Esej na maturi 2015: Od Boga dani, od staršev prekleti

Prvotno besedilo življenja: Knjiga Alenke Puhar je prva pri nas razbila mit o zlatih časih otroštva.

Objavljeno
03. marec 2015 14.15
Ženja Leiler, kultura
Ženja Leiler, kultura

V šolskih klopeh smo vsi poslušali o mitu žrtvujoče se cankarjanske matere. In vsi smo brali­ o herojski Meti Hudabivnik­ iz Samorastnikov Prežihovega­ Voranca. Temu se ni dalo ­izogniti in verjeti je, da se še danes­ ne da. A verjeti gre tudi, da je tisto, kar je o tem v šoli povedano danes, precej drugačno od tistega, kar je bilo povedano nekoč. Namreč, da le malo od tega drži.

Kot vemo, je Cankar svoji materi v številnih literarnih delih zgradil spomenik. Bil ji je globoko zavezan. Zanj je bila simbol najvišjih etičnih ravnanj. Iz spomenika konkretni materi je pozneje zrasel spomenik slovenski materi, ki za ceno lastnega življenja trpi in se žrtvuje za svoje otroke, je stvarna, ljubeča in predvsem življenjsko neomajno močna. Pasivna in osamljena v svojem trpljenju je postala boginja, ki ji pripadata naša večna ljubezen in brezpogojno spoštovanje.

No, stoletje po stvaritvi tega mita, zahvaljujoč dognanjem psihologije in psihoanalize, že kar nekaj časa vemo, da je bil Cankarjev odnos do matere precej bolj zapleten. Predvsem je bil to odnos odraslega moškega z močnimi občutki krivde do (mrtve) matere. Za te občutke je seveda obstajal vzrok. In ta vzrok je bila predvsem družina, v kateri je odraščal: revna, kmečko-proletarska družina z bolj ali manj odsotnim in bolj kot ne neodgovornim očetom ter materjo, ki je tiho in trpeče vzela nase vsa bremena, s tem pa privezala otroke nase bolj, kot je to produktivno za njihov ­čustveni razvoj.

Po drugi strani velja za plemenito slovensko mater tudi »pankrtska mati« Meta Hudabivnik iz Prežihovih Samorastnikov. Novele, ki je v slovenski družbi ukoreninila misel o Slovencih kot narodu samorastnikov in v kateri mati nastopa kot aktiven simbol novega revolucionarnega duha – kot upornica proti krivicam, ki se godijo njej in njenim devetim iz (socialno) prepovedane ljubezni rojenim nezakonskim otrokom.

Zgodba ­Samorastnikov, uporniške ter nadčloveške Mete, ki konec 19. stoletja v koroških hribih kot kmečka dekla, nezakonska mati in ne da bi zanje dejansko skrbela vzgoji devet »lepih in zdravih« otrok, je glede na to, kaj danes vemo o razmerah tistega časa, precej pravljična in neverodostojna. Prav problematičnost obeh mitov je za pri nas pionirsko raziskavo o otroštvu na Slovenskem v 19. stoletju vzela v precep knjiga Alenke Puhar ­Prvotno besedilo življenja.

Kaj nam kaže ogledalo

Delo, ki je najprej izhajalo kot podlistek, ob nastanku leta 1982 ni našlo slovenskega založnika. Izšlo je pri zagrebški založbi Globus, pri nas je bilo pri založbi Studia humanitatis ponatisnjeno šele leta 2004. Na začetku osemdesetih let je namreč vzbudilo tako navdušenje kot burna nasprotovanja – podoba otroštva, ki ga je knjiga izrisala neusmiljeno do bralca, je bila očitno odločno prehuda, da bi jo bilo mogoče kar tako sprejeti.

Ta podoba je bila daleč od kanoniziranih literarnih orisov življenja slovenskih otrok tistega časa, pa tudi od splošno sprejetih predstav »o dobrih zlatih časih« idiličnih, ljubečih in med seboj trdno povezanih družinskih skupnosti, ki so kljubovale krivicam in viharjem življenja, v njihovem osrčju pa je bila ultimativna skrb za dobrobit otrok. Pravzaprav je vse­eno, kam pogledamo: na slovensko podeželje,­ v nastajajoče industrializirano proletarsko okolje, ali celo v svet meščanstva, kolikor smo ga sploh imeli, čeprav so bile razmere tam za nekaj odtenkov boljše.

Rojevanje, podoba otroštva med rojstvom in tako imenovano odraslostjo ter odnos med otroki in odraslimi sodijo med najmlajša področja zgodovinskega zanimanja. Z vso odločnostjo je otroštvo postalo predmet zgodovinopisja šele v drugi polovici 20. stoletja, najintenzivneje v šestdesetih in sedemdesetih letih. Delo Alenke Puhar je bilo ob izidu izrazito sodobno in v koraku z dotedanjimi spoznanji na svetovni ravni.

Ne le da je bilo dotlej, a seveda ne še pri nas, že splošno sprejeto, da je »prvotno besedilo življenja«, torej­ popotnica, ki jo od staršev in okolja prejmemo v svojem najzgodnejšem obdobju, usodno za naše razmišljanje in ravnanje v odraslem življenju. Ampak tudi in predvsem, da je bilo to prvotno besedilo v preteklosti polno neskončno dolgih in mučnih stavkov o strašljivem trpljenju otrok, ki so imeli v očeh odraslih še manj ­vrednosti od živine.

