Tiskane izdaje
Opolzkosti v zasebnosti italijanskega pripovednika Marca Missirolija, ki ga z romanom pri nas prvič spoznavamo v prevodu Janka Petrovca (izšel je pri Cankarjevi založbi), je razvojni roman v klasični maniri.
Le da se namesto z zorenjem nasploh ukvarja predvsem z eno njegovo vejo, spolnim dozorevanjem in razsvetljevanjem prej mračnih in zamračenih, nemislljivih početij s seboj in drugim spolom.
Pripovedovalec je poba, Libero, ki pred puberteto pride s starši iz Milana v Pariz zaradi očetovih poslov, prodaje homeopatskih izdelkov, in ga imajo za malo eksotičnega zaradi njegovega italo-francoskega porekla.
Od začetka je malo odljuden, verjetno zaradi kulturnega šoka in novega okolja, v družbo se ne vklopi najbolje, in tudi kasneje malo zaostane za vrstniki v tistem, kar ga najbolj določa. Oziroma v tistem, po čemer se sam najbolj določa in na kar se osredotoča ta roman: v nezadržnem osvajanju nasprotnega spola. In še bolj nezadržnih in velikanskih pomislekih in ovirah, ki si jih včasih postavlja.
Libera bolj kot ljubezenska zavojevanja poganjajo želje in predstave, kako naj bi moški deloval in kje je ključ do njegove uspešnosti, in tej mladostniški intenci sledi naslov; vsebina je nekoliko v opreki s tem, saj vidimo, da Libero več sanjari in več punc, ki so mu všeč, spremeni v prijateljice, kot da bi jih v slogu velikih zapeljivcev položil in pustil v solzah. Intelektualec pač.
Roman je spisan po etapah, v šestih delih, podnaslovljenih po obdobju, od Otroštva prek Adolescence do Odraslosti, ki se sprevrne v Rojstvo; Libero namreč skoraj hkrati z izgubo matere postane oče in takrat se neha spraševati o lastni spolni vlogi in ustreznosti svojega ravnanja na tem področju.
To stopnjevanje in kronologija delov romana nas spomni na stare bakroreze o človeškem loku, ki se pne od rasti prek vrha v usihanje, ali pa padanje od zibelke proti grobu, pri čemer grobarji že stegujejo roke ob porodu, bi pripomnil Beckett.
Jasno, da je zaradi tematike najzgodnejše otroštvo odsotno; o drgnjenju po ograjah ali čudnih spalnih pozah z blazinami med nogami vedo po navadi več povedati tisti, ki to gledajo od zunaj, zaradi občutka krivde in groženj s posledicami, nepopravljivimi posledicami se vse hitro potlači. Vsako od šestih poglavij pa ima svojo dominanto, vedenjski vzorec z drugim spolom, ki ga zaznamuje; ali obratno, vsak vzorec, dokler traja, preprečuje, da bi se Libero povzpel na novo, višjo raven 'igre'.
Do zadnje kaplje
Začne se, kakopak, z odkritjem masturbacije. Med gledanjem primarne scene – in tudi pisec ve, da je primarna in inicialna –, pri čemer v njej ob materi ne sodeluje oče, temveč najboljši družinski prijatelj, začuti mladi dvanajstletni pripovedovalec vznemirjenje in se, avtodidaktično, zatem priuči potešiti poželenje.
Potem gre samo še navzgor; sicer še opaža, kako materi razganja bluzo in iz neke kasnejše, izmodrene pozicije razume, zakaj so se možaki na cesti ozirali za njo, vendar se kmalu obrne drugam, proti novim obzorjem. Ljubica družinskega prijatelja, tistega, pred katerim je šla mati na kolena, je tako eden prvih takšnih poželjivih objektov, nenavadno prsata, kot se za mladostniške apetite spodobi, zaupljiva, hkrati pa še skregana z ljubimcem, ki jo je – slutimo – pripeljal na skupne počitnice bolj za kamuflažo, kot izgovor.
Potem je tega še veliko in še več; izguba nedolžnosti in zveza s temnopolto sestro najboljšega prijatelja, ki se poruši zaradi perverzne Liberove želje, da bi jo delil z drugimi, potem pa zaradi ljubosumnosti ne zdrži tistega, v kar jo je pravzaprav porinil.
