Oblikovanje naslovnic: Imamo pri nas lepe ali grde knjige?

Večina slovenskih založb ima kljub manjšanju stroškov še vedno korektne naslovnice, veliko pa je tudi kiča.

Objavljeno
21. julij 2016 16.12
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič

Naslovnice predstavljajo prvo, zelo pomembno srečanje bralca s knjigo. Ponujajo prve namige o vsebini, govorijo tudi o tem, koliko je bil založnik pripravljen investirati v produkcijo knjige ter koliko okusa in sloga ima. Imamo v Sloveniji zadnje čase knjige z dobrimi ali slabimi naslovnicami?

Glavna urednica v založbi Modrijan Bronislava Aubelj je svoja opažanja strnila takole: »Menim, da kakovost oblikovanja knjižnih naslovnic pri nas upada in na tujem ni nič drugače. Časi, ko smo na založbah knjižnim naslovnicam posvečali veliko pozornosti, so mimo, zaradi množenja izdanih naslovov, upadanja prodaje in posledično manjšanja naklade je bilo treba poceniti tako rekoč vse faze nastajanja knjige.

Podatek o oblikovalcu ovitka je postal irelevanten – podobno kot podatek o uredniku in, tako se zdi, celo o prevajalcu. Ob predstavitvi knjig na spletnih straneh navajamo ime oblikovalca pri Modrijanu in Sanjah, mogoče še pri kakšni založbi, prav razširjena pa ta praksa ni. Knjižni ovitek je embalaža, in če sodimo po podatkih o prodaji, kolikor jih sploh pride v javnost, ni videti, da bi se 'lepe' knjige prodajale kaj bolje od 'grdih', tako kot na prodajne številke ne vpliva, kako je knjiga uredniško dobro narejena.

Tudi knjižnicam, ki pokupijo dobršen del 'česarkoli', je očitno prav malo mar, ali je naslovnica lepa ali ne ...« Nekoliko manj kritična je Suzana Duhovnik, vodja likovno-tehnične redakcije založbe Mladinska knjiga: »Težko je reči, da se kakovost naslovnic spreminja, zagotovo pa sledi času in sodobnim smernicam.«

Založbe z dobro oblikovanimi knjigami

Čeprav založbe ne posvečajo več toliko pozornosti oblikovanju naslovnic, Bronislava Aubelj pravi, da ima večina »tradicionalnih« slovenskih založb še vedno »korektne« naslovnice, ki niso nujno tudi lepe. »Večinoma še vedno sledijo nekim pravilom in izkazujejo, da njihovi oblikovalci poleg veščin v računalniških programih premorejo vsaj temeljno znanje likovno-grafičnega oblikovanja.

Samozaložniki in ad hoc založbe pri izdelavi naslovnic pogosto nimajo prav srečne roke, izjema je seveda Klemen Košir s svojimi »najlepšimi slovenskim knjigami«. Všeč so mi tudi naslovnice LUD Literature, izmed literarnih zbirk se mi zdi lepo oblikovana zbirka Goga, lepo izdelanih je veliko naslovnic založbe Sanje. Je pa, čeprav je »lepota« naslovnice, kot že rečeno, stvar osebnega okusa, na knjižnem trgu ogromno kiča. Neokusne, da ne rečem naravnost grozne so številne naslovnice prevodov žanrskih romanov. Podobno velja za knjige s področij ezoterike, osebne rasti in religije, nepopisno kičaste so številne otroške knjige. Sicer pa tudi tuje založbe niso imune na bolezen »na prvo žogo«.

Roman To noč sem jo videl, ki je izšel že v 12 državah, je dobil nekaj prav obupnih naslovnic. Fotografije seksi ženske so na »stock« agencijah očitno najpogostejši nakup založnikov, pred njimi pa ni varen niti Jančarjev roman. Mogoče pa sploh ni naključje, da je bil roman najbolj opažen v Franciji in na Poljskem, ti dve naslovnici sta meni in vsebini še najbliže,« pravi Bronislava Aubelj.

Suzana Duhovnik meni, da imajo lepe naslovnice butične slovenske založbe, ki izdajajo leposlovje, na primer Sanje in Beletrina, popolnoma enako raven pa imajo tudi pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi pri leposlovnih knjigah in izbranih priročnikih, ki jih izdajajo v zbirkah Nova slovenska knjiga, Roman, Esenca, Kondor, Odisej ...

Andreja Brulc, oblikovalka, ki že deset let dela za Beletrino, pa pravi: »Lepo oblikovane knjige imajo Goga, Mladinska knjiga, nekoč Nova revija in seveda Beletrina.«

Kako se lotevajo oblikovanja

In kako se pri Mladinski knjigi in Cankarjevi založbi lotijo oblikovanja knjig? Suzana Duhovnik odgovarja: »Smo tovarna knjig, na leto izdamo okoli 500 knjig, šest revij in 150 učbenikov. Seveda je vse knjige nemogoče prebrati, večinoma se seznanimo z vsebino po povzetku, kazalu ali pogovoru z urednikom. Mnogo knjig je iz zbirk, ki imajo ustaljeno podobo, nekatere prevedene pa povzamemo po izvirniku.

