Tiskane izdaje
Narava je bila njegova delavnica. Delal je strastno in z vso smelostjo nadarjenega vrtnarja, ki je preživel življenje v ospredju svojega časa. Kako je sloviti André Le Nôtre ustvarjal prečudovite francoske vrtove, je mogoče brati v knjigi Érika Orsennaja Portret srečnega človeka: André Le Nôtre, 1613–1700 (založba *cf.).
Delo je v slovenščino prevedla Zoja Skušek, spremno besedo o 'vrtovih kot konstrukcijah realnosti' pa je napisala krajinska arhitektka in predavateljica na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani Ana Kučan.
Rojen, kjer se je moral roditi
»Le Nôtre, vi ste srečen človek«, s temi besedami Ludvika XIV. povabi francoski pisatelj in akademik Érik Orsenna k branju svoje zanimive knjige o slovitem vrtnarju 17. stoletja. Zveni poetično, navdušeno in slišati je fasciniran, tako kot so bile ob Andréjevem rojstvu »očarane rojenice, naklonjene geografiji, ki so se sklanjale nad zemljevidom Pariza. Te dame so, ne brez razloga, verjele, da kraj rojstva odloča o usodi.«
André Le Nôtre je v težkih časih – ko je bila Francija najbogatejša država v Evropi, a je krvavela v državljanski vojni – odraščal blizu »Louvra, kraljeve palače, vse oblasti«. V soseščini sta bila tudi samostan sv. Bernarda in velika jahalnica. »Kakšna glasba bi mogla bolje spremljati prve korake v svet kakor molitev, pomešana s kopitljanjem konj? Prva nas dviga v nebo, drugo nas opominja, da živimo na zemlji.«
In tam je bil še vrt, »neizčrpen katalog, ki se bo odprl fantiču, brž ko bodo njegove nožice zadosti močne, da ga ponesejo iz hiše. Z eno besedo, otrok se je rodil tam, kjer se je moral, če se je hotel povzpeti visoko, a vseeno stati trdno na tleh.«
Visoko in na zemlji
Segel je visoko, k vrhu časa, saj je bil dolga desetletja vrtnar Ludvika XIV., Sončnega kralja (1643–1715), ki mu je nekega dne dejal: »Hočem, da se posvetite Versaillesu. [...] Si sploh lahko zamislimo zanos smrtnika, ki dobi tako nalogo? Dobiti ukaz od samega kralja, ki ni samo vsemogočen, ampak je – XVII. stoletje ne razlikuje med oblastjo in svetim – tudi utelešeno božanstvo! In vrt, ki mu ga je bilo zasnovati, je bil vrt same monarhije.«
Ob veličastnem Versaillesu, »ki je bil vsaj toliko park kakor knjiga, biblija, s katero kralj božanstvo govori sam o sebi in se ustvarja«, so za Le Nôtrom ostale še mnoge malone mitične mojstrovine: veličastni francoski vrtovi ob gradovih v Vauxu, Chantillyju, Fontainebleauju, Sceauxu, v Saint-Germain-en-Laye in še kje. »Njegove utrdbe so bili parki. Tudi njihov namen je bil zaščita. Ne pred sovražnimi vojskami, ampak pred neredi v naravi in življenju.«
Verjetno se je prav zato, ker je kljub izjemnemu uspehu znal ostati trdno na tleh, Le Nôtre zapisal v zgodovino kot eden redkih umetnikov, ki se, začuda, ni nikoli zameril monarhu. Prijateljstvo med njima je trajalo dolgih petintrideset let, vrtnar je bil do konca življenja ljubljenec dvora.
Sam je ljubil predvsem naravo, čeprav nikdar tako kot, denimo, Frančišek Asiški, ki je rad govoril s pticami, ampak jo je hotel preoblikovati in podrejati: vodo je dal speljati tja, kjer je ni bilo, močvirja izsušiti ... Igral se je s svojo človeško 'nadmočjo' in vselej z veliko ljubezni do »vesolja rastlin« – to naklonjenost je imel André Le Nôtre v krvi. Učne ure vrtnarstva so mu bile položene v zibel, saj sta bila vrtnarja že njegov oče Jean in stari oče Pierre.
