Tiskane izdaje
Draga gospa Emica Antončič,
ondan sem kupil Zoprno liriko, knjigo vaše založbe Aristej, ki ste jo prevedli, avtorsko dopolnili in prilagodili slovenskemu bralstvu. Zabaval sem se z branjem tja do petintridesete strani, ko tam uzrem svoj sonet Primerjalna književnost.
V knjigi, ki kramlja o poeziji in pesnjenju, naj bi moj sonet skupaj s sonetom Mirana Jarca simbolično predstavil bralstvu vso vsebinsko raznolikost pesniške oblike soneta, od »zelo resno ubrane« do take, ko se »opolzka domišljija iznori« – torej od skrajno sublimne do skrajno groteskne, pravzaprav trivialne.
Moj sonet ste izbrali, da bi simboliziral drugo skrajnost, trivialno. Uveden in pospremljen je z naslednjim stavkom: »A tudi pesnikova opolzka domišljija se lahko iznori v sonetu, ki se na primer ukvarja z usodo svojega moškega priveska skozi čas.« Ja, prav tako: opolzka domišljija, iznorevanje v sonetu pa moški privesek pa vzvišeno distingvirano stisnjene ustnice moralno vzvišene avtorice stavka! Sledi moj sonet, cel, no ja, ne čisto, ker je brez naslova in avtorjevega imena.
Draga gospa Emica Antončič, ali je moj sonet res nor izraz opolzke domišljije?
Čudim se, kaj vse lahko vidi oseba primerne spolne morale! In česa ne vidi! Od same namišljene opolzkosti soneta ne opazi, da ima sonet naslov. Naslov se glasi Primerjalna književnost. A ta naslov je bistven del pesmi. Brez njega je sonet bistveno pohabljen, ja, literarna funkcija tega naslova je, da označuje pesem za humorno zvrst, pove pa tudi, da gre za tekst, ki manifestira primerjanje kot osnovo literarnega izražanja. Glavni besedi v sonetu sta »kot« in »kakor«. Vsekakor pa gre za humor, ne za opolzko iznorevanje, pesnik ni seksualni frustriranec, kakršnega bi korektna, študirana slovenistka in primerjalka po vsej sili rada videla. Zgodilo se je najhujše, kar se lahko zgodi zgledni profesorici: moralna korektnost, ki s stisnjenimi ustnicami opaža opolzkost, kjer je ni, izgubi anteno za humor. Nič novega. To je dokazala že v davnih časih, ko se je v mariborski Drami kot lektorica ukvarjala z mojo igro o sveti Neži.
Moralični meter pa je rad goljufiv tudi pri obravnavanju vzvišenega.
Za simbol vzvišenega in poglobljenega služi avtorici sonet, ki skoraj v vsaki vrstici kaže pesnikovo nerodnost, zadrego in obrtno neznanje. Miran Jarc temu svojemu sonetu ni bil kos, težka sonetna oblika ga meče kot težek plug neveščega orača, da je brazda tu in tam sicer globoka, a razmetana, da bogpomagaj. Njegov sonet je zložen diletantsko. Avtorice to ne moti, s srcem je na strani »globine«. Pač pa nonšalantno obglavi moj sonet, tiska ga brez naslova, ki je za smisel celote bistven. Kot piše v opombah, ga je našla v antologiji slovenske poezije Nevihta sladkih rož Petra Kolška. Ali pri tem ni pomislila, da ga Kolšek tja ni uvrstil zato, ker bi bil v njem opazil iznorevanje opolzke domišljije, ampak ker je po vsej verjetnosti duhovito zložen in brezhibno šivan in zbit? Ker je antologijski?
Tako torej avtorica predstavlja slab sonet kot vzvišen, antologijskega pa kot produkt avtorjevega opolzkega norenja.
