Obred umivanja in zavijanja lobanje v prt

Kanalska dolina: Nataša Gliha Komac piše o zanimivih obredih tega območja.

Objavljeno
09. marec 2015 16.37
Milan Vogel, kultura
Milan Vogel, kultura
O Kanalski dolini se od vseh slovenskih ozemelj, ki so ostala zunaj meja današnje Slovenije, pravzaprav najmanj govori in piše. V zgodovini so si ta del Koroške podajali različni oblastniki, po prvi svetovni vojni pa je bila, kljub temu da je bila večinsko poseljena s (koroškimi) Slovenci in redkimi Nemci, ­dodeljena Italiji.

To je bistveno vplivalo na njen nadaljnji razvoj, predvsem pa na njeno italijanizacijo, ki se je kazala v vsem javnem življenju, še najmanj v cerkvenem. Danes velja Dolina z vasmi Ukve, Žabnice in Ovčja vas ter znamenitimi romarskimi Višarjami za štirikulturno oziroma jezikovno: italijansko, furlansko, nemško in seveda slovensko.

Za pričujočo monografijo Ljudska religioznost v Kanalski dolini: o umiti in v prt zaviti lobanji (Založba ZRC SAZU, 2014), ki je izšla pod pokroviteljstvom Gorske skupnosti za Gomilsko, Železno in Kanalsko dolino, je avtorica Nataša Gliha Komac dopolnila diplomsko nalogo Ljudska religioznost v Kanalski dolini: primer »umite in v prt zavite lobanje« iz leta 1998 s preverjanjem takrat znanega gradiva z usmerjenimi pogovori z informatorji na terenu, s čimer je osvežila besedilo celo z lani pridobljenimi podatki.

Vendar delo ni samo to, kar napoveduje naslov, marveč je začetni del namenjen predstavitvi Kanalske doline in prikazu življenja slovenske skupnosti v njej: pogleda v zgodovino bivanja Slovencev v tem delu sveta, spregovori o slovenskem jeziku kot identifikacijski prvini slovenske skupnosti ter njegovem poučevanju, znanju in rabi v vaseh Žabnice, Ukve in Ovčja vas, kjer živi večina Slovencev. Poučevanje slovenščine poteka v šoli (poučevala je tudi avtorica), na tečajih za otroke in odrasle, za koristne pa se pokažejo izmenjave otrok oziroma bivanje otrok iz Kanalske doline v Sloveniji.

Šege po cerkvenem koledarju

Čeprav je naselitev Slovanov (Slovencev) ne le v omenjenih treh vaseh, marveč tudi v Lipalji vasi in delu Bele Peči, znana že v 6. stoletju, je bila slovenska jezikovna skupnost v Kanalski dolini formalnopravno priznana šele leta 1999 z zakonom o zaščiti zgodovinskih jezikovnih manjšin v Italiji. Pri ohranjanju slovenske skupnosti in s tem slovenskega jezika ima največ zaslug Slovensko kulturno središče Planika v Kanalski dolini.

V poglavju Praznično leto Slovencev v Kanalski dolini obravnava predvsem ohranjene šege, povezane s cerkvenim koledarjem: pust, veliko noč, cerkvene procesije in posebej pasijonsko procesijo v Žabnicah, žegnanje, romanje na Višarje, koledovanje in še kaj ter poskuša izpostaviti tisto, kar se razlikuje od širšega slovenskega prostora.

Povezovalna prvina skupnosti

Obred umivanja in zavijanja lobanje v prt uvede s slovesom od pokojnika. Tudi obred umivanja lobanje, o katerem je med prvimi pisal Milko Matičetov v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja, obravnava primerjalno: doslej znane podatke primerja z na novo zbranimi na terenu v zadnjih letih. Gre za obred, ko ob prvem pokopu v isti grob vzamejo iz njega lobanjo zadnjega pokopanega, jo umijejo (večinoma najbližji sorodniki) z navadno ali blagoslovljeno vodo in jo zavito v prt ob pogrebu položijo na krsto novega pokopanega.

Obred naj bi celo do konca devetdesetih let opravljala samo slovenska jezikovna skupnost, zato, zapiše avtorica, »umeščen v okvir ljudske religioznosti, z etnološko interpretacijo, razlago obredov postavljen v okvir Katoliške cerkve in sociološke interpretacije razumemo kot pomembno identifikacijsko in povezovalno prvino dolinske (slovenske) skupnosti s širšo slovensko (in slovansko) skupnostjo«.

Raziskava kaže, da je ljudska religioznost v Kanalski dolini še zelo živa, čeprav sta umivanje in ponovni pokop lobanje tudi zaradi drugačnega načina pokopavanja (kremiranje) zamrla.