Tiskane izdaje
»'Dragi moj doktor', je rekel Flory, 'le kako vam pride na misel, da smo v tej deželi zaradi česarkoli drugega, kot da krademo.'« Flory je glavni lik romana Burmanski dnevi, ki je pred kratkim izšel pri Beletrini v prevodu Tine Mahkota. Dežela, o kateri je govor, je nekdanja Burma (zdaj Mjanmar) v času britanskega imperija, o Floryju pa si lahko mislimo, da ima vsaj nekaj potez svojega avtorja, slavnega pisatelja Georgea Orwella, če že ni kar njegov alter ego.
Beletrini gre zadnje čase zasluga, da avtorja kultnih klasik Živalska farma in 1984 spoznavamo tudi širše; poleg pričujoče knjige so ne tako dolgo nazaj izdali še dokumentarno prozo Na robu in na dnu v Parizu in v Londonu ter družbenokritično delo Pot v Wigan.
Če k temu dodamo še pri Modrijanu izdan Poklon Kataloniji, spomine pisatelja na špansko državljansko vojno, ter prej omenjeni klasiki, lahko ugotovimo, da imamo v slovenščino preveden že lep del Orwellovega opusa.
Umazanija imperija od blizu
Mladi Orwell se je mudil v Burmi med letoma 1922 in 1927 kot policijski častnik britanskega imperija, imel jo je priložnost podrobno spoznati, od blizu pa je videl umazanijo imperija, beremo na platnicah romana.
»Službo je sčasoma zasovražil s hujšim gnevom, kot si ga je znal pojasniti. Osamljen in vse bolj razočaran nad despotizmom in na videz nezlomljivo tiranijo britanskega radža se po božičnem dopustu 1927 v Burmo ni več vrnil,« še piše v spremnem tekstu.
Toda očitno ga je dovolj inspirirala, da je o njej napisal knjigo. Ta je nastajala na ulicah Pariza, kjer je živel v letih 1928 in 1929, dokončal jo je leta 1933, izdal pa šele leta 1934. Težava je bila menda v tem, da so bili nekateri liki preveč podobni resničnim ljudem, zato jim je moral spremeniti imena.
Njegova povezanost z Azijo je tudi družinska: mati je bila rojena v Burmi, Orwell pa v Bengaliji, kjer je njegov oče delal kot imperialni agent, specializiran za preprodajo opija. Pisatelj je odraščal v Angliji, imperialnem centru, in bil deležen najboljše izobrazbe.
Velika spletka
Sovražno ljubezenski odnos, ki ga avtor skozi svoje like izkazuje do Burme, je rdeča nit romana. Poleg tega velja poudariti, da je Orwell angleško enklavo sredi azijskega sveta zastavil nekoliko satirično, saj karikirano izpostavlja patološke like in odnose.
Dogajanje je postavljeno v izmišljen kraj Kyauktada v Gornji Burmi. Gre za neugledno luknjo, ki privlači najbolj neperspektivne belopolte kolonizatorje. Teh nekaj kampeljcev iz Evrope se zbira v klubu, okoli katerega se zgodi bistven zaplet romana. Članstvo je namreč omejeno na belce. Kljub temu da so člani zapiti, zdolgočaseni, prepirljivi in ozkogledni, je pripadnost klubu prestižna zadeva.
Toda napovedujejo se novi časi, stare rasistične meje se rušijo in nekega dne pride ukaz, da morajo v klubsko članstvo sprejeti temnopoltega človeka. Od tu naprej se odvije velika spletka, s pomočjo katere poskuša skorumpirani okrajni sodnik burmanskega porekla U Po Kyin doseči, da bi bil v klub sprejet on. Njegov cilj je blatenje konkurenta, doktorja Verswamija, Indijca, Floryjevega prijatelja. Flory pa je, kot smo omenili, osrednji lik romana.
Kolonialni antijunak
Orwell Floryja zastavi zelo zanimivo: to je človek, v katerem lahko prepoznamo neke vrste kolonialnega antijunaka. Na pogled je obskurna pojava, prezgodaj postaran in z grdim materinim znamenjem na licu, ki ga ves čas poskuša skriti pred drugimi. Vsakič ko hoče odreagirati, se spomni na materino znamenje in raje utihne. Še en problem, ki mu otežuje kakršnokoli resno akcijo, je njegov alkoholizem – dosežek dneva je, da ne pije džina že pred zajtrkom.
