Tiskane izdaje
Letošnji Nobelov nagrajenec za književnost Patrick Modiano velja za skeptičnega romantika, ki z jasnim in ekonomičnim jezikom piše kratke romane. Ti večinoma niso dosti daljši od sto strani, kratki pa so tudi njegovi stavki. Je enajsti rojeni Francoz z najpomembnejšo nagrado.
Prejel je številne nagrade, vse razen ene v svoji domovini, med njimi sta največji nagrada Francoske akademije ter Goncourtova, v Avstriji pa je pred dvema letoma državno državno nagrado za evropsko književnost.
Bolečina iz otroštva
Patrick Modiano se je rodil leta 1945 na obrobju Pariza kot Patrizio Modiano v židovski družini. Oče je bil italijanskega porekla in mati Belgijka, ki je prišla v Pariz leta 1942 poskusit srečo kot komičarka. Starša, ki sta se spoznala v okupiranem Parizu, sta takrat živela napol v tajnosti. Mladi Patrick je preživel celo otroštvo v ozračju »strupenega vonja okupacije«, povezanem z očetovimi problematičnimi zvezami in zgodbami, ki jih je poslušal.
Razpet med šolo in internatom, med odsotnim očetom in mamo na turneji je bil zelo zgodaj prepuščen samemu sebi. Starša sta se ločila v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, zaradi česar pisatelj pogosto pravi, da je odrastel v »kaotičnem otroštvu in adolescenci«.
Po lastnih besedah ne čuti nikakršnih posebnih vezi z vero svojih staršev. Od petnajstega leta je zanj skrbel mamin prijatelj francoski pisatelj Raymond Queneau, avtor slavnih Vaj v slogu, ki ga je vpeljal v književni svet.
Modiano je iz svojega pustolovskega otroštva ohranil prvotno nostalgijo, ki se odraža v skoraj vseh njegovih romanih in je bila kruto prekinjena s tragično smrtjo mlajšega brata leta 1957, ki je umrl pri desetih letih. Prav njemu je posvetil prve knjige.
Mladi Patrick je šole obiskoval v več krajih na francoskem podeželju in v Parizu, študija pa ni nikoli vpisal. Od leta 1967 je profesionalni pisatelj. Objavil je okrog trideset knjig, na njegova dela sta močno vplivala atmosfera v povojnem Parizu in očetovo zanemarjanje.
Njegovi romani so večinoma umeščeni v štirideseta in šestdeseta leta 20. stoletja, še zlasti ga zanima obdobje nemške okupacije Francije. S posebno občutljivostjo se ukvarja z odnosi med spoloma, iz katerih izhajajo spopadi in hrepenenje. Poleg po književnih delih je znan tudi kot avtor več filmskih scenarijev po lastnih predlogah in po predlogah drugih avtorjev, piše pa tudi knjige za otroke.
Grenak avtobiografski roman
V knjigi Un pedigree iz leta 2004 dovolj neposredno govori o svojem življenju. Pripoved začne tako: »Naj mi bo oproščeno zaradi vseh teh imen in drugih, ki se bodo vrstila. Jaz sem samo pes, ki se dela, da ima pedigre. Moja mama in oče nista povezana z nobenim jasno določenim okoljem.
Toliko sta neurejena, da se moram dobro potruditi pri iskanju nekih sledi ali znamenj v tem živem pesku, kot kadar se trudimo, da razberemo kakšen komaj berljiv matični ali adiministrativni dokument.« S tem uvodom pisatelj napoveduje osebni pripovedni postopek, s katerim namerava skicirati svoje družinsko drevo.
Očitno je, da gre za avtobiografski roman, v katerem na stotih straneh naniza številna razkošna imena s še razkošnejšimi biografijami, pravi svet v malem, pri čimer opisuje življenje do svojega 21. leta, do trenutka, ko začne pisati prvi roman, to je do takrat, ko prvič v življenju končno občuti olajšanje.
V tem okviru slika okoliščine svojega rojstva z opisi matere in očeta v Parizu med okupacijo, torej v razburkanim časih, kar ga pripelje v situacijo, da sebe nikoli ne doživi kot zakonitega sina in še manj kot naslednika. Modiano popisuje, kakšni so bili njegovi otroštvo, najstništvo in mladost v tem kaotičnem povojnem obdobju, kar pospremi z galerijo raznih likov, ki so bili v stiku z njim in njegovo družino – z družino, ki se je raztreščila in za katero išče sledi, pri čimer si pomaga z identifikacijo neznancev z raznih koncev sveta, s katerimi sta se pajdašila njegova oče in mama.
