Tiskane izdaje
Nina in Matevž Granda živita na Dunaju, Nina tam končuje magistrski študij kuratorstva. Z njo smo se pogovarjali o časopisu, ki sta ga z Matevžem začela izdajati, čeprav so bili vsi okoli njiju prepričani, da publikacija, posvečena arhitekturi in kulturi, nima možnosti za obstanek. Pravkar pripravljata osmo številko revije Outsider.
Zakaj Outsider? Kako ste dobili idejo, da bi izdajali časopis?
Outsider zato, ker potrebujemo dober medij o kulturi. Odprt prostor za razmisleke, eksperimente, kritični vpogled, kjer se združujejo ideje vseh generacij, zunaj levo ali desno usmerjenih političnih tem. Revijo o arhitekturi in prostoru, ki ni omejena z institucionalnimi okviri. Tako veliko se dogaja, rojeva se toliko novih zamisli, toliko ustvarjalnosti in bistrine, ki potrebujejo prostor za izražanje, osmislitev, ovrednotenje in dokumentiranje. Ker potrebujemo prostor za igro, domišljijo, ekscentrike, ki štrlijo iz vsakdana, za pogumneže z vizijo, barvite bistroumneže.
Ime Outsider zato, ker je revija usmerjena navzven. Znanstveniki dokazujejo, da se v izoliranih družbah praviloma razvije nagajanje, spotikanje. V odprtih družbah pa se običajno razvije konstruktivno sodelovanje. Outsider si želi soustvarjati odprto družbo. Zato imamo tudi nemško izdajo, v distribucijo jo je sprejela ugledna veriga knjigarn Walther König.
Revijo sva z Matevžem Grando ustvarila po selitvi na Dunaj, kjer sem se vpisala na podiplomski študij kuratorstva. To delo se mi je zdelo podobno urednikovanju in zdaj končujem magisterij na to temo.
Foto: Janez Marolt
Čisto dobesedno pogosto prečkam mejo med Ljubljano in Dunajem. Te vožnje so prostor za najine debate, v katerih zelo uživava. Glasno se smejiva, sanjariva ali prepirava o kreativnih idejah.
Že prej, pred selitvijo, sem urejala revijo, za katero sem imela vso uredniško avtonomijo, prostor za eksperimentiranje in igranje. V tem sem zelo uživala in se veliko naučila. A nisem se mogla sprijazniti z nepravičnim odnosom do ustvarjalnega dela. Mislim, da si kot urednik odgovoren za revijo, ki jo soustvarjaš. Zato sem takrat zapustila svoj prekarni položaj v podjetju. Imela sem dva majhna otroka in nobenega načrta, kako naprej. Moj odhod je bil etična, ne udobna ali koristoljubna odločitev. Kmalu po odhodu sem spet začela sanjariti o reviji, drugačni, širši, sveži, močni ...
Vizija se mi je oblikovala med igro z otroki, med pogovori z Matevžem, med tekom po Dunaju, prav obsedla me je. Verjamem v moč dobre ideje, ki lahko premika gore. Tako sva se navdušila in verjela v projekt, da ni bilo druge, kot da sva ga poskusila realizirati. Glede na okoliščine je bil ta podvig kar velik korak prek meja prejšnjega stabilnega, a minimalnega udobja, v novo, razgibano neudobje. Če odkriješ svojo strast, ji moraš slediti. Ovire so včasih od daleč višje kot od blizu!
Ste pričakovali ovire? Kaj od vaših pričakovanj se je uresničilo, kaj je bilo lažje, kot ste pričakovali, in kaj težje?
Ovir je bilo veliko, a o njih nima smisla izgubljati besed. Vsesplošen dvom, prepričanje, da nam ne bo uspelo. Iskanje vrhunskih sodelavcev je težko. Zelo malo ljudi je res odličnih na svojem področju. V kreativnosti je veliko blefa. Priložnost damo številnim, sčasoma pa se pokaže, kdo je dober oziroma kdo je dober v kombinaciji z nami.
Outsider je nastal brez finančnega zaledja, a ideja je bila tako močna, da smo prepričali bralce in oglaševalce, da so nas podprli in omogočili nastanek in obstanek. Država nam pri tem ni pomagala. Takrat se nismo zavedali, kakšna posebnost je to. Nismo vedeli, da pri nas vse druge kulturno usmerjene revije, priloge, spletne edicije vsaj delno sponzorira država. Še dobro, če bi vedeli, da je to, kar delamo, nemogoče, se tega ne bi lotili!
So časi pravi za projekte, kot je časopis za kulturo?
Seveda so pravi. To so časi najine kreativne moči. Zdaj naju to zabava in zanima. Ne moreva čakati na prihodnost, ko bo odnos do kulture drugačen. Pogled na slovensko medijsko krajino hitro razkrije, da primanjkuje kakovostnih vsebin o kulturi. Takšnih, ki nagovarjajo bralce, ki jih bralci zanimajo, ki niso že v izhodišču vzvišene do njih.
Revije o kulturi morajo biti subverzivne, v opoziciji do prevladujočega stanja. Morajo malo zmotiti, zastavljati vprašanja, malo mora zabliskati. V tem smislu so slabi časi dobri časi.
Ali mora imeti država vlogo v kulturi?
Tema financiranja kulture je zelo občutljiva. Seveda je treba vlagati v kulturo, saj je konec koncev kultura presežek, ki ga ustvari neko okolje. Imam pa veliko pomislekov o načinu financiranja kulture v Sloveniji. Po mojih opažanjih so subvencije nekakšen socialni sistem, namesto da bi bile intenzivneje in učinkoviteje namenjene vrhunski produkciji. Mislim, da bi posredno imeli vsi več od tega, to je začarani krog. Dobra produkcija generira dobro obiskanost, ki pritegne kapital, ta pa prinese umetnikom boljše možnosti za preživetje. Pri nas tega kroženja ni dovolj. Na neki način je absurdno tudi financiranje medijev: Outsider, ki do zdaj še ni prejel subvencij, posredno s plačevanjem davka podpira lastno konkurenco.
Menite, da bo kultura dobila pomembnejši delež v državnih proračunih?
Mislim, da ne. Recimo v Avstriji, kjer je kulturi namenjenega ogromno denarja in kjer na ta račun ustvarijo ogromne dobičke, so v zadnjih letih veliko posegali v kulturne proračune. Predvsem na račun begunske krize. Mislim, da je kultura področje, o katerem politiki mislijo, da je najmanj nujno. Ob tem se vedno spomnim na citat Winstona Churchilla, ki je na predlog o zmanjšanju sredstev za kulturo na račun sredstev za oboroževanje menda odgovoril: 'Za kaj se pa potem sploh borimo?'
