O pošasti, ki ni doma za devetimi gorami

Zelena pošast: Slikanica, ki postavlja v središče zanimanja zavist in vprašanje, kakšen je človek, ki se ga polasti.
Objavljeno
13. marec 2018 12.24
Gaja Kos
Gaja Kos

Miho Mazzinija smo dolgo poznali predvsem kot pisatelja­ za odrasle. No, seveda tudi kot scenarista, režiserja, kolumnista in računalniškega poznavalca, ne pa kot mladinskega in otroškega avtorja.

To se je spremenilo tik pred obratom­ tisočletja, ko je napisal slikanico Čas je velika smetanova torta, ki jo je v značilni kolažni­ tehniki ilustrirala ­Mojca Osojnik.

Temu je leta 2001 sledil roman Kralj ropotajočih duhov, ki se sicer ni uvrstil med mladinske romane, a bi ga v resnici lahko šteli (vsaj) med naslovniško odprte. Štiri leta pozneje je izšlo Drevo glasov, v prvem delu zelo in v drugem nekoliko manj posrečeno prvo Mazzinijevo delo za najstnike.

Sledil mu je veliko boljši in uspešnejši roman Zvezde vabijo, ki je leta 2016 dobil nagrado modra ptica in bil zbran tudi v projekt Rastem s knjigo (v »kategoriji« za osnovnošolce). Po dolgem času se je Mazzini spet vrnil k ustvarjanju za najmlajše, tokrat s slikanico Zelena pošast.

Zeleno pošast vsi dobro poznamo

Takoj je jasno, da zelena pošast ni pravljično bitje, ki bi prebivalo nepredstavljivo daleč, denimo za devetimi gorami in devetimi vodami, pač pa nekaj, kar vsi dobro poznamo, z njo smo se gotovo že kdaj srečali, z drugimi besedami – bili zeleni od zavisti.

V središču avtorjevega zanimanja sta torej zavist in vprašanje, kaj stori s človekom, ki se ga polasti oziroma dobi v svoje pošastne kremplje. Zavist je seveda prisotna v številnih literarnih delih za otroke in mladino, a ji običajno ni podeljena osrednja oziroma tako konkretna vloga. Ko deklica Lucija dobi napad zavisti (ob tem, ko učiteljica za najlepšo risbo izbere Alenkino in ne njene), postane drugačna, v svoji koži se kar naenkrat salamensko slabo počuti.

Sčasoma pride do presenetljivega spoznanja, da za zavistjo ne boleha le sama, pač pa tudi veliko njenih vrstnikov, pa ne samo to, tudi odrasli, vključno z mamo in očetom! Ali zanjo obstaja zdravilo, učinkovita rešitev, kako se je ­otresti? Slaba novica je, tako zdravnik, da zdravila ni, in dobra, da zeleno nadlogo prejkoslej vsakdo preboli. Pri Luciji se, kot je to rado v navadi, to zgodi nepričakovano, med ustvarjanjem, ki pre­usmeri njene misli od razloga za zavist h kreativnemu procesu in razmisleku, kako narediti nekaj lepega in dobrega oziroma nekaj lepo in dobro.

Mazzini se torej osredotoči na realen in v naši družbi pogost problem, proti kateremu tudi najmlajši niso imuni, kar je seveda nadvse dobrodošlo. Še bolj dobrodošlo je, da tega ne stori v pedagoški, pretirano razlagalni maniri, ampak skozi družinsko zgodbico, jasno, nazorno, nezateženo, v izčiščenem besedilu. Poišče vzrok za napad zavisti, opiše in pojasni občutja, ki mučijo Lucijo – in si jih tako kot ona verjetno večina otrok ne zna zadovoljivo pojasniti –, ter slednjič pokaže na rešitev, ob čemer se spotoma še pokloni ­ustvarjalnosti.

Zapleteni problemi prikazani predstavljivo

Ko omenjam nazornost, imam v mislih na primer opis zavisti kot ognja v želodcu. Zdravnik pojasnjuje Luciji in njeni mami takole: »[...] zavist gori v želodcu in se hrani s telesom. Zato se pacient počuti slabotnega, omotičnega, čudne misli ga napadajo, rad bi se znebil ognja tako, da bi ga podtaknil komu drugemu, da bi nagajal, se prepiral. Postane zloben in siten.« Tudi ozdravitev je predstavljena podobno nazorno, kot preselitev ognja iz želodca v glavo, kjer pa gori povsem drugače, denimo spodbuja željo po ustvarjanju.

Da je Mazzini dober in prepričljiv v pretvarjanju zapletenih, abstraktnih pojmov v konkretno predstavljive reči, je dokazal že s prvo knjigo za otroke, omenjeno Čas je velika smetanova torta, v kateri poskuša očka deklici Lani razložiti koncept časa tako, da ji uro predstavi kot torto – kadar mu zmanjka časa za igro s hčerko, to ne pomeni nič drugega, kot da so torto ali vsaj večino koščkov pojedli drugi. Pri tem ne pozabi opozoriti na razliko med kvaliteto in kvantiteto – največji kos torte, ki ga dobi služba, ni isto kot najboljši kos, ki ga dobi Lana.

Prav časovno požrešno službo predstavi zelo plastično, v obliki gromozanske babure, ki se ves čas baše s torto in v kateri Lana nemudoma prepozna mačeho iz Pepelke, Janka in Metke in Sneguljčice. Omenjeno besedilo odlikujejo domiselni elementi tudi na drugih mikro ravneh: blagajničarka v trgovini, ki pobaše kos torte, nato pomoli očetu roko, polno drobtin in ostankov smetane, na kar oče odvrne: »Je že v redu [...] kar obdržite drobiž.«

V svoji novi slikanici se Mazzini v bistvu drži preverjenega vzorca – nekaj na videz težko/težje razložljivega pojasniti na enostaven, razumljiv, zelo predstavljiv način. Pri tem pokaže tako posluh za tegobe in zagate otrok kot posluh za raven njihovega razumevanja in predstav.

Mazzini zna pisati za vse

H konkretnosti v primeru Zelene pošasti vsekakor veliko prispevajo tudi ilustracije Tanje Komadina, ki ogenj iz želodca na primer navzven prikaže kot zelen izpuh iz ust in stanje zavistnosti stopnjuje s količino zelene barve okoli zavistnega osebka.

Prav tako domiselno oblikuje Lucijino pričesko v dva zelena vražja rožička in naniza vrsto posrečenih detajlov – na gasilnih aparatih v trgovskem centru je narisan zelen plamen, na kiosku visi napis Zaradi zavisti zaprto – mimogrede, z dvostransko ilustracijo trgovskega centra ob le nekaj avtorjevih iztočnicah ustvari skoraj lasten svet zavisti –, na koncu knjige, za kolofonsko stranjo, pa v spodnjem desnem kotu zagledamo zelen plamenček, ki si je na ramo oprtal culo in (pregnan oziroma premagan) zapušča knjigo.

Posrečeno je tudi to, da mamina (izvirna) rešitev, s pomočjo katere se je znebila zavisti do sorodnikov, ki uživajo na Havajih, ni ubesedena, temveč le upodobljena, in še to na kolofonski strani, s čimer knjiga bralcu nekaj ponudi še, ko misli, da je že konec.

Ilustriranje je bilo torej v pravih rokah! In Mazzini kot pisatelj za otroke? Nedvomno vse bolj oziroma znova dokazuje, da zna pisati za vse (starosti).