Tiskane izdaje
Koga bi bilo bolj zanimivo vprašati po identiteti kot človeka, ki se je rodil v Tuniziji staršem belgijskega in irskega rodu, odraščal v predrevolucijskem Iranu, Venezueli, Franciji, Belgiji in Romuniji in je zdaj profesor francoščine na Univerzi v Oxfordu? Vse to je Patrick McGuinness.
McGuinness je objavil dve pesniški zbirki, Marsovi kanali in Spogledljivo mesto, prevedel zapise Stéphana Mallarméja Za Anatolov grob, piše za Times Literary Supplement in London Review of Books.
Na St. Anne's Collegeu oxfordske univerze predava francoščino in primerjalno književnost, pozornost knjigoljubne javnosti pa je vzbudil njegov romaneskni prvenec Zadnjih sto dni (The Last Hundred Days), v katerem je v zgodbi o britanskem študentu, ki se znajde v Ceaușescujevi Bukarešti, uporabil marsikaj, kar je doživel v letu, ki ga je preživel v Romuniji pred padcem komunizma.
Roman je bil leta 2011 uvrščen na seznam del, ki so bila v igri za bookerja. McGuinness je od prejšnjega ponedeljka eden od letošnjih uporabnikov Pisateljskega ateljeja Daneta Zajca na Prulah v Ljubljani.
Gospod McGuinness, kako človek pristane za leto dni v Romuniji Nicolaeja Ceaușescuja malo pred zlomom njegovega režima?
Povsem preprosto, moj oče je delal za Britanski svet v časih, ko se je ta še ukvarjal s pravo kulturo in ni prirejal le jezikovnih tečajev. Tam je bil tri leta, precej redno sem ga hodil obiskovat, ko pa sem razmišljal, kam naj grem v letu pred univerzo, sem se odločil za Bukarešto, za bivanje v malem stanovanju klasičnega socialističnega bloka. Osemnajst let sem imel in čeprav je bilo v takratni Romuniji precej slabo, sem imel občutek svobode, lahko sem počel, kar sem hotel, vsaj tako se mi je zdelo.
Vsi vemo, kako grozljiva država je bila Ceaușescujeva Romunija, govoriti o tem ni nobeno pretiravanje, res je bila tako grozljiva, kot si le lahko mislimo, nenavadna, nadrealistična dežela čudaštev, po kateri hodijo tihotapci, disidenti, aparatčiki, črnoborzijanci, diplomati in večinsko pleme prestrašenih.
Potovanja po drugih državah vzhodnega bloka so bila presenečenje: iz Bukarešte sem se po treh mesecih z vlakom odpravil v Budimpešto in občutek sem imel, kot bi prišel na Dunaj. Obiskal sem tudi Ljubljano, Beograd in videl, kako zelo se države, o katerih smo v Londonu mislili, da so si podobne, razlikujejo. Šlo je seveda za povsem drugačne življenjske, politične in kulturne standarde.
Vaša biografija govori, da imate nos ta iskanje krajev, kjer se pretijo zgoditi velike spremembe.
Res je, uspelo mi je prebivati v deželah in krajih, kjer je bilo marsikaj tik pred veliko spremembo. Ko so bili starši v Iranu, se je pripravljala revolucija, in to je bil eden od razlogov, da so me poslali na šolanje v angleški internat. Starši so ostali, pozneje so mamo in sestro evakuirali, oče pa se je držal britanske mentalitete, da je zmeraj vse v redu. Saj veste, vse naokoli gori, obešenci bingljajo z uličnih svetilk, britanski gospodje pa se pretvarjajo, da je vse normalno, in gredo tako kot vsak dan v popolni obleki in z aktovko v službo.
Kaj se spremeni, ko tvojo knjigo uvrstijo na seznam kandidatov za bookerja? Nekoč ste rekli, da ste zelo skeptični do literarnih nagrad.
Ko je moj roman Zadnjih sto dni izšel ...
To je bil vaš prvenec?
Ne, prej sem izdal nekaj pesniških zbirk, a vemo, da se take zadeve rade spregledujejo. Roman so nominirali za pet ali šest literarnih nagrad, a sem pomislil: Kdo bo bral štiristo strani obsegajočo knjigo o koncu nekega vzhodnoevropskega političnega sistema, ki ga nihče ne pozna, tisti, ki ga poznajo, pa se ga nočejo spominjati? A knjigi se je godilo presenetljivo dobro, čeprav jo je izdala mala valižanska neodvisna založba, zanimanje zanjo sploh ni ponehalo. V neki literarni reviji so se ponorčevali, da bi moral ta roman dobiti nagrado za knjigo, ki je bila največkrat nominirana, a ni dobila nagrade. Če že sprašujete o nagradah: nekaj sem jih dobil in mnenje sem spremenil, nagrade so mi všeč.
Nedavno ste povedali, da je sodobna literarna kultura obsedena z iskanjem identitete. Kakšna je vaša? Biografski podatki govorijo svojo zgodbo.
Imel sem srečo, da sta oče in mama veliko potovala in mi pokazala, da je vsepovsod, kamor greš, kaj zanimivega in dobrega. Kamorkoli sta prišla, sta se poskušala naučiti jezika, temeljito spoznati kulturno krajino dežele, nikakor nista hotela ostati zaprta v diplomatski četrti.
V eni od pesniških zbirk ste si izmislili romunski lik z imenom Liviu Campanu, ki vam je, kot ste povedali, omogočil obstajati na nov način. Je to vaš način osvobajanja?
Vsekakor, v kontekstu izmišljenega pesnika sem hotel pisati malce drugačno, bolj intimno in manj intelektualno poezijo, izmislil sem si ga pa delno tudi zato, ker je bil v zgodbi mojega romunskega romana kot oseba, ki je nihče ni nikdar srečal, vsi pa znajo citirati odlomke iz njegovih del. Pri krajšanju romana sem ga izločil, a sem dobil občutek, da sem nekoga ubil. Zato sem mu dal novo življenje in kot pesnik je postal resničnejši od mene. Je to slišati preveč postmodernistično? Nočem biti postmodernist.
V Ljubljani niste prvič. Kaj je zdaj drugače?
Vse je drugače. Prvič sem prišel leta 1988, drugič leta 1990, spominjam se občutka, da sem prišel v vzhodno različico zahoda, kakor sem si jo kot osemnajstletnik, nagnjen k brezsramnemu romantiziranju, zamišljal pri branju romanov. Saj veste, vohuni vsepovsod, prepovedi. Na ljubljanski železniški postaji sem si celo privoščil prhanje, voda je bila lepo topla.
Ob drugem obisku, ko sem se prej klatil po Beogradu, obiskal Sarajevo in še druge kraje, sem bil že študent, s takratno spremljevalko sva odkrivala neverjetno prijetne slovenske kraje, navdušen sem bil nad drugačnostjo, nad tujostjo, ki pa je na marsikaterem nivoju ustrezala vzorcem življenja na zahodu.
Zdaj ni tako, Ljubljana je nezmotljivo evropska, stavbe so iste, vse drugo, predvsem atmosfera, se je spremenilo. Lani sem bil spet v Romuniji, če odštejem nove avtomobile, noblesne stavbe in drugo, je bilo še zmeraj občutiti duh stare Romunije, še posebej, ko sem iz Bukarešte šel na podeželje. Tu tega ni.
