaja v dialogu z drugimi.«
Eno izmed najizčrpnejših poglavij knjige je Pesniški dialog s tujino, v katerem avtorica jasno pokaže, da je predhodnik odprtosti, ki jo je leta 1991 prinesel Uroš Zupan s Sutrami, Tomaž Šalamun, ki si je že dobri dve desetletji prej zadal program postati svetovni pesnik v slovenščini.
Svojo doraslost v Evropi je dosegel prek ovinka ameriške eksotike, pop kulture, moderne znanosti, divjine in nove umetnosti. Vsi ti za slovensko umetnost prej tuji pojavi so zaživeli v razprti, polifoni pesniški govorici. Šalamun, ki je večino svojih del ustvaril zunaj Slovenije, v ZDA, Mehiki, Franciji, Grčiji in drugje, je tako po mnenju Irene Novak Popov uresničil veliko pustolovščino, ki je »pripeljala do zlitja tujega/drugega in svojega, odnos ljubezni«.
Kasneje sta podobno slovensko literarno perspektivo ameriški odprla Aleš Debeljak in Uroš Zupan. Debeljak je ob izkušnji tujine z individualnim vrednotenjem tako v svojih pesmih kot esejih pisal v imenu vseh, ki ostajajo zavezani avtentičnemu jazu in strastnemu iskanju smisla. Drugače pa je Zupan, ki je ves čas bolj ali manj ostajal v Sloveniji, svoj literarni program zasnoval kot načrt, da se bo z ameriško perspektivo uprl slovenski zaprtosti in »nasitil začudenje socialističnih otrok«.
Družbeni sistem se je medtem spremenil, toda zaprtost je ostala, Zupan pa jo je ves čas poskušal presegati z okrepljenim doživljanjem sebe ob srečanju s tujim in vzvratnim prevrednotevanjem svojega. Pri tem je opazna lastnost njegove poetike ostajal pogled na življenje skozi literarno izkušnjo in bolj kot na domačo tradicijo navezanost na beatnike, newyorško pesniško šolo in Williama Carlosa Williamsa.
Razpiranje pesniškega
Primož Čučnik je eden izmed osrednjih avtorjev tudi na področju razpiranja pesniškega izraza intermedialnosti, predvsem glasbi. Leta 2006 je z Ano Pepelnik in Tomažem Gromom začel delovati v skupini CPG Impro, ki je poskušala povezovati različne govorice: besede, zvok, hrup, šum in tišino. Akterji te skupine so vse te elemente, podobno kot velja v svobodni improvizirani glasbi, razumeli kot enakovredne dele celote.
Glasba je vplivala tudi na Čučnikov postopek pisanja poezije. Pesem se včasih razvije kot dialog s skladateljem Johnom Cageem, Cage mu služi kot »ozadje za sporočilo o subjektovih omejitvah, tj. nezmožnost predstavljati si nič oz. nevednost«. Čučnik je ob dialogu z glasbo raziskoval tudi možnosti skladanja poezije, oblikoval je približek sestini, nadgradil figuro anadiploze in izpopolnil obliko pantúm.
Med pesniki, ki so najbolj odprti za povezovanje z glasbo, Irena Novak Popov navaja še Andraža Poliča, Toneta Škrjanca, Gregorja Podlogarja, Tomislava Vrečarja, Gašperja Maleja in seveda Gala Gjurina iz obdobja, ko je še deloval kot pesnik. Avtorica posebej izpostavi tudi zgoščenko Kamen Aleša Štegra, na kateri glasba graških glasbenikov ni zgolj ilustracija njegovih branj svoje poezije, ampak skupaj z njimi oblikuje čaroben in sugestiven svet.
Odprtost za najrazličnejše poetike, ki poskušajo v zadnjih desetletjih razširiti splošno predstavo o poeziji, je Irena Novak Popov izkazala tudi v svoji metodi. Obširna poglavja je namenila avtorjem, ki so bili, ker delujejo na obrobju, doslej po krivici zapostavljeni. V sodobni pesniški kanon tako umešča tudi Esada Babačića, kateremu gre predvsem za avtentičnost pričevanja, Ferija Lainščka s fiktivnimi pesmimi, v katerih kot subjekti pogosto nastopajo ženski glasovi, in Milana Vincetiča s fantastičnimi postmodernimi fragmenti. Naklonjenost vsemu, kar je marginalno in izvirno, avtorica izkaže tudi z analizami sodobne narečne poezije in pesništva Slovenske Benečije.
Kritična do podcenjevalnih sodb o ženskih pesnicah
Najudarnejši so zagotovo tisti deli knjige, v katerih je avtorica kritična do podcenjevalnih sodb literarnih zgodovinarjev o kakovosti dela ženskih pesnic. Delež ženskih avtoric v večini splošnih pesniških antologij dosega le od 4 do 10 odstotkov, ugotavlja Irena Novak Popov, navaja pa tudi izsledke raziskave Barbare Korun iz leta 2003, ki je v srednješolskih berilih med domačimi in tujimi avtorji 265 besedil našla le pet žensk.
Analiza del sodobnih slovenskih pesnic pokaže, da jih zaznamuje podobna duhovnozgodovinska struktura kot dela moških avtorjev. Pesmi Marine Bahovec, Cvetke Lipuš, Lucije Stupica in Taje Kramberger so razprte dialoškosti in polifoniji, drža teh avtoric je zagovarjanje subjektove svobode in umeščenosti v svet. Ne zadovoljujejo se z domačo literarno tradicijo in domačo literarno sceno, ampak svoje literarne svetove spajajo z odkrivanjem tujih svetov, bogatejših kultur in privlačnih tujih pokrajin.
