Tiskane izdaje
Povojne generacije se premalo ali skoraj ne zavedamo, kaj sta v slovenski zgodovini pomenila organizacija Sokol in sokolstvo. Ob različnih priložnostih se je sicer pisalo o njem, a bolj fragmentarno.
Ob 150. obletnici ustanovitve Južnega Sokola v Ljubljani je Fakulteta za šport izdala zbornik Naša pot, v katerem je s številnimi prispevki obujen in osvetljen pogled na sokolsko gibanje v Sloveniji in pozneje v Jugoslaviji ter v času NOB. Naslov je prevzet po istoimenski pesmi staroste jugoslovanskega sokolstva, Metličana Engelberta Gangla.
Sokolstvo kot narodno-telovadno gibanje ima korenine na Češkem, toda že pol leta po ustanovitvi praškega Sokola so ugledni Ljubljančani od tam dobili poziv, naj ustanovijo telovadno društvo. Stopili so v akcijo, pripravljalni odbor je sestavil pravila in po daljšem zavlačevanju oblasti z izdajo dovoljenja (kot jezik delovanja je bila napovedana slovenščina) je bil 1. oktobra 1863 ustanovni občni zbor Gimnastičnega društva Južni Sokol s starosto, poznejšim ljubljanskim županom Etbinom Henrikom Costo na čelu. Z ustanovnega zbora so poslali pozdrave tudi praškemu Sokolu, od koder so dobili odgovor: »Prisrčen pozdrav bratov ob Vltavi bratom ob Savi!«
Vendar je bila telovadba vsaj v Ljubljani aktivna že pred češkim Sokolom, tako da so sokoli od Čehov prevzeli le ime in uniformo (zlasti moteča je bila rdeča srajca). Iz prispevkov v zborniku je razvidno, da je bilo delovanje slovenskih in vseh južnoslovanskih sokolskih društev vendarle pod močnim češkim vplivom.
Južni Sokol ni bil ustanovljen le zaradi telovadbe. Na njej je bil res poudarek, vendar je bilo njegovo delovanje namenjeno tudi narodnobuditeljskemu in družabno-kulturnemu delu, ki je včasih celo prevladovalo. Priljubljeni so bili predpustne maškarade, plesi, sodelovanje na drugih prireditvah in izleti v okolico. S svojim praporom, uniformo in slovenskim poveljevanjem so zbujali občudovanje in odobravanje tako v mestu kot na podeželju. Menda je takrat krožila šala, da oblast sokolom prepoveduje izlete, konkurenčno nemško društvo Laibacher Turnverein pa si ne upa iz mesta.
Bistvo sokolstva je v tem, da je, kot je zapisal v uvodu urednik Tomaž Pavlin, po vzoru utemeljitelja češkega sokola Miroslava Tyrša »gradilo svoj strokovni (telovadni) in nacionalni, slovanski in demokratični idejno-vrednostni sistem ter preraščalo v gibanje, ki je bilo vpeto v avstro-ogrski nacionalizem druge polovice 19. stoletja«. Sprejem Slovenske sokolske zveze leta 1907 v Mednarodno gimnastično organizacijo je prvo mednarodno priznanje Slovencev. K prepoznavnosti so gotovo prispevale tudi olimpijske medalje – vse razen ene so osvojili slovenski sokoli.
Obdobja vzponov in padcev
V delovanju Južnega Sokola so različna obdobja vzponov in padcev. Kmalu po ustanovitvi je bil prepovedan, a je leta 1868 spet začel delovati kot Ljubljanski Sokol. Zgodovinar Jože Podpečnik je v prispevku Delovanje Ljubljanskega Sokola do 1. svet. vojne izpostavil tri obdobja: obdobje »narodnega navdušenja« v letih od 1863 do 1872, ko je društvo definiralo svoje cilje in simbole ter poskrbelo za osnovno infrastrukturo; višek delovanja je Sokol dosegel v času taborskega gibanja (1872–1892), vendar je pod pritiskom deželne in mestne oblasti društvo še komaj delovalo, društvene podružnice pa so bile razpuščene; ob 30-letnici obstoja se je pod vodstvom dr. Viktorja Murnika začelo obdobje reformacije.
Nadaljnja pomembna mejnika sta bila prva svetovna vojna in nastanek Kraljevine Jugoslavije, ko so sokoli, povezani v Sokole Kraljevine Jugoslavije, delovali v duhu »en narod, ena država, eno sokolstvo« (o tem piše urednik Tomaž Pavlin v prispevku Jugoslovanski Sokol), in druga svetovna vojna, ko je bilo levo krilo sokolov med pomembnimi ustanovnimi člani OF (o tem Vida Deželak Barič v prispevku Sokolstvo na Slovenskem med drugo svetovno vojno). Komunisti in sokoli so se prvič sestali januarja 1941. Na naslednjih sestankih sta obe strani ugotovili, da »imata identičen pogled na temeljne poglede tedanjega časa, kamor so sodila naslednja vprašanja: boj proti fašizmu, obramba svobode in neodvisnosti Jugoslavije, vprašanje notranje demokracije Jugoslavije ter njena naslonitev na Sovjetsko zvezo«.
Sokolstvo na Slovenskem je v začetku leta 1941 štelo skoraj štirideset tisoč članov. Večina se jih je pridružila partizanom, precej jih je bilo za kralja in so se pridružili četnikom Draže Mihailovića, nekaj pa tudi domobrancem. Nemci so namreč ukinili sokolska društva že kmalu po okupaciji, zasegli njihovo premoženje, veliko sokolov pa izselili po vnaprej pripravljenih seznamih. Tudi na Hrvaškem so bili med prvimi žrtvami ustaške države sokoli.
O Sokolih tako in drugače
Po vojni so bila sokolska društva razpuščena in so jih nadomestila TD Partizan, ostala pa je njihova himna »Hej Slovani« kot državna himna do osamosvojitve Slovenije.
Ob tem grobem ogrodju zbornika Naša pot je treba omeniti, da so v njem našli prostor tudi prispevki o delovanju Sokola v Trstu (Milan Pahor) in na Hrvaškem (Zrinko Čustonja), o sokolstvu in rekatolizaciji (Aleš Šafarič), o liberalni, protiklerikalni in antifašistični ideologiji sokolov v Kraljevini Jugoslaviji (Nikola Žutić), o sledeh sokolstva v učbenikih (Gregor Starc), sokolstvu in glasbi (Jasna Novak Nemc) in seveda o za sokolstvo pomembnih možeh: Miroslavu Tyršu (František Kolar), Zdeňku Veselem (Rok Stergar), Viktorju Murniku (Ivan Čuk), Ivanu Oražnu (Zvonka Zupanič Slavec) in Engelbertu Ganglu (Iztok Durjava).
