Tiskane izdaje
Dragan Petrovec je penolog z izostrenim čutom za raznotere pojavne oblike nasilja v človeški družbi. A kot namiguje že naslov njegove najnovejše zbirke esejev Nasilje pod masko (Sanje, 2015), predmet njegove tokratne analize ni nasilje kot tako, temveč posebne zvrsti nasilja.
Kaj je značilno za v knjigi obravnavane zvrsti nasilja, katere skupne lastnosti jih družijo, da jih Petrovec lahko subsumira s skupnim označevalcem nasilje pod masko?
Začnimo s primerom, ki ga v knjigi ne najdemo, a brez dvoma sodi vanjo. Še pred poldrugim desetletjem, dvema, so mnogi alpinistični odseki po Sloveniji posebej »nagradili« tiste svoje člane, ki so v tekočem letu opravili zahtevane izpite, in iz tečajnikov, kar je začetna stopnja več let trajajočega alpinističnega šolanja, napredovali bodisi v mlajše (alpinistične) pripravnike, starejše pripravnike ali alpiniste.
Vsem naštetim so priredili družabni dogodek, ki so ga imenovali preprosto sprejem, namreč sprejem članov odseka v vrste pripravnikov oziroma alpinistov.
Družabno srečanje se je navadno začelo v večernih in praviloma zavleklo v zgodnje jutranje ure. Združeno je bilo z veseljačenjem, skeči, plesom, uživanjem alkohola in vsem drugim, kar navadno sodi zraven. Obvezna, če ne celo osrednja, sestavina obrednega sprejema je bilo tepežkanje novopečenih pripravnikov in alpinistov z zvito alpinistično vrvjo.
Tepežkanje je v imenu alpinističnega odseka opravil vnaprej določen član, na katerega je odsek delegiral to nalogo in mu za to priložnost podelil funkcijo »rablja«. Pogosto je bil tepež vse prej kot nežen, tako da se je marsikdo od tepežkanih naslednje jutro zbudil z razbolelo zadnjo platjo in se še nekaj dni mukoma presedal na stolih, na katerih je poskušal neuspešno sedeti.
Ceremonijo alpinističnega sprejema bi sociologi bržkone uvrstili v skupino obredov prehoda, s katerimi ljudje zaznamujemo konec enega in začetek drugega življenjskega obdobja. Hkrati je to desetletja star običaj, ki ima v alpinistični srenji status zatečene, podedovane tradicije, ki jo sleherna generacija alpinistov prejme iz rok predhodne in jo izroči naslednji. Prav zato, ker je običaj del alpinistične folklore, bi večina najbrž brez pomislekov pritrdila mnenju, da ga velja nadaljevati in tako ohraniti zanamcem, kar velja tudi za tepežkanje kot njegov sestavni oziroma celo nosilni del.
Pogled, ki spregleda
No, domnevamo, da se Dragan Petrovec s takšnim stališčem ne bi strinjal. Prejkone bi vztrajal, da tepežkanje zgolj zato, ker je del alpinističnega obreda, ni nič manj tepež oziroma nasilje in da zavoljo tega ni nič bolj sprejemljivo. Zdaj torej že lahko odgovorimo tudi na izhodiščno vprašanje o skupnih potezah, ki družijo zvrsti nasilja, ki jih obravnava Petrovec.
Skupen jim je naš pogled, natančneje, naš spregled, da gre za nasilje. Konkretno: umeščenost tepežkanja v folklorni kontekst alpinističnega sprejema nam zastre pogled in prepreči, da bi v tepežkanju uzrli to, kar v resnici je – nedopustno in neopravičljivo nasilje kolektiva nad posameznikom.
Folklorni kontekst je maska, ki si jo nadene nasilje, da bi postalo družbeno sprejemljivo. Ali kot ugotavlja Petrovec: nasilje, ki je »folklorno, vpeto v ljudske običaje, [s tem] dobi neke vrste domovinsko pravico«. Maska »podeljuje nekakšno upravičenost do nasilja. (...) Masko, ki podeljuje legitimnost, si ljudje radi nadenemo.«
Ljudskih običajev, ki »udomačujejo« nasilje, je cela vrsta. Avtor omenja fantovščine, na katerih je bodoči ženin prejel telesne poškodbe, ki so mu preprečile udeležbo na lastni poroki. Prav tako je zelo razširjeno prisilno pitje alkohola, denimo ob šrangah, pa tudi sicer v veselih družbah, ko si nasilje nadene masko gostoljubnosti, da bi se izživelo nad tistimi, ki so bolj zadržani pri pitju. »Omizje začne prepevati prigodnice, nekakšne izštevanke, ob katerih mora tisti, ki mu je pesmica namenjena, zvrniti kozarec alkoholne pijače. Psihološki pritiski so za večino premočni, da bi se temu uprla,« ugotavlja Petrovec.