Najbolj tvegan čas življenja

Vse 19. stoletje in seveda stoletja pred njim je bilo otroštvo na Slovenskem najbolj tvegan čas življenja. Še ob izteku stoletja, leta 1890, je na Kranjskem, kjer je živelo pol milijona ljudi, kar 45 odstotkov smrti predstavljala smrt otrok v starosti od rojstva do deset let. To pomeni, da je bil vsak drugi umrli otrok, polovica med njimi je bila dojenčkov. Po razpoložljivih podatkih je bilo to visoko nad takratnim povprečjem v Evropi.

Vzroki so mnogoplastni. Shematično in zato na tem mestu nujno pomanjkljivo jih je mogoče opisati kot zanikrn, brezbrižen, predvsem pa izrazito nasilen odnos odraslih/staršev do povsem brezpravnih malih bitij, ki niso veljala za prave ljudi oziroma za avtonomne osebe.

Biti otrok je večinoma pomenilo biti telesno, psihično in čustveno zanemarjen, imeti najslabše življenjske razmere od vseh v družini, manj in slabšo hrano, slabšo obleko, slabše bivalne razmere, delo, ki je izrazito presegalo tvoj telesni in psihični razvoj, zgodnjo pot od doma in služenje tujim ljudem, stalno telesno kaznovanje in pohabljanje, ker nisi »dovolj priden«, velikokrat tudi spolno ­zlorabljenost.

Po drugi strani je za starše, ki otrokom niso bili sposobni dati kančka ljubezni, saj je tudi sami niso bili deležni, bil ideal otroka, kot piše avtorica, »nekakšno angelsko bitje, ki ga je komaj kaj videti in slišati, dokler je majhno; bitje, ki ne izraža svojih resničnih, pristnih čustev, temveč izraža nenehno in brezpogojno ljubezen do svojih staršev. Ko to bitje nekoliko zraste, izraža in dela vse tisto, kar starši od njega želijo.« In če tega ne želijo sami od sebe, sta tu izdatna pomoč palice in za mala bitja usodno ­vraževerje odraslih.

Puharjeva je raziskovala na podlagi stvarnih in literarnih zapisov, spominov in pričevanj, medicinskih in pedagoških tekstov, verske literature, časnikarskih zapisov, statistike itn. Knjigo gradi z opisovanjem takratnih nečloveških razmer ob porodu, plastično oriše, kako se je dojenčku, zapuščenemu in trdo povitemu v štruco od nog do glave, godilo v prvih nekaj mesecih življenja, ter razgrne slabe bivanjske, higienske in zdravstvene razmere, ki niso bile vedno povezane le z denarjem.

Zatem prikaže hierarhijo v družini, v kateri je oče, pogosto alkoholik, vladar in otroci podložniki, ter prehranjevanje, ki sledi tej hierarhiji. Poseben del je namenjen vzgoji, ki je prek telesnega nasilja temeljila na zatiranju in ustrahovanju kot vodilu socializacije otroka oziroma temelju vzgoje. Secira identiteto takratnega »pravega« moškega v odsotnosti grozečega in prisotnosti nasilnega nedoletneža. Oriše strahotno senco smrti, pod katero so živeli otroci od rojstva, najsi so ji sami zrli v oči najsi so jih z njo strašili. Opisuje tako rekoč samo po sebi umevno zdomstvo otrok, šolanje, kolikor ga je bilo, versko vzgojo.

Otroci kot starši svojih staršev

Med temeljne vzroke, s katerimi­ bi si pomagali odgovoriti na vprašanje, zakaj so bili otroci v preteklosti deležni tako surovega ravnanja, avtorica postavi dejstvo, da so otroci resda veljali za božji blagoslov, a obenem tudi prekletstvo: ko namreč 19. stoletje govori­ o otrocih, ne govori o njihovih potrebah, razvoju in čustvovanju, ampak o potrebah odraslih, njihovih staršev.

Te potrebe so potrebe po ljubezni in zavetju, ki ju sami kot otroci niso bili deležni in ju zdaj pričakujejo od svojih otrok. Če otroci tega niso bili sposobni, če so staršem povzročali skrbi, če so bili bolni, če so jokali, če niso spali ... so veljali za slabe, hudičeve, malopridne, za nadlego in kazen božjo. Ta strahotna zamenjava vlog kaže na mehanizme pohabljenega čustvovanja in mišljenja odraslih, ki je otroke ogoljufalo za sanje, da je svet varen. In ti so potem ogoljufali svoje otroke ...

Empatija kot temelj vsakega odnosa

Danes se nam zdi samo po sebi umevno, da je za to, da bi razumeli potrebe otrok, najprej potrebna temeljna empatija, torej sposobnost vživljanja v čustva in potrebe drugih. Evolucija odnosa med starši in otroki je bila zato možna šele s porajanjem te empatije, zanjo pa so bili potrebni prosvetljeni in odprti ljudje, relativno urejene socialne in življenjske razmere, pa seveda priznanje, da je otrok, tako kot odrasli, človeško bitje.

Da se ta proces še zdaleč ni zgodil čez noč, konec koncev govori tudi deklaracija o otrokovih pravicah, sprejeta komajda leta 1959. Šele z njo namreč otroci v splošni družbeni zavesti postanejo človeška bitja s specifičnimi telesnimi in psihološkimi potrebami, ki zahtevajo prav posebno pozornost in skrb.

Prvotno besedilo življenja je pomembna knjiga iz več razlogov. Prinesla nam je dragoceno materialno izročilo, ki je sestavni del naše duhovne in kulturne zgodovine, kolikor je že boleča. A razlog, ki je morda najvažnejši danes, je, kaj nam knjiga govori o našem odnosu do otrok in otroštva tukaj in zdaj. Si lahko, ko odložimo to gosto, trpko, nesentimentalno pa tudi zelo poučno branje, rečemo, še dobro, da živimo v 21. stoletju?