So pa tudi knjige, ki jih preberemo pred oblikovanjem, predvsem je to leposlovje, za katerega se posebno potrudimo. In, seveda, vedno preberemo izvirne slovenske priročniške projekte, pri katerih ponavadi tudi sodelujemo z avtorji.«

Drugače k zadevi pristopa Andreja Brulc, slovenska oblikovalka, ilustratorka in umetnica, ki živi in dela v Veliki Britaniji, oblikuje pa knjižne ovitke za založbo Beletrina: » Vse knjige najprej preberem, takšne, ki so vsebinsko težje dostopne, tudi po trikrat. Že med branjem – oblikovalec bere drugače, ker se mora poleg linearnega užitka koncentrirati tudi na vizualizacijo besed, slik, scen, idej – si podčrtujem in zapisujem možne podobe, ideje, asociacije in barve.

Potem nadaljujem izdelovanje vizualnih in kompozicijskih rešitev ter iščem dodatne informacije o vsebini in fotografije. Ko se odločim za določeno rešitev, se pri kolažiranju lotim obdelave posameznih fragmentov in jih sestavim v kompozicijo, pri fotografski izvedbi pa le delno obdelam material. Založba nato dobi prvi osnutek naslovnice, dokončam pa jo po njihovi potrditvi.«

V Modrijanu sodelujejo z oblikovalci, ki znajo prisluhniti naročniku in oblikovanje uskladiti z vsebino. Bronislava Aubelj pravi, da urednik najtesneje sodeluje z oblikovalci, saj on najbolje pozna vsebino; izbira motiva, fotografije, ilustracije je zlasti pri leposlovnih izdajah večinoma v rokah urednika.

»Ko gre za izvirno leposlovje, lahko pri naslovnici nekoliko sodeluje tudi avtor, ne more pa diktirati, kakšna naj bo. Francoski romanopisec najbrž vnaprej ve, kakšno naslovnico bo dobil njegov roman, če ga bo izdala založba P. O. L., tako naj bi tudi slovenski avtor vedel, kaj lahko pričakuje pri Literi, Beletrini, Gogi, Modrijanu ... Veliko svobode prepuščamo oblikovalcem pri oblikovanju stvarnih knjig. Sicer se pa založbe »držimo« stalnih sodelavcev – ko gre za zbirke, je to pravzaprav neogibno,« zatrjuje urednica Modrijana.

Trendi

Trendi in moda v knjižnem oblikovanju so vedno obstajali, pravi Andreja Brulc, ki za Beletrino oblikuje že deset let in je v tem času naredila 270 naslovnic. Oblikujejo se glede na celotni spekter dejavnikov. »Odvisni so, denimo, od tega, kakšna oblikovalska generacija se pojavi in kako močne vizije imajo umetniški direktorji pri založbah – v Veliki Britaniji je običajno, da ima založba zaposlenega knjižnega oblikovalca, ki potem dela z zunanjimi ilustratorji, fotografi ...

Trendi zajemajo tudi načine, kako so oblikovalci organizirani. Tako se pojavlja trend, da se oblikovalci organizirajo kot 'projektne' skupine. Eno takšnih skupin vodi Jacqui McDonough, delajo pa serijo knjig The Originals znotraj zbirke Puffin Fiction v britanskem Penguin Random House. Tu se je pokazal nov trend minimalističnega oblikovanja z omejeno barvno paleto, sencami, silhuetami in obilo negativnega prostora. Silhuete so zdaj spet priljubljene, tudi sama jih uporabljam že deset let. Trendi se pojavijo tudi, če je knjiga z določeno naslovnico zelo uspešna.

V zadnjih letih je bilo na primer zelo priljubljeno, da se podobe glavnega lika, pogosto ženskega, ne soočajo z gledalcem – ali so predstavljene od zadaj ali pa z glavo, ki izgine iz roba naslovnice. Ta trend je zastavila naslovnica za izjemno uspešno knjigo Gillian Flynn Ni je več (Gone Girl), na kateri sta samo tipografija in nekaj plavajočih las, še pravi Andreja Brulc. Včasih se trend na oblikovanje naslovnic prenese iz likovne scene, denimo iz kakšne underground zvrsti, kot so grafiti. Pojavil se je tudi trend iz ploskega oblikovanja, povezan s spletnim oblikovanjem. Pred desetimi leti so 3D-učinki in barvni odtenki dominirali spletno oblikovanje, medtem ko sta zdaj oba aspekta zelo redka.

Ti trendi so močno vplivali tudi na nekatere knjižne naslovnice – zlasti romane za odrasle, objavljenih leta 2016. Tu je zanimivo omeniti, da ta slog spominja na knjižne naslovnice iz 60. in 70. let, kot sta naslovnica za Če ubiješ oponašalca Harper Lee ali pa naslovnica za knjigo Peklenska pomaranča Anthonyja Burgessa,« pravi Andreja Brulc.

Bronislava Aubelj kakšnih posebnih trendov v oblikovanju naslovnic pri nas zadnje čase ne zaznava, Suzana Duhovnik pa pravi, da se sodobni trendi ozirajo v preteklost, veliko je ročnih pisav, veliko tudi izjemno dekorativnih močnih črk in barv, ravnih ploskev ter minimalizma.

Primeri lepo oblikovanih slovenskih knjig

Na vprašanje sta odgovorili dve sogovornici. Suzana Duhovnik ostaja pri svojih dveh založbah in našteva: »Modianojeva Nočna nezgoda, Odločitev Isabelle Pandazopoulos in Kovičeva knjiga Pogovori z mačko Moniko.«

Bronislava Aubelj: »Če polistam po nekaj prvih straneh revije Bukla, mi pade v oko naslovnica Štirih dram Bulgakova (LUD Šerpa), lepa je Menartova Zadnja pomlad (Mladinska knjiga), med otroškimi knjigami pa Pavčkov Don (Sanje).