Odločitev »hic et nunc« v petek zvečer na Rožniku!

Tone Smolej: Teza, da pri nas izide preveč del, še vedno drži. Marsikaj kaže slabo jezikovno podobo.

sob, 17.06.2017, 12:00

Kakšne so preference kresnikove žirije? Pride po Mazzinijevem Otroštvu Golobovo Jezero, Kraljev Rok trajanja, Kronosova žetev Mojce Kumerdej, Podstenškovi Papir, kamen, škarje ali Vojnovićeva Figa?

Bo v Cankarjevi spominski sobi na Rožniku prepir, harmonija? Tega ta hip ne ve niti tisti, ki ima v literarni tekmi za letni romaneskni Olimp največ besede, predsednik kresnikove žirije dr. Tone Smolej.

Gospod Smolej, lansko leto ste v pogovoru ob podelitvi ugotavljali, da so pisatelji izbrali aktualne teme. Kakšen je vaš letošnji vtis po branju kupa romanov, kakšna je trenutna slovenska romaneskna panorama? Kakšno bralsko leto je za nami tako po motivno-tematski kot po slogovni plati?

Če so bili lani opazni nekateri globalni motivi (terorizem, migranti), s katerimi se srečujemo v sodobnosti, je letos očiten premik v preteklost. Med finalisti imamo obsežno fresko naših dežel v 16. stoletju, pa tudi družinsko sago, ki se začne na jugoslovanskem prostoru po koncu druge svetovne vojne. Na aktualne teme je vezana Hiša, ki govori o problemih kredita. Rad bi poudaril zanimivo eksperimentiranje s prvoosebnim pripovedovalcem, ki se pojavlja tako v Roku trajanja kot v Papirju, kamnu, škarjah. Paliativnega oskrbovalca, ki slednjič zapade v preganjavico, je kritika primerjala z Robbe-Grilletom.

Število romanov na Nukovem seznamu je bilo lani podobno kot prejšnja leta, lahko bi rekli, da je slovenskim bralcem nov roman ponujen na tri dni.

Za slovensko književnost bi bilo verjetno bolje, če bi kvečjemu vsak teden dobili nov roman. Teza, da pri nas izide preveč del, še vedno drži. Marsikaj kaže slabo jezikovno podobo. Letos sem se pogovarjal z generalno sekretarko Akademije Goncourt, ki mi je zaupala podatek, da pri francoskih založbah na leto izide okrog sedemsto romanov. Desetčlanska Goncourtova žirija pa prebira približno sto romanov. V naši precej manjši Sloveniji, ki ima tridesetkrat manj prebivalcev, izide torej samo šestkrat manj del, naša štiričlanska žirija pa prebira vse tekste. V tem smislu smo verjetno edinstveni v primerjavi z drugimi evropskimi žirijami.

Med deseterico so letos pristali trije prvenci, med finalisti eden. Ni slabo, kaj menite?

Žirija ocenjuje posamezne tekste in se ne ozira na imena romanopiscev. Tako kot so v svojem nastopu v Ljubljani poudarili Goncourtovi žiranti, tudi mi ocenjujemo dela hic et nunc. Kresnik je namenjen najboljšemu romanu prejšnjega leta. Šele čez leta se bo pokazalo, ali je nagrajeni roman najboljše avtorjevo delo. V nasprotju s Francijo, kjer se marsikdaj zgodi, da nagrada prvencu pisatelju zaradi slave nekako onemogoči nadaljnje literarne uspehe, pa tega fenomena pri nas še nisem zaznal. Mnogim kvalitetnim prvencem sledijo še boljši izdelki.

Med finalisti je pristal tudi izrazit primer žanrskega pisanja, ki običajno ne najde poti na tako visoko mesto v kresnikovem letnem pregledu. Kriteriji žirije se najbrž niso spremenili in ostajajo enako robustni, kot so bili od kresnikovega začetka?

