Tiskane izdaje
Literarni kritik Juan Antonio González Fuentes je v recenziji romana Dublineska španskega pisatelja Enriqueja Vila-Matasa (prevedla Veronika Rot, Beletrina), citirajoč T. S. Eliota in njegov esej Ulikses, red in mit (1923), postavil tezo, da je James Joyce v Uliksesu uporabil mite in modele preteklosti, da bi dal obliko kaosu sedanjosti, ter ga s tem presegel in morda celo preskočil v neki drug red.
Eliot namreč v eseju trdi, da je vnašanje klasičnega mita v sodobni kaos poskus vnašanja oblike in pomena v pahljačasti nič današnjosti. Prenos tega principa na področje literature naj bi bil pomemben kot Einsteinova relativnostna teorija na področju fizike. González torej meni, da se roman Dublineska, ki prepleta glasove številnih avtorjev, med njimi predvsem irskih pisateljev in pesnikov, umešča v to tradicijo.
Vila-Matas, ki je v več intervjujih in tudi na svoji spletni strani pojasnil, da zanj intertekstualnost ni zgolj pripovedni slog, temveč literarna filozofija, se v Dublineski v veliki meri opira na šesto poglavje Uliksesa, o katerem je znano, da izhaja iz klasičnega Homerjevega mita o Odiseju. Nadgradnja, ki jo španski pisatelj naredi, je v tem, da svojo igro preigravanja že napisanega in že prebranega izriše na ozadju izumiranja dobe Gutenberga ter pojavu dobe Googla.
Spogledovanje s tistim,
Včasih je Riba to podobo samotarjev v njihovih pisateljskih sobah povezal s tem, kar je bilo vse življenje njegova obsesija: s potrebo, da bi našel genija, posebno mladega človeka, ki bi bolje od kogarkoli drugega potoval po svoji sobi. Ribova tragedija je torej delno tudi v tem, da takšnega človeka pred upokojitvijo ni našel. Pa vendarle, prepričan je, da obstaja.
Kljub vtisu, da poskuša roman vzpostaviti distanco do tragedije zatona dobe tiska (ki je hkrati tudi zaton veličastne dobe človeške inteligence), je ves in medias res. Riba objokuje svet, ki se končuje, ob čemer se zaveda, da so vsi najboljši romani, ki jih je izdal, pripovedovali o svetovih, ki jih ne bo več, hkrati v nespečnih nočeh bolšči v računalniški zaslon.
Ne glede na spoznanje, da Google o določenih stvareh molči in da mu Celija zjutraj, preden se odpravi v službo, navrže, da »redni uporabniki Googla počasi izgubljajo sposobnost poglobljenega branja literature, kar dokazuje, da lahko digitalno znanje v veliko primerih povezujemo s svetovno neumnostjo zadnjega časa«, se pri skoraj šestdesetih letih ne domisli nobenih novih življenjskih izzivov. Ta manična dejavnost – nepremičnega sedenja pred ekranom – mu pomaga prebroditi domotožje po času, ko je hodil v pisarno in sta s pomočnikom preletela vse, kar je bilo v tisku napisanega o knjigah, ki jih je izdajal.
Preroške sanje
Toda potem se Riba na obisku staršev domisli svojih preroških sanj pred dvema letoma v bolnišnici, ko je zaradi alkohola doživel fizični kolaps. V sanjah se je sprehajal po Dublinu; zašel je v pub in tam ponovno podlegel alkoholni omami. Na izhodu iz puba je srečal ženo Celijo, s katero sta si padla v objem. Te sanje in moreče ozračje na obisku pri starših spodbudijo Ribo k odločitvi. Vzame telefon in povabi na potovanje v Dublin še tri prijatelje – Javierja, Ricarda in Nietzkyja, ki so replika Dedalusa, Cunninghama in Powerja; trojica se v šestem poglavju Uliksesa udeleži pogreba pijančka Paddyja Dignama.
Riba torej odpotuje v Dublin iz več razlogov: skuša izzvati usodo in se prepričati, ali se bo tam srečal z alkoholiziranim dvojnikom ali pa vsaj z moškim, kakršen je bil, preden je ustanovil založbo. Upa, da se bo v Dublinu počutil svobodnega, »prostega zločinskih vezi izdajanja fikcije, posla, ki je postal mučenje zaradi zločeste konkurence knjig z novodobnimi gotskimi zgodbami in vsemi nepismenimi modernimi založniki«.
