Tiskane izdaje
Z imenom Oskar Schindler se je širša javnost po vsem svetu seznanila v vrhunskem, do konca pretresljivem in nepozabnem filmu Schindlerjev seznam Stevena Spielberga. A filma ne bi bilo, če pred tem ne bi izšla knjiga z istim naslovom.
Ime avtorja knjige – Thomas Keneally – širši javnosti ni znano, medtem ko se je Spielberg s tem filmom za vedno zapisal med najboljše filmske ustvarjalce. Film je pač popularnejši medij od knjige, in čeprav je večinoma slabši od nje, v tem primeru ni tako.
Biografski roman danes 80-letnega avstralskega pisatelja, ki je izvorno izšel leta 1982, pred kratkim pa ga je v prevodu Rudija Medena izdala Celjska Mohorjeva družba, je izrazno šibkejši od filma. Povsem mogoče je, da se tako lahko zdi le tistim, ki smo videli film, enega najpretresljivejših in najgrozovitejših, in smo bili na vsebino knjige pripravljeni. Pa vseeno – filmski prikaz grozote holokavsta v filmu, ki deluje kot dokumentarni, je intenzivnejši od ubesedenega.
Vendar ni rečeno, da je to za knjigo slabo, to je lahko tudi njena prednost. Medtem ko bi si film le redki ponovno ogledali, sploh med počitnicami nekje ob morju, je ton romansirane pripovedi tak, da nas ne pahne v mračno razpoloženje, ampak nas radovednost žene naprej. Ne nazadnje knjiga ni zaman dobila Bookerjeve nagrade.
Dolga pot do knjige
Kako je nastala knjiga? Avtor je leta 1980 med pohajanjem po Beverly Hillsu zavil v trgovino z italijansko usnjeno galanterijo in se zanimal za aktovke. Lastnik trgovine je bil Leopold Pfefferberg, Žid, interniranec v delovnem taborišču med drugo svetovno vojno in eden s Schindlerjevega seznama. Svojo zgodbo je pripovedoval že več piscem in producentom, ki so prihajali v trgovino, a nikomur se ni zdela dovolj zanimiva niti za knjigo niti za film.
V tej trgovini je pisatelj Thomas Keneally prvič slišal za Oskarja Schindlerja, nemškega industrijalca, uživača življenja, šarmerja ter človeka, ki je pred smrtjo rešil 1200 Židov.
Pisatelj se je pri pripovedi o njem opiral na podatke, ki jih je zbral v pogovorih s petdesetimi Schindlerjevimi rešenci iz sedmih držav. Zbrano gradivo je oplemenitil s tem, da je obiskal kraje, kjer se dogaja večina knjige: Krakov, ki si ga je Oskar med vojno izbral za svoj novi dom, Płaszów, kjer je bilo nekoč zloglasno delovno taborišče Amona Götha, Lipovo ulico v krakovskem okraju, kjer še danes stoji Oskarjeva tovarna, in Auschwitz Birkenau, od koder je Oskar z velikim trudom rešil večje število internirank. Pripoved temelji tudi na dokumentarnih virih in informacijah, ki jih je avtor pridobil pri redkih še dosegljivih Oskarjevih medvojnih sodelavcih in številnih njegovih povojnih prijateljih.
Avtor uvodoma pojasni, zakaj se je odločil za romansirano pisanje. Pravi, da zato, ker je romanopisje edina obrt, na katero se spozna, pa tudi zato, ker se mu zdijo romanopisne tehnike najprimernejše za tako veličasten in hkrati izmuzljiv lik človeka, kakršen je bil Oskar. Kljub temu se je trudil izogniti se vsakršnemu izmišljijskemu pisanju, ki bi pisanje o Oskarju Schindlerju le razvrednotilo.
Vohun in nacist
Oskar Schindler (1908–1974) je bil Nemec, rodil se je v mestu Zwittau na Moravskem v takratni Avstro-Ogrski (danes se kraj imenuje tako kot pred nemško okupacijo – Svitavy, Češka). Bil je večplastna osebnost, lahkoživ, radoživ, pa tudi sočuten do ljudi. Rad je imel dobro hrano, vino, konjak in ženske, poslovno pa se kar nekaj časa ni mogel ustaliti. Sredi tridesetih let je bil nemški vohun, po Poljskem je zbiral podatke za nemško obveščevalno službo Abwehr, včlanil se je v nacistično stranko.
Kot oportunistični poslovnež je bil eden od mnogih Nemcev, ki je videl poslovno priložnost v nemški okupaciji Poljske leta 1939. Takrat je od Žida kupil tovarno za izdelovanje emajlirane posode v Krakovu.
V tovarni so izdelovali vse od vojaških menažk s pripadajočim priborom do posod za poljsko kuhinjo. Schindler je bil tipični vojni dobičkar, ki pa se je odkupil s svojim znamenitim seznamom. Naročila za inšpektorat za oboroževanje so bila donosna, poleg tega je zalagal nenasitni črni trg. To je bil čas gospodarske rasti, delovna sila je bila poceni.
Oskar Schindler je zato, da bi njegova tovarna pri nacističnih oblasteh vzbujala vtis nepogrešljive industrije, odprl še oddelek za izdelovanje protitankovskih granat. Takrat, leta 1941, so Žide na Poljskem že preseljevali v geto, tudi v Krakovu, njihovo premoženje so zasegli. Velja poudariti, da so bili tudi Poljaki do Židov izredno nestrpni. Še celo okupatorji so se ob zasedbi Poljske samo čudili, kako so jim Poljaki izdajali židovske družine.