Priznati pa je treba vsaj nekaj: moralna korektnost je vendarle lepo vzgojena. Razen naslova mojega soneta izpusti tudi moje ime, ime avtorja. To zagotovo izhaja iz njene primerne kinderštube: greh se pove, grešnika pa nikakor. Tako pride bralec do pisca soneta le, če pogleda zadaj v knjigi med opombami. Saj bi ga tudi tam ne navajala, ker se ji opolzki upesnjevalec svojega moškega priveska smili, a kaj, v kinderštube sodi tudi korektno navajanje opomb. To najbrž ni šlo brez notranjega boja. Kar predstavljam si vas, draga gospa, kako se zvijate v tragični dilemi: kadar se citira cela pesem, je po zakonu treba skrbeti tudi za pesnikovo moralno avtorsko pravico, da je poleg svojega umotvora naveden kot avtor (ne samo skrit na koncu spisa med opombami). Toda obenem bi bilo iz krščanskega sočutja vendarle treba preskočiti navajanje grešnika. Sočutje je prevladalo – hvala vam, tako ste zaobšli in prekršili mojo moralno avtorsko pravico!
Seveda z najboljšimi nameni.
A prekršili ste tudi moje materialne avtorske pravice. Tu zadeva z dobrimi nameni ni več tako jasna. Obravnavani sonet in še moj prevod Brechtove pesmi O mestih ste uporabili v njunem celotnem obsegu. Gre za celoti in nič ne pomaga, če njun natis razglasite za citat. Citat že že, ampak za uporabo celotnih izdelkov je treba imeti avtorjevo oziroma prevajalčevo dovoljenje za natis in še malenkost: spodobi se avtorja oziroma prevajalca tudi vprašati, ali smo vam za prijazno dovoljenje za ponatis kaj dolžni, s posebnim ozirom na to, da nam natis soneta služi za ponazoritev vaše trivialne opolzke domišljije kot antipoda Jarčevega resnega tona.
Draga gospa Emica Antončič, s to nemarno rabo mojih izdelkov, ki cika kar na nezakonito rabo tuje lastnine ali njeno nezakonito prisvojitev, ste me spravili v precej nerodno razmerje s svojo založbo Aristej. Če – tudi jaz z dobrimi nameni – zanemarim honorar, ki bi mi pripadal in ki bi mi ga vljudno morali ponuditi, četudi bi vam zakon o avtorskih razmerjih celo dajal pravico, da brez vsakršnih obveznosti do zakonitega nosilca avtorskih pravic uporabite moje delo za svoje namene, gre pri stvari še za skrito zadrego. Medtem ko ste si moje verze, originalne in prevedene, meni nič tebi nič za svojo rabo preprosto vzeli (po moje se neupravičeno sklicujete na to, da gre za citate), pa založba Aristej v kolofonu knjige žuga, da je drugim ljudem to knjigo in njene dele brez pisnega dovoljenja založbe Aristej prepovedano (masten tisk je v vašem originalu) med ostalim, kar naštevate, tudi javno objavljati in distribuirati.
Vi mene niste nič vprašali, jaz bi pa na lepem moral, ker sem se popolnoma nehote, proti svoji volji in ne da bi vedel, znašel v vašem z zakonom zaščitenem spisu, za ponoven natis svojega soneta in prevedenih Brechtovih verzov dobiti pisno dovoljenje ravno tiste osebe ali ustanove, ki mi je ta dela pofulila, pa četudi stokrat samo kot citat.
Ali bi bil zelo presenečen, ko bi mi založba za zaprošeno pisno dovoljenje za ponoven natis mojih del kje drugje (stroški založništva so tako narasli, državne podpore knjigi pa se tako pošastno krčijo) izstavila tudi račun? Stavim, da marsikatera založba to že počenja. Ali pa od založnice, tako značilno predane in zavezane pozitivni moralni podobi deželne kulture, pisnega dovoljenja sploh ne bi dobil: kaj bi kdo onegavil in po nepotrebnem širil iznorevanje opolzke domišljije! ...
Draga gospa Emica Antončič, to je narobe svet. Kot soavtorica knjige in lastnica založbe Aristej ste ga ustvarili, jaz kot avtor in prevajalec »citatov« ga moram pa trpeti. Neumno bi bilo, ko bi se v njem – povrhu ste me pripeli še k sramotilnemu stebru – prestopal z noge na nogo do neslavnega konca. Ker se sam ne morem izmotati, vam vljudno predlagam, da knjigo Zoprna lirika založbe Aristej vzamete iz prodaje.