Včasih je krinka, ki si jo nadene nasilje, dobesedno maska. Pustni običaji, ki posamezniku zaradi našemljenosti zagotovijo neprepoznavnost, so bili od nekdaj združeni z medsosedskim in drugim poravnavanjem odprtih računov. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja je bilo kurentovanje združeno s tolikšnim nasiljem, da je, kot je leta 1924 poročal Marburger Zeitung, »tukajšnje okrajno glavarstvo prepovedalo običajno pustovanje v okraju Ptuj, da bi s tem preprečilo ponavljajoče se skoraj vsakoletne pretepe in štihanje z noži ob tej priložnosti«.
Humanitarne mučilnice
Če so doslej omenjene oblike nasilja vse bolj ali manj zvezane s tradicijo, se naslednja zvrst nasilja odvija v okolju sodobnih institucij, še zlasti v tako imenovanih zaprtih institucijah, ki posamezniku omejijo nekatere svoboščine in pravice.
»Vojska, policija, cerkev, zapori, bratovščine, internati – vse to je topla greda za nasilje,« ugotavlja Petrovec. Humus institucionalnega nasilja je izrazita neenaka razporeditev moči med posameznikom in ustanovo. »Vsaka ustanova predstavlja moč, ki znatno presega vsoto moči posameznikov.« To je osnova, na kateri se »tudi ustanove s še tako humanitarnim poslanstvom zlahka sprevržejo v mučilnice«.
Avtor postreže z obilo primeri, v katerih si je nasilje nadelo na primer masko bele (zdravniške) halje. Govori o zdravnikih, ki so eksperimentirali na živih ljudeh; ki so sodelovali pri mučenjih v Abu Grajbu in Guantanamu (»da bi ohranjali pri življenju tiste, ki so bili videti pomembni kot domnevni vir informacij«); o izživljanju nad bruci v Oražnovem domu študentov medicine v Ljubljani; o prisilni hospitalizaciji v hrvaški psihiatrični bolnišnici Lopača pred dobrim desetletjem, da bi takrat še nepolnoletno pacientko »ozdravili« homoseksualnosti.
Zatem našteva primere zlorab v vojski. Te so še posebej redko sankcionirane, saj »kdor bi povzdignil glas, tvega, da ga obdolžijo izdaje domovine.
Maska domoljubja [storilcem] zagotavlja imuniteto.« Obravnava tudi problem nasilja v športu in zaporih. Pri slednjih, presenetljivo, vzame v bran pedofile in razgali masko pravičništva, s katero obsojenci za druga kazniva dejanja upravičujejo svoje izživljanje nad kaznjenci, ki so bili obsojeni zaradi spolnega nasilja.
Predpostavka Petrovčevega pisanja je, da je nasilje zlo. Prevpraševanje njegovih različnih oblik zato avtorja tako rekoč samodejno postavi tudi pred vprašanje človekove narave (Je človek po naravi dober ali zloben?) in vpliva družbenega okolja nanjo.
Dokončnega in nedvoumnega odgovora ne dobimo, čeravno se avtor prej nagiblje k pesimizmu: »Ko družbeni nadzor popusti,« pravi nekje, »se pokaže človekova narava. Nizki nagoni ne izbirajo pripadnosti, izobrazbe, poklica, rase, vere ali podobnih značilnosti.«
Nasilje je v Petrovčevi perspektivi družbeno škodljivo, za njegovega nosilca pa sramotno. Zaradi tega se vedno znova šemi in maskira. Nadeva si nove in nove preobleke, zaradi katerih ni spoznano kot ono sámo, kar mu omogoča, da pod krinko živi dalje.
Petrovec si zato v knjigi Nasilje pod masko postavi za cilj demaskiranje nasilja. Njegova stava je v temelju razsvetljenska: »[V]saka maska manj pomeni korak naprej k strpnejši in manj konfliktni družbi, korak k civilizaciji.« Avtorju je treba priznati, da njegovi eseji krepijo bralčevo senzibilnost za raznotere krinke nasilja.