Prihod v Dublin je eksistencialno in literarno potovanje. Vila-Matas je v nekem intervjuju omenil, da Riba odpotuje, ker skuša uiti vsemu, kar je domače, pri čemer je njegov potovalni načrt skrbno zasnovan; potovanje v Dublin se zgodi 16. junija, na ta dan se odvija tudi Joyceov Ulikses. Bloomsday bo torej dan praznovanja pogreba obdobja Gutenberga, zlate dobe tiska, ko sta sveto in z njim visoka literatura še obstajala. Z digitalno dobo in dobo komercialne, pogrošne literature pa je nastopilo temačno obdobje izginotja. Vila-Matas bi ta angleški preskok svojemu prijatelju opisal kot »melanholično krizo«.
Ker je Dublineska eksistencialni in metaliterarni roman, ki poleg literarnih del (naslov si je avtor izposodil pri pesmi Dublineska Philipa Larkina, ki jo je v slovenščino prevedel Veno Taufer in je objavljena v pesniški zbirki Visoka okna) tematizira tudi filmsko in glasbeno umetnost, je seveda očitno, da najzanimivejši ni fizični ali geografski preskok junaka, pač pa »zavedanje samega sebe« ter s tem brisanje med resničnostjo in fikcijo.
Intimni sprehod čez most, ki povezuje ekscesivni Joyceov svet z lakoničnim Beckettovim svetom, je le eno izmed možnih branj tega hipertekstualnega teksta, ki si poleg Uliksesa izposoja še iz Dekamerona, Kralja Leara, Dublinčanov itd. Pisatelj je v literarni avtobiografiji, objavljeni na spletni strani, zapisal, da bi Dublinesko – naključnemu sopotniku na vlaku – opisal tudi manj zapleteno. Dejal bi mu, da »pripoveduje o nekom, ki mu je dolgčas in se odloči pripraviti pogreb za svet (vključno s svojim lastnim svetom), pri tem pa ugotovi, da si je s tem našel nekaj, s čimer si lahko krajša čas.
Se pravi, da svojo prihodnost najde v apokalipsi«. Toda ne glede na te visoko zveneče besede, nespremenljiva preteklost, izmuzljiva sedanjost, neobstoječa prihodnost, Dublineska ni morbidno, kaj šele dolgočasno delo. Torišče pripovedi je resda v tretjeosebnem pripovednem glasu, toda ta se ves čas odpira, množi glasove realnih in fiktivnih, živih in mrtvih likov v polifoničen pogrebni spev, kot zapiše prevajalka Veronika Rot v spremnem zapisu k romanu.
»Množinski jaz«
Pripoved je izrazito valujoča, mehka. Uvajanje tako imenovanega množinskega jaza ni samo v funkciji razglašanja smrti jaza, na mesto katerega stopi kolektivni delirij (tudi v tem smislu roman ostaja zvest joyceovski in še kateri dediščini večperspektivične zavesti), temveč tudi možnosti plastenja asociativnih nizov, ki vladajo tej knjigi. Vila-Matasova tehnika je tehnika plastenja, dodajanja, ali kot je pojasnil na predavanju leta 2008 v Mehiki: »Morda se zdi paradoksno, toda svojo pisateljsko izvirnost sem vedno iskal v asimilaciji drugih glasov.
Ideje in stavki pridobijo drug pomen, če jih glosiramo, rahlo predrugačimo in umestimo v nenavaden kontekst.« Pri tem simuliranju oziroma zavedanju, da vedno pišemo za drugimi, pa je ključno, da Vila-Matasu ne gre zgolj za igro. Resda za to metodo obstaja želja, da bi avtor »rahlo spremenil slog, morda zato, ker sem že zelo dolgo prepričan, da je v romanu vse vprašanje sloga«, pač pa gre za globoko zavezo in predanost literaturi.
Čeprav je Enrique Vila-Matas danes eden najbolj znanih španskih pisateljev ter prejemnik številnih literarnih nagrad (za roman Dublineska je prejel dve pomembni španski nagradi), si je zaradi nagnjenosti k zapletanju počasi utrl pot v svet literature. Njegovi prvi ustvarjalni dosežki segajo v sedemdeseta leta (prejšnjega stoletja), ko se je preizkusil kot filmski igralec, nato pa se je – v pariškem obdobju in po njem – posvečal predvsem pisanju romanov.
Za njegovo drugo obdobje ustvarjanja je značilno prepletanje literarnih zvrsti ter realnosti in fikcije. Že v Strnjeni zgodovini prenosne literature (1985) je Vila-Matas pokazal odklonsko držo do realističnega načina pripovedovanja. Tudi v Dublineski naletimo na prezir do literarne teorije. Riba, podobno kot dvojnik pisatelja Vila-Matasa v literarnem eseju Izgubiti teorije (2010), v hotelski sobi spiše svojo teorijo romana, ki pa jo zavrže.
Zadnje Vila-Matasovo delo (Mac in njegova nadloga, 2017) je bolj optimistično; pripoveduje o nekom, ki se poda v iskanje izvora pripovedi in ugotovi, da je svetovna književnost veriga ponavljanj, katere začetka ni mogoče najti.
