O pozabljeni generaciji filozofov

Zbornik Pozabljena generacija­ filozofov, ki je pred kratkim izšel pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, predstavlja osebnosti in dela triindvajsetih filozofov, ki so doktorirali v obdobju med obema vojnama pri prof. dr. Francetu Vebru (1890–1975), enem največjih slovenskih filozofov.

Obsežno delo, ki vsebuje poglobljene razprave sedemnajstih avtorjev in avtoric, v katerih predstavljajo po obravnavanih tematikah zelo različne in svetovnonazorsko v marsičem razhajajoče se mislece in ustvarjalce, je uredil dr. Marko Uršič, profesor logike in filozofije narave na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v ­Ljubljani.

Zakaj je po vašem treba ponovno osvetliti življenje in delo doktorandov profesorja Franceta Vebra?

O filozofskem opusu in univerzitetnem delu profesorja Franceta Vebra – utemeljitelja slovenske akademske filozofije, ki je bil leta 1945 prisilno upokojen in pozneje rehabilitiran, čeprav šele posthumno, leta 1996 – je v zadnjih desetletjih izšlo več razprav, ponatisnjenih je bilo tudi nekaj njegovih knjig, medtem ko o njegovih triindvajsetih doktorandih iz obdobja 1923–1945 ni bilo objavljeno skoraj nič, vse do izida obsežne monografije zgodovinarja Alojza Cindriča Od imatrikulacije do promocije (2015), v kateri so zbrani arhivski dokumenti, povezani s temi disertacijami. Prav ta monografija nas je na oddelku za filozofijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani spodbudila, da smo lani pripravili simpozij o tematiki teh disertacij in drugih filozofskih del Vebrovih doktorandov, prispevki s simpozija pa so zbrani v tej knjigi.

Delo doslej 'pozabljene generacije' filozofov je vredno osvetliti predvsem zaradi še vedno zanimive tematike, ne nazadnje pa tudi zato, ker je doslej prevladovalo zmotno mnenje, da je bil v času med obema vojnama naš edini omembe vreden akademski filozof France Veber. V tem zborniku vidimo, da je imel vrsto zanimivih učencev, ki so razvijali lastne filozofske teorije. Nadaljnji filozofski razvoj večine Vebrovih doktorandov je prekinila druga svetovna vojna, zlasti povojna ideološka prevlada marksizma-leninizma v slovenski filozofiji, ki je trajala dejansko vse do demokratične preobrazbe naše družbe.

Zakaj so filozofska dela te 'pozabljene generacije' še danes zanimiva?

Zanimiva so zaradi tematske raznolikosti in marsikje tudi miselne prodornosti. Znova je treba o njih razpravljati tudi zato, ker zgodovino vselej pišejo tisti, ki 'preživijo'. S tem ne mislim samo na fizično preživetje, niti samo na zmagovalce vojn, revolucij ipd. Le sedanjost vzdržuje minule generacije v živem zgodovinskem spominu.

Veliko vprašanje, ali zgodovinsko preživijo res vsa dela, ki so sama po sebi vredna, da preživijo, seveda nima dokončnega odgovora. Čeprav imamo danes ogromne knjižnice in baze podatkov, kot sta Cobiss, Wikipedia ipd., je zgodovinski spomin vselej odvisen tudi od mnogih 'zunanjih' dejavnikov, družbenih, političnih, ideoloških ipd. Naj navedem primer iz antične filozofije: filozof Hrizip, ki velja za glavnega predstavnika stare stoiške šole, je baje napisal več kot sedemsto knjig, vendar se ni ohranila niti ena! Ali še drug primer: ohranjena ni niti ena slika najslavnejšega grškega slikarja Apela. S tem seveda nočem primerjati Hrizipovega ali Apelovega opusa z deli Vebrovih doktorandov, hočem reči le, da se tako nekoč kot danes resnično ohranijo samo tista dela, ki živijo v živih dušah. Če so to filozofske razprave: žive so, dokler o njih razpravljamo, premišljujemo, dokler jih kritiziramo.

Večina Vebrovih doktorandov, razen Alme Sodnik, Vladimirja Bartola in Ceneta Logarja, je slovenski javnosti skoraj neznana. Katere od osebnosti, ki jih do zdaj niste poznali, so vas najbolj presenetile in zakaj?

Vsaka izmed triindvajsetih osebnosti, ki nastopajo v tem zborniku, je svet zase. V nekaj stavkih, ki so mi tu na voljo, gotovo ne bi mogel biti pravičen do vsakogar. Zato bom rajši povedal kak stavek ali dva o treh, ki jih omenjate kot bolj znane. Namreč, tudi delo dr. Alme Sodnik, te izjemne ženske in izobraženke, je še vedno premalo znano, premalo cenjeno v naši filozofsko-strokovni javnosti. Vladimir Bartol se je po doktoratu, kot vemo, usmeril predvsem v literaturo, o njegovi mladostni filozofiji pa je (bilo) kaj malo znanega. Njegov študentski kolega in prijatelj Klement Jug je znan predvsem kot alpinist, ki se je smrtno ponesrečil v Triglavski severni steni (1924). O Jugu in Bartolu je nedavno napisal obsežni monografiji Tomo Virk. Omenjate tudi Ceneta Logarja, v mladosti zelo obetavnega filozofa, ki je med vojno šel v partizane, po informbiroju pa je preživel vrsto let na Golem otoku, vendar je tudi pozneje ostal marksist, vnet kritik fenomenološkega 'idealizma'.

Kot je razvidno iz raznolike tematike, obravnavane v njihovih disertacijah, je Veber doktorandom­ dopuščal veliko ustvarjalne svobode. Kakšen odnos je imel do svojih študentov?

Očitno je bil zelo razumevajoč mentor, ki je pri svojih doktorandih spodbujal obravnavo različnih tematik, pa tudi v končnih ocenah ni bil zelo strog – po drugi strani podrobnejši vpogled v te disertacije in Vebrove ocene pokaže, da je pričakoval, morda celo zahteval, metodološko doslednost v filozofiji, pri čemer se je večina doktorandov opirala na njegov 'transcendentalistični' spoznavno-teoretski pristop, čeprav je pri nekaterih čutiti tudi kritično distanco. Kot dober mentor je Veber vsekakor vedel, da ni najboljše, če se odličen študent v vseh pogledih strinja s svojim ­učiteljem.

Opus katerih doktorandov profesorja Vebra bi bilo treba še dodatno in bolj poglobljeno proučiti?

Kot urednik tega zbornika ne bi rad postavil v prvi plan nekaterih izmed njih. Vsi si zaslužijo pozornost in nadaljnje raziskave. Izbor prioritet je subjektivno pogojen s filozofskimi interesi in nagnjenji osebe, ki bere njihova dela ali piše o njih.

Kot eden od sedemnajstih sodelujočih avtorjev v tem zborniku predstavljate življenje in delo Mirka Hribarja. Katere temeljne značilnosti njegove filozofske misli so pomembne tudi za naš čas?

Mirko Hribar je bil moj najljubši filozofski učitelj, predaval nam je zgodovino filozofije in leta 1970 sem kot bruc prav pri njem doživel 'iniciacijo' v ljubezen do modrosti. V enem ali dveh stavkih ne morem povedati vsega, kar mi je ta modri in plemeniti človek dal, kakor tudi ne morem tako na kratko povzeti vsebine njegove disertacije. Rekel bi samo to: naučil me je, pa ne samo z besedami, prav tisto, kar je za filozofijo bistveno: spoštovati in razvijati duha. Takih učiteljev danes, žal, skorajda ni več.