Kakšni so bili kriteriji precej številčnejše žirije, ki je obravnavala manj del, na kresnikovih začetkih mi ni znano. Naša žirija ni imela nikakršnih pomislekov pri uvrstitvi kriminalnega romana med finaliste. Da smo dobili Slovenci dober kriminalni roman, je vsaj tako pomembno, kot je bil prvi sentimentalni roman pred pol drugim stoletjem. Zanimivo je njegovo zgledovanje pri skandinavski šoli, pa tudi umestitev v Bohinj, kjer je počitnice pred petdesetimi leti preživljala Agatha Christie.

Pred nekaj leti je takratni predsednik žirije povedal, da vrednostne predstave žirije, njen izbor in končna odločitev najpogosteje ustrezajo pričakovanjem javnosti, dodal pa je, da izbiranje »res prave in trajne« literarne kvalitete pač ni mogoče, češ da trajnih vrednost v naši civilizaciji ni več, tudi literarnih ne? Kakšno je vaše mnenje o tej zadevi? Bi za katerega od nagrajencev iz preteklega desetletja vi ne glasovali?

Za nazaj ne vem, kakšne so bile okoliščine, ki so žirijo vodile do takšne ali drugačne odločitve. Čeprav mi verjetno kakšno zmagovalno delo ni blizu, ne vem, kako bi glasoval v tistem trenutku. Tudi javnost včasih ni bila čisto zadovoljna z izborom. Gotovo pa imamo žirantje svoje literarne »vrednote«. Sam osebno imam pri piscih rad navezavo na literarno tradicijo, zabavajo me aluzije na kakšne tuje zglede, hkrati pa cenim tudi inovacije.

Med najbolj izposojanimi knjigami v sistemu javnih knjižnic v maju Cobiss javlja, da sta od finalistov le dva, eden na 18. mestu, drugi na 74. Vaš komentar?

Bralce bi pozval, naj posežejo po vseh petih finalistih, saj gre za kvalitetne romane, ki si zaslužijo boljšo uvrstitev. Sicer pa so mi kolegice knjižničarke pripovedovale, da so bili včasih finalisti zelo izposojani. Morda bo k temu pripomogel vaš tedenski cikel predstavitev.

Verjetno ste kot predsednik žirije v tednih in mesecih pred kresnim večerom tudi lepa tarča za »prijateljska mnenja«. Vas je letos kako že doletelo?

Na dan, ko je bil objavljen seznam desetih romanov, me je več starejših znancev, za katere niti ne bi rekel, da dogodek spremljajo, a berejo tiskano Delo, na ulici v zvezi s tem ogovorilo, kar me je prijetno presenetilo. Kresnik je pomembna nagrada in javnost jo je posvojila. Biti predsednik žirije, ki jo sestavljajo odlični kritičarki in poglobljen raziskovalec, pa je posebna čast. S kolegicami in kolegi iz uredniških sfer pa se o teh stvareh ne pogovarjamo, čeprav navijajo za svoje.

Spletne marnje letos največkrat omenjajo, da imata največ možnosti za olimpijski oziroma rožniški uspeh dve pisateljski imeni, doslej dvakratni dobitnik kresnika in letošnja prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Kaj porečete? Ste kaj podobnega ujeli tudi vi? Študentske kuloarje taka tematika sploh zanima?

Bral sem blog Marjana Zlobca, ki napoveduje končni finale in razmišlja o tem, ali so predhodne nagrade lahko slabe spodbude ali dobre popotnice. Spletnih strani pa nisem spremljal. Tudi študente primerjalne književnosti na magistrskem seminarju Literarna kritika menda zelo zanima, kdo bo zmagovalec.

Prav to zainteresirano in načitano populacijo bi morali po zgledu Goncourtove akademije, na pobudo katere so letos tudi slovenski študentje francistike med štirimi finalisti izbrali svojega goncourta, pritegniti h kakšnim neformalnim izborom. Sicer pa se žirija že nekaj tednov ni sestala in zdaj prebira še enkrat vse finaliste. Zato bom tudi letos zaključil ta intervju kot lani: odločitev žirije bo padla prihodnji petek zvečer na Rožniku!

Povezane novice

Figa Gorana Vojnovića
16. junij ob 12:00
Nominirani roman Figa je intimna drama treh generacij neke družine na geografskem prostoru bivše države.
Prijavi sovražni govor