Osebna pogleda na našo prestolnico

Decembra sta v zbirki Ljubljana­ osebno pri Zvezi društev slovenskih likovnih umetnikov ­izšli knjigi drobnega formata Zora was here vizualne umetnice Zore Stančič in Postaje ­letnih časov v Ljubljani pesnice in bivše veleposlanice Španije­ pri nas Anunciade Fernández de Córdova.

Čeprav se »alternativna vodnika« po prestolnici, prvi slovensko-angleški in drugi slovensko-španski, po zasnovi povsem razlikujeta, nam, ki ju beremo v slovenščini, nastavljata subtilno ogledalo.

Zora was here

Zoro Stančič so starši pripeljali v Ljubljano kot dojenčka leta 1957 in od tedaj je večino časa živela tu. Za knjigo je v mislih prehodila nekaj desetletij in nekaj deset prostorov v mestu, ki so jo osebno in umetniško oblikovali. Nekateri so izginili z družabnega zemljevida, tako kot Šumi, ki jo je s Chubbyjevim legendarnim grafitom navdihnil za naslov, Stara Viba, disko FV ali Dom JLA, ter ostajajo samo še v glavah, mnogi ljudje, ki so bili njeni sopotniki, so se poslovili, spremenili so se zgradbe, družbeni red, vrednote in koncept življenja.

Postaje svoje male avtobiografije Zora Stančič slika z izčiščenimi potezami, tudi ko likovni izraz zamenja z besedami. Je izvrstna pripovedovalka tako za tiste, ki z njej pomembnimi kraji nimajo izkušnje, kot za one, ki so se sami kalili v njih, naj gre za zgodovinske detajle, prelomne, humorne situacije ali osebna spoznanja.

Zanje niso iztočnice le kraji in ustanove v Ljubljani, ki so bile (ali so še) središče umetniškega, intelektualnega ­življenja in alternativne scene – Metelkova, Škuc, druge galerije, Mednarodni grafični likovni center, Akademija za likovno umetnost, Mladina, kavarna Union, K4, Pen klub ...

Zore Stančič, kakršna je danes, prav tako ne bi bilo brez Kinoteke, bazena na Koleziji, Doma JLA, Mačkove kot sinonima za urejanje državljanskega statusa, Pionirskega doma, osnovne šole Vita Kraigherja ali srednje šole za oblikovanje v Plečnikovih Križankah. Težko bi si predstavljala bolj navdihujoč prostor za šolo, saj je dijakom preživljanje odmorov na tamkajšnjem dvorišču dajalo krila, kot da so na večnih počitnicah, pripoveduje.

Z elanom prostosti je povezana tudi Kolezija. »Občutek, ko se zvečer vračaš domov s kolesom in mokrimi kopalkami v torbi, mestu doda posebno razsežnost. Kot bi živel v Trstu ali Kaliforniji.«

S povsem drugačno izkušnjo se je, srednješolka, vrnila iz Beograda s proslave ob dnevu mladosti. V tistem času se za bodoče umetnike ni spodobilo, da bi se ukvarjali s športom in sploh kaj migali, zato so se prijavile za sodelovanje le tri dijakinje oblikovne šole; ona, ker jo je bolj kot tovariš Tito zanimalo, kako je spektakel videti v živo.

Vaje na stadionu je skoraj onemogočil dež, dekleta so bivala v vojašnici, kjer so stranišča stala v nizu, a so bila brez vrat, nastop se ji je zdel neuglašen, Tito z njene perspektive pikica na slavnostni tribuni, štafete pa zaradi gneče sploh ni bilo videti. In je spoznala, da je za spektakle najbolj udoben kavč pred televizijo, ki ti vse približa.

V nekaterih spominih se pripoved zgosti, recimo med adrenalinskim iskanjem tatu, ki je med pesniškim večerom pri Amerikancu vdrl v avto in o katerem se je čez mesece na sodišču izkazalo, da je revež, ki z zbiranjem kartona ne more preživeti svojih otrok v Bosni; pri Mladini, za katero je Zora po akademiji nekaj časa risala erotični strip, ali pri Stari Vibi na Poljanah, povezani z njenim osebnim življenjem. Vibini studii so se v devetdesetih letih iz cerkve svetega Jožefa preselili v Stegne, cerkveno stavbo pa je za očiščenje filmarskih grehov ob obisku v Ljubljani posvetil sam papež.

Še prej je bila v njej pomembna baza za slovenski filmski svet podzemna Cantina z natakarico Slavico, ki so jo filmarji vzeli za svojo. Leta po tem, ko kantine ni bilo več, sta jo Zora in njen mož, režiser, srečala. Da dela v outletu v BTC, je povedala. Mož jo je vprašal, kaj je to outlet, ona pa mu je odgovorila: »Najlaže si boš predstavljal, če ti rečem, da je to kinoteka za obleke.« Tako se nam je skoraj pred očmi spremenil koncept življenja.

Fotografsko gradivo knjige avtorica dopolnjuje z zanjo značilnimi likovnimi intervencijami. Obsežno besedilo je v angleščino prevedla Arven Šakti Kralj Szomi.

Postaje letnih časov v Ljubljani

V slovenščini smo Anunciado Fernández de Córdova, ki se je kot diplomatka lani poslovila od Ljubljane, lahko brali v potopisno-dnevniškem delu Letijo dnevi, njene pesmi pa v dvojezični zbirki Prodiranja. Postaje letnih časov prinašajo nekaj doslej neobjavljenih pesmi, ki se vežejo na določene kraje v mestu ali posredujejo intimno občutenje Ljubljane.

Avtorica občuti poezijo kot sidro, ki ji pomaga, da se vsakokrat znova udomači v novem kraju. Naj izhaja iz impresij ob menjavi letnih časov, nepredušne skrivnosti megle, škrebljanja dežnih kapelj, flamenka ali zvena slovenskih besed, praviloma nagovarja drugega človeka, najraje ljubimca.

Pesmi, ki jih prevevajo melanholija in hrepenenje, občutenje minljivosti in iskanje cilja, v vodniku po Ljubljani ponekod povezuje naknadno nastalo besedilo, ki tujcu kot didaskalije razlaga okoliščine, v katerih so nastale, spet drugje v njem očrta poteze Slovencev.

Pravi, da se vdajamo nezadržni pregrehi, da splezamo na vsako goro, ki se prikaže pred nami, občuduje našo navezanost na naravo, spet na drugem mestu išče španske vzporednice za našega čefurja.


Čefur

Rečem ti: ljubezen,

sama sem,

sem čefur,

kot prsti na vratu kontrabasa,

ki govori svoj jezik,

vstopi

in si daje ritem

sam.


Z ilustracijami, na katerih iz tančice vlage in noči izstopajo ljubljanski kipi, mehki akti in znanilci pomladi, je knjigo vizualno nadgradila Mina Fina, prevod iz španskega originala pa je delo Marjete Drobnič in Sare Virk.