Tiskane izdaje
Obredje okrog podelitve Nobelove nagrade za književnost je predvidljivo in časovno zanesljivo, čeprav organizatorji edinole za to disciplino nikoli vnaprej ne povedo, kateri dan bodo razglasili nagrajenca. Zadnja leta je to bil četrtek v »Nobelovem tednu«, ki se je začel danes z razglasitvijo nagrajenca za medicino. Tako bo najbrž tudi letos.
Tradicionalno obredje gre takole. Septembra se na stavnicah pojavijo znana pisateljska imena, vsako leto ista, razen če je kdo umrl ali bil nagrajen. Tako letos ponovno bolj ali manj visoko kotirajo isti pisci kot že vrsto zadnjih let: Philip Roth, Haruki Murakami, Thomas Pynchon, Ngũgĩ wa Thiong’o, Joyce Carol Oates, Adonis ...
Švedska akademija v četrtek razglasi neko presenetljivo ime, ki ga niti dobri bralci knjig ne poznajo, kaj šele da bi nanj stavili kakšen omembe vreden denar. Avtorje novinarskih zapisov, ki moramo bliskovito hitro predstaviti nagrajenca in njegovo delo, malo znani ali neznani nagrajenci spravijo v precejšnjo stisko. Tako predvidljivo je torej obredje.
Za pisatelje, ki pri novinarjih, na stavnicah in pri bralstvu veljajo za favorite, je to očitno oteževalna okoliščina, saj v zadnjih letih nikoli niso nagradili favorita. Zakaj je tako, je težko reči, ampak gotovo je eden od razlogov to, da bi strokovnjaki Švedske akademije težko osmilili svoj obstoj, če bi se njihovo mnenje ujemalo s prevladujočim mnenjem književne javnosti. Prav zato je seznam večletnih »zanesljivih« kandidatov, ki nikoli niso dosegli cilja, neznansko daljši od seznama prejemnikov.
Res nesmrtni?
Nobelova nagrada naj bi pomenila nesmrtnost, toda kdo se sploh spomni Moja Yana (2012), J. M. G. Le Clézia (2008), kaj šele nekaterih starejših nagrajencev, kot so Dario Fo (1997), Derek Walcott (1992) Camilo José Cela (1989), Wole Soyinka (1986) Eyvind Johnson (1974) Nelly Sachs (1966) ... In Patrick Modiano, ki je nagrado dobil lani, je javnosti morda še najbolj ostal v spominu zaradi presenečenja, ki ga je doživela ob njegovi razglasitvi. No, on je eden tistih, ki ni bil nikoli na nobenem seznamu morebitnih Nobelovih nagrajencev, in skupaj s predlanskim nagrajencem Kitajcem Yanom pooseblja način funkcioniranja Švedske akademije.
Švedska akademija, ki podeljujejo nagrado za književnost, šteje 18 članov, ki uživajo to čast do konca življenja. Med zdajšnjimi člani, znanimi pod vzdevkom De Aderton (Osemnajsterica), so švedski književniki, lingvisti, profesorji književnosti, zgodovinarji, pravniki. Akademijino delovno telo je petčlanski Nobelov komite, izvoljen izmed članov za tri leta. Ta skrbi za selekcijo širšega seznama kandidatov za nagrado, Švedska akademija pa za izbiro nagrajencev izmed petih finalistov.
Merila, po katerih podeljuje najprestižnejšo nagrado na svetu, niso nikomur jasna. Toda očitno je, da člani poleg samega pisateljevega opusa najmanj v enaki meri upoštevajo še spol, raso, domovino, politične preference in aktualno politično ozračje. Sama izbira traja eno leto. Potem ko do konca januarja prispejo predlogi, ki jih je bilo letos 259, komite med temi spomladi izbere od petnajst do dvajset kandidatov za nagrado ter v poznejši fazi pet finalistov, ki jih pošlje v obravnavo Akademiji, njeni člani pa jih med poletjem preberejo in ocenijo. Potem o njih razpravljajo, z izbiro nagrajenca pa mora soglašati več kot polovica članov.
Predlagatelji
Predlagatelji nominirancev so praviloma nekdanji dobitniki Nobelove nagrade, združenja pisateljev, razne akademije in druge ustanove. Glavna pomanjkljivost tega načina je, da so nominiranci najpogosteje starejši avtorji in kot je dejal Kjell Espmark, ki je bil kar 17 let na čelu Švedske akademije, njen član pa je še vedno, so morali organizirati nekakšno »vohunsko mrežo«, da so prišli do mlajših, novih piscev. Ko ta mreža najde kandidate, morajo njihova dela najprej poslati v prevod.