Pa realizirane priložnosti v Milanu; tam dobi prvo redno službo kot pomožni v odvetniški pisarni, kjer v veri, da bo pomagal migrantom, zajadra v pisarno, ki se ukvarja z njihovim izgonom; vendar zraven še kelnari in v lokal prihajajo trume radovednih in radoživih turistk – da dela lastnik kafiča črtice za vsako Liberovo, to pa že težje razumemo.
Italijani pač, veliko besed (o ljubezni). Pa profesionalke, ki ga učijo natikati kondome, da se lahko spusti na odprta morja spolnosti. Vendar pa daleč od kakšne erotomanije Henryja Millerja ali celo Vitomila Zupana, tam se je vse sukalo okoli seksualnosti, zapeljevanja in podreditve, danes je zgleda vse bolj zavrto in sramežljivo korektno. Ali pa se je preselilo drugam; Millerju je ob enem zadnjih intervjujev japonski spraševalec – tudi Miller je končal z japonsko ženo, kot Lennon – rekel, da ima toliko zadetkov kot on v celi karieri pri njih povprečen študent v prvem letniku.
Libero ni kakšna z verige spuščena zerotizirana zverina, če bi mu uspelo prelivati prijateljstva v erotiko in biti v paru s svojimi zaupnicami, bi bil celo malo inhibiran in v številu podpovprečen. Opolzkost iz naslova torej bolj mami bralca, morda na isti način, kot manekenke bolj povečujejo prodajo avtomobilov kot mehaniki v delovnih kombinezonih, menda.
Vihravost v zasebnosti
Vendar pa ima roman Opolzkost v zasebnosti še eno, manj očitno linijo; bralno. Kot postopno vidimo, Liberova pametna starša, ki več vidita kot pokažeta, preneseta svojo izkušnjo nanj. Najprej seveda z nasveti, ki se jim mora vsak mladec ali pubertetnik seveda upirati, sicer postane še prehitro bleda kopija svojih staršev in njihovih prepričanj – kar se mu itak zgodi, samo bolje, da ne prekmalu. Ob nasvetih, ki mu jih dajejo prijatelji in malo tudi prijateljice, s katerimi je v napol zerotiziranem odnosu, malo pa paralizirani lastnik kafiča in ostali, ki so pripravljeni igrati očetovsko figuro, so tudi bralni napotki.
Oče ga pelje recimo v lokal, v katerega zahaja Sartre in v katerem je po njegovi smrti vse polno turistov. Svetujejo mu Camusovega Tujca, pa Ljubimca Marguerite Yourcenar, pa Faulknerjev Ob smrtni uri pa Buzzatijevo Tatarsko puščavo, če omenim samo nekatere.
In s pomočjo pogovorov s prijatelji in ljubicami, od katerih ene poskrbijo za knjige, druge pa za situacije, ki jih mora razrešiti (tudi s pomočjo knjig), se Libero počasi dviguje proti samorazumevanju; preide z radikalnih masturbacijskih praks in promiskuitetne faze ter žalovanj za vsemi zvezami, ki so razpadle, proti družinski sreči.
Za ceno dejstva, da sune punco najboljšemu prijatelju, pravzaprav pusti, da se ona preigra k njemu. Čeprav kot podzemni tok ravno literatura osmišlja emocije in poželenja, literatura mu pomaga pri samorazumevanju, ki omogoča prehod na višjo raven razumevanja.
Če torej s kakšnimi opolzkostmi ni v romanu nič, kljub obetavnemu naslovu, kolikor niso za koga opolzki že položaji, ki niso misijonarski, in mesta za ljubljenje mimo (zakonske) postelje, dobimo v romanu vsaj nekaj dobrih bralnih nasvetov, ki jih kaže prenesti današnjim adolescentom.
In nekaj receptov. Berejo in malo kuhajo, pri čemer seveda razumemo hedonizem in navdušenje mladih, kot se nam seveda zdi ob vsesplošni kuhariji po teveju in sploh to nekoliko ohlapna in nepotrebna plast romana. Razen če bi se dalo nasititi z branjem receptov in napiti silnih vrst pijač, ki grejo zraven.
