O požrešnosti in sitnobah na mil način

Sončne pesmi, uganke in pravljici: Mira Voglar praznuje osemdesetletnico s slikanico Sij, sončece, sij.

Objavljeno
02. junij 2015 17.55
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

Sij, sončece, sij! In bo sijalo.­ Ta teden bo njegovo moč zmotila­ le kakšna kratka nevihta, pa še to le v gorskem svetu.­ A ko bodo enkrat sonce prekrili­ oblaki, bodo še naprej sijale­ pesmice, uganke in pravljice Mire Voglar, v novi likovni podobi pravkar izdane pri ­Mladinski knjigi.

Mira Voglar, rojena maja leta 1935, »sodeluje« z Mladinsko knjigo dalj časa kot Maček Muri. In vse se je začelo naključno, po sreči. »Mira, me lahko rešiš, me je pred dobrimi štiridesetimi leti prosila tedanja urednica glasbenega uredništva Vida Jeraj. Denar za izdajo vinilne plošče je imela, vsebine zanjo pa ne,« se spominja Mira Voglar.

Takrat je bila še mlada, sveža in polna delovne vneme, zato je hitro privolila. Ploščo so posneli, bili zanjo pohvaljeni in »bila je dobra«. Nastali sta dve suiti instrumentalnih skladb in posneli so nekaj več kot dvajset pesmi, precej jih je zapela znana Eva Novšak Houška. »Vedno imam srečo, da pridejo stvari k meni slučajno,« pravi Mira Voglar, utemeljiteljica sodobne glasbene predšolske vzgoje pri nas, otroška skladateljica, pesnica in pravljičarka, ki je posvetila ­življenje otrokom.

Njene Bibe in številne uganke so tako domiselne, da pritegnejo vsakega otroka, ki si želi še nekaj več. Pesmice pa imajo same po sebi svojstven žar v harmoniji, melodiki in ritmiki. Zakaj je naslov Sij, sončece, sij? Tako se imenuje ena izmed njenih najbolj priljubljenih pesmic, zakaj ta naslov, naj pove avtorica pesmi.

»Pred mojim kuhinjskim oknom raste visoka smreka s košatim vrhom. Dala sem ji ime vrabčja smreka. Vsako jutro namreč nanjo stresem hrano za vrabce in nato čakam, da oživi in hrup ceste prekrije blago prhutanje ptičjih kril, pa čebljanje in prerekanje vrabcev. Včasih mi razsvetli dan tudi nežen otroški glasek, ki kljub vrvenju na cesti ali gneči na avtobusu pride do mojih ušes in srca.«

V novi knjigi se zrcalita dve novi pravljici, ki ju je izjemno interpretirala Štefka Drolc (slikanici je dodan cede), družbo jima dela štirinajst ugank in prav toliko pesmic, ki jih pravzaprav že poznamo, ampak zdaj zaživijo v malo drugačni podobi, saj je konec koncev najbolj pomembna interpretacija. Mira Voglar se v prvi pravljici loti tematike, ki je in ni pričakovana – to je požrešnost.

Pravljica govori o medvedu, ki je že po naravi takšen, da rad kaj poje. Pomoč pri obvladovanju požrešnosti mu ponudi sonce. V drugi pravljici so v ospredju slabovoljni in tečni ljudje, sitneži. Mušnica vsem tečnobam svetuje, naj grejo do smejalnega drevesa, ampak je ne ubogajo. Na koncu seveda spoznajo, da je smeh zdravilo za slabo voljo.

Simfonija likovnih prispevkov

Slikanico spremlja imenitna ilustrativna podoba, ki jo je ustvaril Danijel Demšar. Domiselna in duhovita je že pikapolonica na naslovnici, ki z velikimi žepi in soncem na očeh spominja na Miro Voglar. Z Demšarjem že dolgo sodelujeta. Vesela je, da je našla umetnika z domišljijo, ki slikanicam doda svoj pečat, iz pisane besede ustvari samostojno (likovno) pravljico. V slikanici je »simfonija likovnih prispevkov«. Sij, sončece, sij je že njuna četrta knjiga.

Študij muzikologije in glasbene pedagogike je končala leta 1969 na Filozofski fakulteti v Ljubljani, podiplomski študij glasbene pedagogike pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dolgo je poučevala metodiko glasbene vzgoje na Srednji vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Kasneje, do upokojitve, je delovala kot profesorica na Pedagoški fakulteti v Ljubljani.

Mira Voglar je avtorica številnih glasbenih pravljic, glasbenodidaktičnih iger, ugank, izštevank, radijskih in televizijskih oddaj, scenske glasbe za otroška gledališča in pesmi za otroke, med drugim beremo v Slovenskem biografskem leksikonu.­ Je tudi avtorica številnih knjig za vzgojitelje in učitelje.

Veliko otroških pesmi Mire Voglar je ponarodelih. Pesmi lahko otroci ne le prepevajo, ampak tudi spremljajo z malimi inštrumenti. Melodije so preproste, vesele, igrive. Pesmi govorijo o stvareh, ki so otrokom poznane (ljudje, predmeti, živali). V pesmih so velikokrat uporabljene pomanjševalnice, medmeti, ­ponavljanja.

Sklenimo kar z njeno uganko: »Naj bo roka, naj bo noga ... vsakogar uboga okrogla ž...« (agož).