Tiskane izdaje
Kar nekaj let sem se boril za prost vstop, ker sem iz baze obiskovalcev dobil podatke, da si želijo na sejem večkrat, da si želijo priti tudi na kakšno debatno kavarno, a so morali vedno ponovno plačevati vstopnino. Ob velikih prizadevanjih mene osebno, članov odbora in zbornice nam je uspelo s CD skleniti kompromis, da se denar od prodaje vstopnic nadomesti s prihodki od drugod, recimo od najemnine za razstavne prostore ali z drugimi aktivnostmi, npr. sponzorji.
Je imela odprava vstopnine vpliv na povečanje števila prodanih knjig?
Jasno, tega so bili najbolj veseli razstavljavci. Kar naenkrat so ugotovili, da so se ljudje začeli na sejem vračati. Če so prvi dan malo pogledali, kaj bi jih zanimalo, so pri drugem obisku knjige kupili, še tretjič pa so se vrnili in opravili kak dodaten nakup. Prodaja se je po naših ocenah z ukinitvijo vstopnine povečala za več kot 30 odstotkov; o tolikšnem povišanju gre sklepati tudi na podlagi pogovorov s predstavniki založb, ki so ukinitev pozdravile.
Vstopnina je še vedno v zraku, ponovna uvedba je možna v naslednjih letih. Nekateri si namreč želijo, da bi jo uvedli po vzoru podobnih sejmov v tujini - v Beogradu, Parizu, Frankfurtu, na Dunaju. Tudi v Zagrebu letos ponovno uvajajo vstopnino. Težava je namreč v tem, da zmanjkuje denarja za spremljevalne prireditve, ki jih je težko obesiti na pleča razstavljavcev. Kar je razumljivo, njihov interes je postaviti na ogled svoje knjige in jih prodati. Prepričan sem, da je sejem mnogo bolj obiskan, če je vstop prost.
Omenjali ste raziskavo iz baze obiskovalcev knjižnega sejma, dr. Miha Kovač pa je na tiskovni konferenci pred odprtjem sejma (pogovor je potekal 18. novembra, op. p.) napovedal raziskavo Bralna kultura in nakupovanje knjig v Republiki Sloveniji (pri kateri so sodelovali še dr. Samo Rugelj, dr. Andrej Blatnik, Rok Gregorin in Patricija Rupar), kakršna je bila menda nazadnje opravljena pred vsaj desetletjem. Odtlej so se navade glede branja in kupovanja knjig na Slovenskem korenito spremenile. Kako pogosto bi bilo po vašem mnenju treba opravljati takšne raziskave?
Po mojem mnenju bi raziskave bralnih in nakupovalnih navad morali opravljati vsaj bienalno, ker se stvari, vsaj v zadnjih letih, zelo hitro spreminjajo. Bralne navade so se z vstopom e-knjige zelo hitro začele spreminjati in kljub napovedim, da so papirnatim knjigam šteti dnevi, v Evropi in tudi v svetu ugotavljajo, da so bile napačne, saj se klasična knjiga vrača v vsem svojem sijaju. Letos smo na frankfurtskem sejmu lahko jasno videli, da je e-knjiga v drugem planu, na pohodu pa so bile papirnate knjige.
Pred osmimi leti so nam v Frankfurtu predavali o tem, da bo čez nekaj let na sejmu samo mala dvorana papirnih knjig, vse ostalo bo v e-obliki. Danes lahko ob rob tej izjavi dodam opažanje z letošnjega frankfurtskega sejma, kjer je bilo e-knjige treba iskati skorajda z lučjo pri belem dnevu. E-knjiga bo imela svojo pot in bo neka veja, ki bo šla korajžno naprej; na frankfurtskem sejmu letos tako že drugo leto ni bilo videti velikih enciklopedij. Založbe, kot so Britannica, Larousse, Gallimard, imajo oddelke, kjer pripravljajo enciklopedije in slovarje, ki izhajajo samo še v e-obliki.
Ravno zato bi morali raziskave o branosti opravljati vsaj na dve leti, saj bi od tega imeli koristi tudi založniki. Na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu bo o tem in o e-knjigi govora na nekaj debatnih kavarnah; lani smo imeli nekaj razstavnih prostorov, opremljenih za predstavitev e-knjige, a je bilo zanimanje izredno majhno. Letos smo se zato odločili, da temu ne bomo posvečali kakšne posebne pozornosti, ker je papirna knjiga še vedno v ospredju.
Več o tem, kako se kriza pozna pri nakupnih navadah in kakšen je učinek enosten cene knjige pa na pogledi.si
