Tiskane izdaje
26. avgust je zaradi Borisa Pahorja postal nacionalni literarni praznik. Na njegov rojstni dan redno potekajo takšne in drugačne prireditve, letos, denimo, simpozij o slovenski tržaški literarni šoli, ki ga pripravljata Cankarjeva založba in ljubljanska mestna občina v dvorani mestnega magistrata. V vrtincu praznovanja se je Pahorju letos pridružil Alojz Rebula, ki je pred kratkim dopolnil devetdeset let.
O slovenski tržaški literarni šoli smo se pogovarjali s profesorico Marijo Pirjevec, ki je svoje življenje posvetila proučevanju slovenske literature, še posebej tiste, ki nastaja na našem zahodnem robu.
V Ljubljani bo potekal danes simpozij, posvečen slovenski tržaški literarni šoli. Zakaj si po vašem mnenju zasluži pozornost šola? Kdaj se je pojavilo to ime?
Konec druge svetovne vojne pomeni veliko zarezo v zgodovini Trsta. Pomeni tudi novo obdobje za primorsko kulturo in posebej njeno književnost, ki je šele tedaj na domačih tleh zadihala s polnimi pljuči. Pri tem je bilo temeljnega pomena, da je Trst po vojni pripadal svetu zahodne demokracije. Čeprav je bilo s to demokracijo marsikaj narobe, so Angloameričani dopustili ustanovitev slovenskih šol in vrste institucij, ki jih je v dveh desetletjih do kraja uničil fašizem.
V ta kontekst spada tudi rojstvo nekaterih kulturnih in literarnih revij (na primer Razgledi, Sidro, Tokovi, kasneje Most in Zaliv), okoli katerih so se začeli zbirati pomembnejši intelektualci, ki so bili kritični do povojnega ideološkega sistema v Sloveniji. Med tistimi, ki so postavili temelje za rast književnosti povojnega Trsta, sta bila Boris Pahor in Alojz Rebula in še kdo. O slovenski tržaški literarni šoli je prav na Pahorjevo pobudo pred časom v francoski slavistični reviji spregovorila slavistka Antonija Bernard (l'école littéraire slovène de Trieste).
Mislim, da izraz ni neutemeljen, razumem pa ga v nadčasovnem, simbolnem smislu. Njeni začetki segajo daleč nazaj, do Trubarja, utemeljitelja knjižnega jezika in slovstva ter prvega oblikovalca naše identitete. Zanj sta bila odločilna tržaško obdobje in vzgoja škofa Petra Bonoma, brez katerega ne bi bil, kar je postal, in ne bi storil vsega, kar je storil. Tržaškim piscem je od Trubarja do danes šlo – ob drugih, za ta prostor tipičnih duhovnih in mentalnih razsežnostih, od socialnih do eksistencialnih – za ohranitev slovenske identitete. Lahko torej govorimo o posebni varianti v slovenskem literarnem sistemu.
Kdo so pripadniki slovenske tržaške literarne šole in kakšne so njihove skupne značilnosti?
Če se omejim na drugo polovico 20. stoletja, lahko rečem, da pripadniki slovenske tržaške literarne šole spadajo v vse generacije, od najstarejše, še predvojne (Pahor, Rebula), do mlajših in najmlajših rodov. Kljub nujnim generacijskim in individualnim razlikam ne moremo prezreti povezovalne lastnosti te književnosti, njene globinske vezanosti na tržaški družbeni in duhovni prostor, obenem pa njene svojevrstne odprtosti v svet.
Prav spojitev regionalnosti in kozmopolitizma jo dela aktualno in vredno pozornosti. Naj navedem vsaj nekaj tistih, ki so zaznamovali književnost na Tržaškem: od omenjenih Pahorja in Rebule do Ivanke Hergold, Igorja Škamperleta, Dušana Jelinčiča, Marka Sosiča in Sergeja Verča med prozaisti, med pesniki pa Miroslava Košuto, Marka Kravosa, Bruno Pertot, Ireno Žerjal, Marija Čuka, Aceta Mermoljo, Alenko Rebula Tuta idr. Seveda bi ob temeljitejšem pregledu povojnih pisateljev in pesnikov morala upoštevati še vrsto opaznih imen.
Kako se je skozi zgodovino spreminjala slovenska literatura v Trstu, kakšen je bil in je njen položaj v primerjavi z večinsko italijansko literaturo?
Tržaška književnost je do 20. stoletja spadala bolj v območje kulturnozgodovinske kot umetniške tvornosti. Pri tem ne smemo pozabiti, da se je naša književnost, v nasprotju z italijansko, obdržala in razvijala skozi stoletja kljub pogosto neprijaznemu, če ne sovražnemu okolju. Prav zato je bila dolgo zavrta in manj avtonomna kot tukajšnja italijanska ali osrednjeslovenska.