»Eden od najpomembnješih pogojev za Nobelovo nagrado je dobro razvit prevajalski sistem neke države, kar pomeni, da v njej prevajajo številne tuje avtorje,« je dejal Espmark in dodal, da so glede tega velike države, kot sta Velika Britanija in Francija v relativno slabšem položaju od manjših držav, kot je na primer Švedska. Na Švedskem je približno 50 odstotkov vse literature prevedene.
Podrobnosti o izbiri so skrbno varovana skrivnost. Arhivi so zaprti petdeset let in tudi takrat javnosti niso dostopni vsi podatki, na primer to, zakaj natanko so nekoga izbrali in drugega izključili.
V prvih letih, od 1901 do 1912 je Švedska akademija upoštevala Nobelovo voljo in nagrajevala dela, ki so izražala idealizem, zaradi česar niso bili nagrajeni Lev Tolstoj, Henrik Ibsen, Émile Zola in Mark Twain. Švedski zgodovinski odpor do Rusije so nekateri navajali kot razlog, zaradi katerega ne Tolstoj ne Čehov nista dobila Nobelove nagrade. Med prvo svetovno vojno in takoj po njej so pri izbiri upoštevali politično nevtralnost in so bili v prednosti pisatelji iz držav, ki se niso vojskovale.
Po letu 2000 so na Akademijo leteli očitki, da je preveč evrocentrična, ker je bila večina nagrajencev iz Evrope. Očitali so ji tudi, da favorizira Švede, saj je bilo v dobrem stoletju nagrajenih več švedskih avtorjev kot azijskih.
Od znanih do neznanih
Včasih, v prvi polovici prejšnjega stoletja, so nagrajevali pisatelje uspešnic, kot so John Galsworthy, Pearl S. Buck, Herman Hesse, André Gide, T. S. Eliot, William Faulkner, Ernest Hemingway. Neznani avtorji pa so prišli v ospredje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, potem so ti za kratek čas padli v drugi plan, zadnjih nekaj let pa njihova nepoznanost spet velja za prednost.
Ena od širši literarni javnosti neznanih avtoric, ki zadnja leta visoko kotira, je Svetlana Aleksijevič, beloruska preiskovalna novinarka, ki je nase opozorila s knjigama Dečki iz cinka o sovjetsko-afganistanski vojni in Černobilska molitev. Če bi nagradili Aleksijevičevo, bi se gotovo vnele razprave o tem, ali je nefikcijsko pisanje sploh literatura.
Nazadnje so tako pisanje nagradili pred 62 leti. Nobelovo nagrado je takrat dobil Winston Churchill za »mojstrske zgodovinske in biografske opise«. Prvič pa so nefikcijsko delo nagradili že na samem začetku podeljevanja, leta 1902. Theodor Mommsen je bil nagrajen za »umetnost zgodovinskega pisanja«. Za zgodovinsko in filozofsko pisanje pa je prejel nagrado še Bertrnad Russel leta 1950.
Znano je, da nekateri pisatelji v svojem celotnem opusu bolj ali manj obdelujejo neko temi. Torej je umestno tudi vprašanje, ali tema, ki se ji avtor posveča, vpliva na nagrado. Nagrajenci zadnjih let kažejo, da je tema pomembna. Herta Müller, Mario Vargas Llosa, Orhan Pamuk, Mo Yan imajo neko posebno literarno formo, ki ima politično ozadje. Llosa, nagrajenec 2010, je bil prvi Južnoameričan po znanem Márquezu (1982), torej zadnji veliki predstavnik politične literature Južne Amerike.
Jean-Marie Gustave Le Clézio (nagrajen 2008) se je kot Francoz najgloblje ukvarjal s kolonialno preteklostjo Francije. Nemška pisateljica Herta Müller (nagrajena 2009), po rodu iz Romunije, je predstavnica emigracijske književnosti v Evropi, ukvarja se s povojnim obdobjem, komunizmom, ki je dušil svobodo. Politično obarvana je tudi nagrada Turku Orhanu Pamuku. Politika na različne načine je očitno močan dejavnik, čeprav je bila Nobelova nagrada ustanovljena za res velika literarna dela.
