Tiskane izdaje
Knjižni prvenec Delovega novinarskega veterana Vita Divca, ki je nastal v soavtorstvu z najboljšo slovensko smučarko vseh časov, je nenavadna mešanica načinov pripovedi in pripovedovalcev. Jaz. Tina. (DZS) je hkrati biografija in avtobiografija, v kateri Divac prepusti vodilno vlogo – tudi v pisanju, ne le v opisovanju – šampionki, ki je pred kratkim tudi uradno sklenila profesionalno športno pot.
Divčeva odločitev, da je bolj »moderator« Tinine pripovedi kot angažirani soavtor, knjigi omogoča ravno dovolj naivnosti, da ta obdrži presenetljivo in skoraj brez uredniških posegov ohranjeno lirično moč Tinine izpovedi, ki ves čas niha med skoraj srednješolsko hevristiko in osupljivo močno samorefleksijo. (I)zbrane Tinine izpovedi temeljijo na dnevnikih, ki jih je smučarka z največ osvojenimi točkami v eni sezoni (2012/2013) in nosilka devetih odličij (dvakratna olimpijska prvakinja) z velikih tekmovanj pisala večji del kariere in jih v očitni želji po bolj neposrednem stiku z javnostjo poklonila našemu novinarju, priči vseh njenih vzponov in padcev ter živi enciklopediji slovenske smučarske zgodbe, sicer enega redkih junaških epov, napisanih in (do)živetih v slovenskem jeziku.
Nadzorovana intima
Jaz. Tina. je intimno nadzorovan vpogled v intimno doživljanje ključnih let Tinine športne poti s poudarkom na čudežnih šampionskih letih, v katera je Črnjanka vstopila z Andreo Massijem, trenerjem, organizatorjem, vodjo, logistikom, partnerjem, prijateljem; skratka dečkom/fantom/moškim za vse, čigar vloga je sama po sebi tako močno literarna in gledališka, da bi zahtevala skoraj posebno knjigo ali – predstavo.
Jedro za razumevanje delovanja slovenskega smučarskega sveta, tega mikrokozmosa naše družbe, je spopad supernadarjene posameznice s superpovprečnim sistemom, ki zaradi lenobno pišmevuharske, a hkrati splošno pohlepne želje po »lastnem miru« agresivno ščiti svoje interese in že skoraj spontano reže glave, ki štrlijo iz vsiljenega »povprečnjakarstva« in celostne pavšalnosti.
To sta na svoji koži občutila velika šampiona – in človeka – iz polpretekle zgodovine slovenskega športa. Rok Petrovič se je umaknil; njegovih krikov niso hoteli (ali zmogli) slišati. Mateja Svet, katere pismo Tini na vrhuncu njene osebnostne in športne krize je tudi vrhunec knjige in ena izmed dveh ključnih scenarističnih točk preobrata, je odšla, ker je – razumela. Kdo. Kaj. Zakaj. Kam. Je kdo omenil Primoža Peterko? Tudi Ilka Štuhec je morala na svojo pot, da je razbila urok hiralnice talentov, sivega doma slovenskega smučanja.
Vojna napoved uravnilovki
Massi sproži revolucijo. Tina najprej le začuti, potem tudi zaživi svobodo. Ta ima − vedno − svoje pasti. Brezglavost lahko hitro postane dobesedna. Tina in Andrea »plezata« brez varovanja; naveza je silovita in zaradi tega skoraj brutalno, na trenutke samodestruktivno izpostavljena, intimno precej bolj kot v tekmovalni smučini, kjer je Tina vedno in povsod ohranila − popoln nadzor.
Odnos Tine Maze in Andree Massija je poleg Tininega (kontroliranega) razgaljanja gnilega ustroja Smučarske zveze Slovenije, ki je ostala globoko v nekih drugih časih, vrhunec knjige. Čeprav je (avto)biografska resnica vedno »režirana«, bralca brez sveže nabrušenih robnikov ob opisovanju skupnih treningov in skoraj infarktnih čustvenih stanj silovito razmetava po šampionkini čustveni (po)krajini, v kateri ni veliko prostora ne za kompromise, kaj šele za motivirano doživljanje zunanjega sveta. Ta do konca njene tekmovalne poti, ki je ohranila skrajno visoke in napete obrate do zadnjega veleslalomskega zavoja in epskega spopada z Anno Fenninger (zdaj Veith) v francoskem Méribelu marca 2015, v Tininem pisanju preprosto ne obstaja.
Fokus je srdito, včasih zelo kruto enosmeren. A prav zaradi tega se je Tina – v nasprotju z vseprisotno in ničkolikokrat resno poškodovano večno tekmico Lindsey Vonn – v času, ko smučanje nikoli ni bilo bolj nevarno in selektivno, izognila poškodbam. To je še ena velika Tinina zmaga.
Točke preobrata
Dekle, za katero so hoteli, da bi ostala »večna poraženka«, se prelevi v serijsko zmagovalko, ki sproti obračunava z vsemi svojimi in družbenimi demoni. Kot taka nikoli ne postane »kraljica slovenskih src«, čeprav potrebuje žaromete, saj ni jasno (ali pač je …), kaj se zgodi, ko ugasnejo luči. V očeh množice, ki se veliko lažje identificira z neuspehom (in ga posledično tudi lažje upraviči) kot s (posamičnim) uspehom, je Tina videti premalo … skromna. Premalo »naša«. Premalo »ljudska«. Razkorak v percepciji je preprosto prevelik. Tina je individualistka. Pika. Njena osebnost je nekompatibilna z množico. Jaz. Tina. Pika.
Nujno branje, ki morda malo zamuja s »tajmingom«, a bi potrebovalo vsaj še malo uredniškega dela.