Rojstvo slovenske tržaške literature v pravem pomenu besede lahko postavimo šele v prva desetletja 20. stoletja, ko so se pojavili ustvarjalci večjih zmožnosti – na primer Srečko Kosovel, Vladimir Bartol, Igo Gruden in še kdo, ki pa so zaradi povojnih razmer in fašizma ostali onstran meja ožje domovine in svoj opus ustvarili v Sloveniji, ne da bi seveda pretrgali vezi s tržaškim mestom.
Posebno usodo je imel pesnik Stanko Vuk. Novo literarno obdobje je nastopilo šele po koncu druge svetovne vojne, ko se je književnost lahko uveljavila na domačih tleh in se razvijala mimo tedaj uradnega socrealizma.
Kaj sta v tržaško literarno šolo prinesla Alojz Rebula in Boris Pahor? Ideološko sta na različnih polih, kaj pa tematsko, vsebinsko?
Oba, Pahor in Rebula, sta tematsko globoko zasajena v sodobnost in preteklost Trsta, posebno v obdobje fašističnih krutosti in tesnobe povojnega časa. Oba sta šla skozi mladostno jezikovno travmo, ki sta jo doživela ob prepovedi maternega jezika še v otroških letih, iz česar je pognala posebna privrženost prav temu jeziku. Zanju je značilno tudi izrazito angažirano razmerje do sveta v dveh smereh. Pahor je obrnjen v smer socialnega humanizma, piše in živi v svetu imanence, Rebula pa je naravnan čisto drugam, v krščansko transcendenco in eshatologijo. Osebna in družbena angažiranost sta bili preresni, da bi jima dopuščali notranjo razpuščenost ali filozofijo absurda.
Vse te značilnosti se z nekaj odstopi pojavljajo tudi pri naslednjih generacijah tržaških piscev. Skratka, gre za literaturo, za katero je značilna trdna hierarhija vrednot, ki so vezane na jezikovni, narodni, eksistencialni in ontološki etos. Pojav modernizma je v slovenski tržaški književnosti manj intenziven, vendar zanimiv.
Zdi se, da v srednji generaciji še imata naslednike, med mlajšimi pa za zdaj ni bolj prepoznavnih imen. Zakaj?
Srednja generacija pripovednikov je kar dobro zastopana. Na splošno se ti pisci postopno odmikajo od predvojnih, vojnih in povojnih travm, tudi z območij skupne ogroženosti. Zaslediti je premike k bolj osebnim eksistencialnim temam in nove stilne prijeme. Ustvarjalni utrip mlajših je manj opazen, čeprav tudi med njimi ne gre prezreti nekaj imen. Omenila bi pisateljico Vilmo Purič, med najmlajšimi pa Igorja Pisona in Davida Bandlja. Pomanjkanje kulturne in literarne revije je gotovo eden, vendar ne edini razlog za usihanje prizadevanja mladih, da bi pisali, in pomanjkljivo kritično samorefleksijo.
Koliko neslovensko govoreči Tržačani sploh poznajo slovenske pisatelje, razen seveda Pahorja? Kakšna mora biti slovenska literatura, da doseže tudi Italijane?
Vendar sta eni glavnih ovir pri globljem poznavanju kulture Slovencev gotovo premajhen izbor prevedenih knjig in nepoznavanje jezika. Literatura, ki doseže zahtevnejše italijanske bralce, je lahko regionalno obarvana, vendar mora vsebovati globinsko, univerzalno sporočilo. Pahor je pritegnil pozornost predvsem s svojim osrednjim delom Nekropola, ki je izšla pri rimski založbi, imela velik odmev v italijanskih medijih in bila večkrat ponatisnjena.
Med pomembnimi slovenskimi tržaškimi pisatelji sta tudi Bartol in Kosovel ... Kaj je tržaškega v njuni literaturi, kako je mesto zaznamovalo njuno pisanje?
Tudi Kosovel je, podobno kot kasneje Pahor in Rebula, po prvi svetovni vojni doživel travmo, ki ga je zaznamovala do prezgodnje smrti. S študijem in pesniškim delom je bil vezan na Ljubljano, zraven pa je bil vedno tudi pesnik Krasa in Trsta, seveda ne samo njegove topografije, temveč mnogo globlje. Zunanjo, prostorsko zarezo med njim in njegovo ožjo domovino so povzročile vojna in razmere po njej, duhovno, ideološko in politično pa je bil s Trstom tesno povezan.
Kaj je tržaškega v njegovi poeziji? Morda izjemna pokončnost in radikalen upor, ki ga je v primorskem človeku sprožilo fašistično zatiranje. Predvsem pa globoka narodna zavest; slovenstvo mu je bilo, kot sam pravi, sveto. Sodoben evropski razkroj je občutil in znal zajeti v vsej širini, saj ga je kot Primorec še posebej izkusil, hkrati pa je v tem skrajnem položaju zmogel vzdržati s posebnim smislom za človekovo prostost. Tudi Bartol je bil mentalno močno zasajen v svojo tržaško mladost. Izkušnjo fašizma je po svoje oblikoval v Alamutu in po vojni s humoreskami opazno zaznamoval tržaško prozo.
