O podjetniškem duhu pri Slovencih

Gospodarstvo je poleg jezika­ in kulture konstitutivni element nacionalne identitete vsakega naroda ter predpogoj za njegov obstoj in razvoj.

Pri Slovencih je vedno bival podjetniški duh, številne podjetnike pa sta odlikovali tudi socialna in etična drža. To je osrednja misel knjige Draga Medveda Stebri slovenskega gospodarstva.

Knjiga je izšla posthumno, saj se je novinar, urednik, publicist, pisatelj, pesnik, založnik, slikar, fotograf in vinski vitez Drago Medved lani poslovil. V njegovi zapuščini je ostalo tudi to besedilo, ki je nedavno izšlo pri univerzi Alma Mater Europaea.

Kot je knjigo predstavil Slavko Pezdir, dolgoletni novinar in gledališki kritik uredništva kulture pri časniku Delo, zaradi pretirano poenostav­ljene in površne šolske učenosti ter aktualistično senzacionalističnih množičnih medijev komaj za silo poznamo kulturno preteklost in najzaslužnejše posameznike iz sveta umetnosti in kulture, malo ali pa čisto nič pa ne izvemo o podobno pomembnih znanstvenikih, filozofih in duhovnih pastirjih. Ter seveda o prebojnih inovatorjih svojega časa v gospodarstvu in kmetijstvu.

Medved v uvodu opozori tudi na nekatere kritične pripombe umetnikov, predvsem literatov, o podjetnikih. Denimo slavno Prešernovo gloso Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grajšino, v kateri je meril na Fidelisa Terpinca, ki ga je avtor vključil v svojo knjigo.

Medved je poudaril, da je Prešeren zelo lepo zaslužil z objavo svojih poezij, Ivan Cankar pa je v obdobjih, ko je imel denar, najel dve kočiji, da sta vozili njegovo sprehajalno palico in cilinder, vendar nobeden od njiju ni znal gospodariti s svojim premoženjem. To sicer v ničemer ne zmanjšuje njunega umetniškega pomena, vendar tudi norčevanje in pejorativen pogled na uspešne poslovneže nista umestna.

Relevanten izbor

Knjiga Stebri slovenskega gospodarstva to vrzel in v marsičem pomanjkljivo, nejasno ali izkrivljeno podobo zapolni in izostri. Avtorjev izbor je morda za koga nenavaden, saj številne posameznike ali podjetniške družine poznamo po njihovih drugih aktivnostih, nekateri pa so sploh skoraj neznani, vendar se ob prebiranju relevantnost izbora nedvomno potrdi. Glede na to, da pisec prihaja iz Celja, ni nenavadno, da začne s Celjskimi grofi in knezi, ki so res veliko premoženja v tedanjem fevdalnem slogu pridobili s porokami, vendar so tudi spretno gospodarili in bili na tem področju pri nas eni prvih zelo uspešnih podjetnikov.

Sledi Primož Trubar, ki je bil nedvomno zelo podjeten in iznajdljiv, da je lahko uresničil svoje velikopotezne založniške načrte, prav tako Janez Vajkard Valvazor. O njem je sorazmerno malo znano, da je bil prisiljen žrtvovati večino premoženja, da je lahko natisnil petnajst zvezkov Slave vojvodine Kranjske, še manj je znan podatek, da se je zanimal še za vrsto reči, med drugim je resno načrtoval gradnjo ljubeljskega predora. Gospodarski dosežki in predvsem mecenstvo Žige Zoisa so znani, manj pa podjetništvo njegovega očeta Michelangela Zoisa, ki je bil eden največjih veleposestnikov in lastnikov fužin, ko je umrl, pa je potomcem, vključno z Žigo, med drugim zapustil kar milijon ­zlatnikov.

Sledijo klasični podjetniki, kot je trgovec in industrialec Fidelis Terpinc, tarča omenjene Prešernove glose. Med drugim je bil ustanovitelj papirnice v Vevčah in Medvodah ter zelo narodno zaveden, podpornik različnih slovenskih društev in institucij, gmotno je pomagal Matiji Čopu in pri slikarju Matevžu Langusu naročal portrete znanih Ljubljančanov, vključno s Prešernovim.

Družina Pollak je sodila med največje slovenske usnjarje, usnjarsko tradicijo Tržiča in Kranja so dvignili na industrijsko raven, Peter Kozler, ki ga poznamo predvsem po njegovem Zemljovidu slovenske dežele in pokrajin, pa je bil ustanovitelj pivovarne Union, soustanovitelj Trboveljske premogokopne družbe in Kranjske stavbinske družbe, ki je postavila večino eminentnih ljubljanskih stavb, denimo stavbo Narodnega muzeja, Filipov dvorec in Kresijo. Očitno je bil tudi po naravi zelo priljuden, saj so v časniku Slovenski narod ob njegovi smrti zapisali, da se je »odlikoval s tisto ljubeznivostjo, prijaznostjo in preprostostjo, katera je lastna vsem plemenitim, modrim in v resnici omikanim ljudem«.

Večina je doživela klavrn konec

Josip Gorup pl. Slavinjski je sicer živel na Reki in v Trstu, vendar je bilo veliko njegovih aktivnosti povezanih z rodno Notranjsko, Kranjsko in Istro. Odlikoval se je zlasti po dobrodelnosti, saj je omogočil odprtje višje dekliške šole ter dekliškega liceja v Ljubljani, to je bila stavba Mladike, kjer je danes sedež zunanjega ministrstva, med drugim pa je Simonu Gregorčiču omogočil izdajo dveh zvezkov poezij.

Družina Lapajne se je zapisala v zgodovino po proizvodnji in trgovanju s čipkami, družina Majdič se je uveljavila s podjetji, iz katerih so kasneje nastali kranjski Merkur ter Induplati Jarše, tukaj sta še tovarnarski družini Kotnik in Lenarčič, prekmurski podjetnik Josip Benko, ustanovitelj ljubljanske kartonažne tovarne, papirnice Količevo in papirnice Krško Fran Bonač, veletrgovec Stermecki, mariborski tekstilni industrialec Josip Hutter, ustanovitelj Peka Peter Kozina, družina Vošnjak, ti so bili usnjarji in pionirji slovenskega hranilništva, gradbenik Josip Slavec, kasaška družina Slavič ter izjemen vinogradnik in trgovec z vinom ­Josip Mursa.

Žal je večina omenjenih, katerih podjetja so še poslovala ob koncu druge svetovne vojne, doživela klavrn konec. Ne samo da je bilo njihovo premoženje zaplenjeno, številni so bili tudi izgnani ali zaprti, nekateri tudi likvidirani, kar nekaj njihovih podjetij pa je v socialističnem sistemu zaradi slabega uprav­ljanja propadlo.