Nacistična vnema je Schindlerja minila še pred preselitvijo v Krakov, ko je v času nemške okupacije Češke in Moravske videl vse preveč zaplemb židovskega in češkega premoženja ter prisilno razseljevanje Židov in Čehov iz domnevno nemških sudetskih krajev.
Židi so iz geta prihajali na delo v Schindlerjevo tovarno, a že od pomladi leta 1941 jim po odloku nemške oblasti ni več pripadala mezda, ampak so morali preživeti s tistim, kar so dobili na živilske nakaznice. Namesto tega so Oskar in drugi tovarnarji morali nadomestilo za njihovo delo plačevati krakovskemu poveljstvu SS.
Najcenejša delovna sila
Žid Icak Stern, računovodja, ki je pomagal postaviti na noge tovarno, je Schindlerju polagal na srce, naj zaposli čim več Židov, da bi bil geto gospodarsko obstojen, s tem pa tudi varen pred tem, da bi ga doletelo kaj hujšega. Schindler se je strinjal, število Židov med zaposlenimi pa se je povečevalo tudi zato, ker so bili v času nacističnega režima najcenejša delovna sila na Poljskem.
Čez čas so nacisti gete likvidirali, nekatere Žide so internirali v delovna taborišča, mnogi so izginili v vernichtungslagerjih, uničevalnih taboriščih. V njih so jih prav tako nekaj časa izkoriščali za poceni delovno silo, toda poglavitna dejavnost teh taborišč je bila smrt z njenimi stranskimi izdelki – reciklažo obleke, preostalega nakita, očal, otroških igrač in celo kože ter las pobitih taboriščnikov.
Schindler je prepričal nacistične oblasti, da so mu dovolile ob tovarni postaviti taborišče, barake in žice je dal postaviti na svoje stroške, tudi hrano, precej boljšo in obilnejšo kot v drugih taboriščih, jim je kupoval s svojim denarjem. Taborišče so nadzorovali nacisti, a so imeli omejene pristojnosti, taboriščniki pa so se nadejali, da bodo tam vendarle preživeli.
Reševanje življenj
Schindler je bil do zaposlenih od samega začetka korekten, ves vojni čas je izkoriščal svoja znanstva in prijateljstva z nacisti na pomembnejših položajih in jih podkupoval, da je zaščitil tovarniške delavce pred deportacijo v koncentracijska taborišča. Seveda mu je šlo tudi za to, da je v svoji tovarni zagotovil nemoteno proizvodnjo.
Kako je prišlo do Schindlerjevega seznama, s katerim je jeseni 1944 svojim delavcem rešil življenje? Vojna je bila izgubljena, esesovski sistem pa je postal še bolj neizprosen. Medtem ko je sovjetska Rdeča armada začela osvobajati dele Poljske, so nacisti praznili taborišča, taboriščnike so pošiljali v druga, večja taborišča in jih sistematično ubijali. Brisali so sledi svojih zločinov.
Tudi Žide, ki so delali pri Schindlerju, so nameravali deportirati v Auschwitz. Schindlerju je nekoga iz nacistične nomenklature uspelo prepričati, da bi bilo smiselno, če bi svoj oborožitveni obrat za proizvodnjo granat z vojnega območja na Poljskem preselil na Moravsko, kjer bo potreboval svoje delavce iz Poljske. Schindler je sam sestavil prvotni seznam, na katerem je bilo več kot tisoč imen, večinoma iz delovnega taborišča ob njegovi tovarni in še nekaj drugih. Nato je seznam izročil svojim židovskim sodelavcem v upravi, ti so ga nekoliko spremenili, samega števila pa ni bilo mogoče povečati. Nastal je legendarni Schindlerjev seznam s 1200 imeni ljudi, ki so tako preživeli.
Tovarna brez proizvodnje
Tudi delovno taborišče na Moravskem je bilo pod esesovskim nadzorom in tudi tega so postavili na Schindlerjeve stroške. Gradnjo vseh tovarniških taborišč so načeloma plačali lastniki iz svojega žepa, ne pa tudi favorizirani nemški industrijalci, denimo Krupp in Farben.
Vendar Schindler to pot ni imel resnih poslovnih namenov. V tovarni niso proizvedli ničesar, niti ene same granate ne. V nekaj mesecih, kolikor je obrat obstajal, mu je uspelo odpremiti za cel tovornjak delov za izdelavo streliva, ki so jih k njim pripeljali že napol izdelane. Schindlerjeva tovarna je bila le ena v verigi tovarn na poti do končnega izdelka, in ko so iz nje prišli granatni tulci v naslednjo tovarno, so bili neuporabni.
Reven po vojni
Po koncu vojne so Schindlerjevo imetje v Krakovu in na Moravskem zasegli Rusi, kolikor mu je ostalo dragega kamenja, ga je zabarantal za hrano in pijačo.
Po vojni je nekaj časa živel v Argentini, kjer se je skušal poslovno spet postaviti na noge, a je propadel. Vrnil se je v Nemčijo, kjer mu je spodletelo v še nekaj poslovnih poskusih. Schindler pravzaprav sploh ni bil za posle, med vojno mu je uspevalo zaradi okoliščin in sposobnih židovskih sodelavcev.
Kot pravičnik je dobil več nagrad. Družil se je s svojimi Židi, ki so emigrirali v Nemčijo. Po zaslugi hvaležnih šindlerjevcev je dobival finančno podporo, drugače bi živel v čisti revščini. Umrl je leta 1974 v Nemčiji. Na njegovo željo so ga pokopali v Jeruzalemu, za njim so žalovali na vseh celinah.