To je torej klasični antijunak, skozi življenje drsi poln gneva in osamljenosti. Burmo po svoje ljubi, hvali njeno tradicijo in običaje, po drugi strani pa prezira umazanijo in smrad ter servilnost burmanskih ljudi. Hkrati priznava, da se je Burma tako zažrla vanj, da se je nikoli več ne bo mogel rešiti. Svoje levičarstvo kaže prek simpatij do Burmancev, rasizem se mu gnusi, prezira tudi druge nečedne lastnosti ljudi okoli sebe.
Floryjevo ljubezensko življenje je druga rdeča nit romana. Na začetku je zoženo na plačano ljubezen z burmansko konkubino Ma Hla May, nenavadno pojavo, ki kot temna senca visi nad njem, mu nenehno dela scene in ga izsiljuje za denar. In potem se za trenutek zazdi, da je Floryju na tem področju namenjeno še nekaj več.
Tudi ljubezen se sfiži
Flory namreč hrepeni po nekom, »ki bo ljubil Burmo, tako kot jo ljubi on, in ki jo bo sovražil, kot jo sovraži on«. To bi lahko bila samo mladenka iz Evrope. Ta se prikaže v podobi Elizabeth, nečakinje gospoda Lackersteena, lepe, mlade, a na žalost puhle, šibke osebe, ki so jo v Burmo poslali zato, ker so belke tam redkost in je verjetnost, da bo pritegnila snubca, toliko večja. Toda po obetavnem začetku se Floryjevo snubljenje popolnoma sfiži.
Kaos rokoko podobja
To je Orwellov prvi roman, toda njegov talent je že očiten, predvsem mu uspejo odlična karakterizacija likov in sočni opisi burmanske pokrajine, še posebej neznosne klime (recimo opis vročine: »Stopili so v bleščeče beli sončni sij. Vročina se je valila od tal kot vroč zrak iz pečice. Rože, zaradi katerih so jih bolele oči, so plamenele v sončni orgiji, ne da bi se zganil en sam cvetni list.«)
Orwellov biograf D. J. Taylor meni, da je najbolj presenetljiv aspekt romana ekstravaganca jezika, »kaos rokoko podobja, ki pisatelju uhaja izpod kontrole«. Lahko se strinjamo, da je Orwellu z verbalnimi ekshibicijami uspelo, da je zasijala eksotika Burme v polni luči.
Imperij je despotstvo
Orwell v tem delu jasno pokaže svojo družbeno angažiranost, ki se izrazi v njegovih kasnejših delih, predvsem kritiko razredne razdeljenosti sveta. V tem romanu zelo jasno napade kolonializem, imperializem in rasizem. O tem pričajo stavki, kot je tale: »Indijski imperij je despotstvo – dobronamerno, o tem ni dvoma, vseeno pa despotstvo, katerega končni cilj je kraja.«
Toda kljub vsemu beremo roman predvsem na nivoju intimne zgodbe, zgodbe posameznika, ki ga je imperializem popolnoma deformiral, uničil. V Floryju sicer ostaja drobno hrepenenje po normalnosti, a vse skupaj se nazadnje vseeno sprevrže v katastrofo.
Tudi drugi liki so polni anomalij, nasprotij, konfliktov. Družbene tenzije so jih deformirale v pretežno negativce, vsaj belce, pa tudi Burmance. Iz tega romana se jasno kaže sklep, da kolonializem poškoduje in ubija ljudi, in to tako kolonizirane kot kolonizatorje. Nedvomno pa lahko v portretiranju skorumpiranosti in sprevrženosti britanske vladavine v Burmi prepoznamo obrise družb iz Orwellovih najbolj slavnih romanov 1984 in Živalska farma.
Sklenemo lahko, da je roman Burmanski dnevi zanimiva mešanica vzhodnjaške eksotike, jezikovne ekstravagance, družbene kritičnosti in psihološke analize ljudi, ki živijo v despotstvu. Vsekakor je Orwellu uspel temen in zelo živ portret britanskega imperija tik pred njegovim zatonom.