»Ali je na svetu kakšen učitelj boljši od očeta, ki se spozna na naravo,« se vpraša pisatelj, ki svojega portretiranca spretno slika kot človeka, ki je že od malega kazal izjemen čut za red in mero ter strastno potrebo po perspektivi. Zato je bila prav tako v poznih letih njegova velika prijateljica hoja.
»Tako kakor oko je bila tudi hoja njegova zaveznica. Kdo lahko dobro opazuje, ne da bi hodil? Kdo lahko dobro vrtnari, ne da bi opazoval in hodil? Oko ustvari perspektivo, hoja jo oživi.«
Vznemirljivo potovanje
Pisatelj vabi s svojo knjigo na vznemirljivo potovanje skozi nemirno 17. stoletje. Ni le osebni portret vrtnarja, ki bi mu danes rekli krajinski arhitekt, ampak prikaz tedanje bogate kraljeve Francije, tudi bojnih polj in porajajoče se strasti do geometrije, matematike, »splošne uporabe uma«. »In vrtovi so, kakor vedno, odsevali metafiziko svoje dobe,« zapiše Orsenna.
»To so bili lepi časi, ko je k pouku matematike, tej pravi splošni izobrazbi duha in praktičnemu uku hkrati, sodila tudi glasba!« V takem razpoloženju sta se v pariški kraljevi delavnici (Simona Voueta), na primer, povezali praksa in teorija, rokodelci so se družili z učenjaki in ustvarjalci, brez hierarhije so se bratile umetnost, vednost in ročne spretnosti.
V takšnih »časih sanj o popolnem človeku« so začeli pripravljati Versailles, mojstrovino brez primere, v kateri sta se povezala zemlja in nebo – da bi se poklanjala monarhu bogu. V njej je bilo veliko političnosti, absolutizma, »Le Nôtru in njegovi velikanski ekipi se je posrečil čudež: povezali so najbolj subtilno umetnost s kar se da brezsramno propagando«.
Dragoceni vodnik
Knjiga govori privlačno o lepoti učenja in védenja, o družbenem vzpenjanju, prijateljstvu – denimo s slikarjem Charlesom Le Brunom in drugimi sopotniki –, pa tudi o »gadjih gnezdih« naokoli. Polno je tankočutnih modrosti o stoletju, ki se je navduševalo nad simetrijo, perspektivo, teatralnostjo, nad vodo: vodnjaki, ribniki, kanali ... »Jezera so oči oceana. In morda delček pogleda, ki nam ga je namenil bog.«
To je bila strastna francoska doba geometrije in ekscentričnosti, reda in metode pa tudi presenečenj in iluzije, mističnosti in užitkarstva, veličine in detajlov, ko so ljudje – ker so se povezovali in jih je gnala skupna strast – ustvarjali neprecenljive mojstrovine za večnost. »Da grad in njegov park vznikneta iz geografskega niča, je potrebna množica.« Nujno je povezovanje znanja, dela in ustvarjalnosti, veliko pravega prijateljstva, izmenjanih pogledov in srečanj besed, mnogo raja.
André Le Nôtre – ki je bil vse življenje »bolj podoben mravlji kakor murnu« in je »imel rad lastnino« – se zdi eden redkih ljudi, ki si kljub velikemu delu, ki ga opravljajo, nikoli ne nakopljejo sovražnikov na glavo. Izjemno delaven pač ni imel časa za zahrbtnosti, ampak je kljub zavisti, ki jo je moral čutiti okrog sebe, ostajal dobrodušen.
A bil je tudi eden tistih velikanov med umetniki, ki svojega zanimivega življenja, žal, nikoli ne popišejo v spominih ali dnevniških zapisih, imajo pa morda srečo, da to pozneje storijo drugi. »Dopustil je, da so njegova dela sama zaplula v čas.«
Plujejo tudi po sedanjosti, veličastno, samozavestno ... – za vsakogar, ki bi hotel v čudoviti »arhipelag« Le Nôtrovih francoskih vrtov, je knjižica Érika Orsennaja zagotovo dragocena spremljava.
