O večnem iskanju doma

Prekmurski pisatelj in fotograf­ Dušan Šarotar je z romanom­ Panorama, ki je izšel pri založbi­ Beletrina, že drugič nominiran za kresnika. Delo je zahtevno branje, saj sledi nemirnemu toku pisateljevih ­misli, ki jih v romanu pretaka osrednji lik, prav tako pisatelj. Vanje občasno vdirajo še tokovi misli drugih – albanskega šoferja in vodnika Gjinija, Američanke z irskimi koreninami Jane in emigrantske profesorice književnosti iz nekdanje ­Jugoslavije Spomenke.

Pisatelj je povabljen na Irsko, da bi tam ustvarjal in se občasno srečal s kolegi in kolegicami. Pripovedni tok je počasen, kot tudi pisateljevo potovanje po deževno sivi Irski,­ od koder se nato odpravi še v Belgijo, Ljubljano in Sarajevo. Ko tako potuje po Evropi, se počasi bliža sam sebi.

Osrednji lik romana je v bistvu samo on, kajti drugi liki se pojavljajo le prek njegove percepcije in interpretacije.

Kot potopis ali dnevnik

O romanu Panorama avtor pravi, da ga lahko beremo kot potopis ali dnevnik, sam pa ga ima za intimno pesem. Zato se je umaknil v ozadje, dal prostor pripovedovalcem, saj izpisuje njihove prvoosebne izpovedi. To so zgodbe emigrantov, izseljencev, beguncev, ki so zapustili domovino. Iskal je zgodbe tistih, ki iščejo dom, ker so izgubili domovino, je poudaril.

Matej Bogataj je za Radio Slovenija (ARS) o romanu Panorama in migracijah, ki jih je roman poln, dejal naslednje: »Seveda v tem iskanju doma prepoznamo usodo Ahasverja, večnega popotnika, in Šarotarjeva Panorama te usode popisuje suvereno, umaknjeno in izmodreno, pa seveda tudi nekoliko nostalgično: topli dom in mir sta bila izgubljena že v času velikih zgodovinskih pretresov, še prej pa ob daljši odsotnosti do neprepoznavnega spremenjena, kot nas uči Odiseja. Po tistem smo Odiseji vsi, privid Itake pa ­kjerkoli.«

Samo Rugelj je med drugim v Bukli zapisal, da se Panorama »bere kot avtoanalitičen potopis, v katerem zunanje podobe sprožajo poudarjene notranje učinke, po drugi strani pa nam Šarotar s pazljivo umeščenimi artističnimi črno-belimi fotografijami različnih velikosti v svoje pisanje pričara še skrivnostno atmosfero pisateljskega popotnika, ki se v tem vandranju po takih in drugačnih ter enkrat bolj, drugič manj samotnih pokrajinah, skupaj s spremljevalci in občasnimi pripovedovalci, spušča vse globlje k sebi.«

Fotografskost

Dušan Šarotar se je rodil 16. aprila leta 1968 v Murski Soboti. Živi in ustvarja v Ljubljani in je avtor več scenarijev za dokumentarne in igrane filme ter filmskih portretov. Pripravil je samostojno fotografsko razstavo Duše, ki je bila del programa EPK Maribor 2012, in ta njegova fotografskost je opazna tudi v romanu Panorama, v katerem je objavil fotografije s tega potovanja. Doslej so bile njegove pesmi in proza prevedene v poljski, ruski, češki, madžarski, angleški, italijanski, španski, katalonski, litovski in portugalski jezik. Gostoval je na številnih predstavitvah in branjih v tujini, kar odseva tudi njegov ­nominiranec za kresnika.

V romanesknem prvencu Potapljanje na dah (1999) je iz samotnega otoka ustvaril metaforo za življenje. S pisateljem Ferijem Lainščkom in fotografom Jožetom Suhadolnikom ter glasbeno skupino Občutek za veter je izdal knjigo Občutek za veter (2004), po kateri je bil posnet tudi igrano-dokumentarni film. Z romanom Biljard v Dobrayu je bil leta 2007 prvič nominiran za nagrado kresnik.