Tu Modiano ne skriva, da sta ga starša zavračala in z grenkobo opiše zgodnje bolečine, ki mu jih je prineslo samevanje po internatih ob razočaranih poskusih, da bi se vrnil k staršem. Poleg te tematske celote, ki jo pelje med seznami vseh tistih čudakov iz otroštva, ki si jih je zapomnil, odpre še eno občutljivo temo. To je izguba brata leta 1957 in čeprav o tem zanj zelo žalostnem dogodku piše zgolj na eni strani, se ta odraža na celotni knjigi, katere pripovedna struktura je posledice te nesreče. Patrick Modiano to odkrito pove.
»Če izvzamem svojega brata Rudyja, njegovo smrt, mislim, da se me nič od tega, kar bom tu povedal, ne dotika globoko. Popisujem te strani, kot da bi pisal poročilo ali biografijo, kot nekaj, kar ima značilnost dokumenta, in nedvomno samo zato, da že enkrat naredim križ čez življenjem, ki ni bilo moje.«
Knjiga je napisana s filmsko tehniko. Prizori se menjavajo kot filmski, hitro, obenem pa film avtorju pomeni metaforo. Svoje življenje do 21. leta primerja s postopkom pri snemanju filma, ko v zadnjem planu defilira pejsaž na prozornem panoju, protagonisti pa stojijo negibni na platoju studia.
Paleta čudakov
Mali Modiano stoji negibno na platoju življenja. Njegova, milo rečeno, eksotična starša – oče črnoborzijanec (ki ima na kaminu v sobi Pomorsko pravo v več delih, ker namerava zgraditi naftno ploščad v obliki cigarete) in mama – igralka z manjšo vlogo v gledališču živita, kakor znata in zmoreta v kaotičnem povojnem obdobju, pri čimer pozabljata na sina, in nenehno vstopata v nove poslovne in ljubezenske zveze z ljudmi, še bolj čudnimi od njiju.
Paleta Modianovih likov je izjemno zanimiva, od pisateljevega deda, po poreklu iz Soluna (židovska družina se je iz Toskane preselila v Turčijo) do Rusinje Galine Orlov iz kroga Modianovega očeta, ki je emigrirala v Ameriko, plesala na Floridi, srečala rjavolasega moškega nižje rasti in postala njegova ljubica, potem med okupacijo živela v Parizu z nekim Čilencem in leta 1948 naredila samomor.
Ko je Modiano za Ulico Boutiques obscures, ki jo je v slovenščini izdala založba Piano (prevod Mojca Schlamberger Brezar), leta 1978 prejel Goncourtovo nagrado še kot relativno mlad in neznan pisatelj, so bili mnogi presenečeni, čeprav je imel za sabo že nekaj objavljenih romanov. Morda je bilo presenečenje še večje, ker je šlo za nepretenciozni roman, preprost in napisan za najširše občinstvo.
Tema je prav tako stara: izguba identitete zaradi amnezije – človek išče po svoji preteklosti, ki mu je v spominu povsem zbledela. To njegovo iskanje je zelo vznemirljivo in polno presenečenj. Pripovedovalec je mož, ki ne ve nič o sebi, le nekaj znamenj ga vodi k mestom in ljudem, ki naj bi ga prepoznali, mu pomagali sestaviti preteklost. Tudi tu je del dogajanja umeščen med drugo svetovno vojno.
»Po vsakem romanu imam vtis, da sem vse razčistil,« je Modiano izjavil leta 2011 v nekem intervjuju. »Toda vem, da se bom spet vrnil k podrobnostim, ki so del mene. Vendarle nas vse določata kraj in čas, v katerih smo rojeni.«
V Frankfurtu brez odgovorov
Da je švedska akademija letošnjo Nobelovo nagrado za literaturo namenila francoskemu pisatelju Patricku Modianu, na frankfurtskem knjižnem sejmu v prvih trenutkih ni sprožilo pretiranega razburjenja, založbe, ki imajo prevod katere od Modianovih knjig v svojih programih (največ je bilo opaziti nemških), so se potrudile poiskati ustrezne izvode in jih razstaviti na najbolj vidno mesto razstavnih polic, bolj mrzlično pa je v takih primerih v posebej izoliranem delu sejma, kjer delujejo literarni agenti. Založba dtv, ki ima v programu niz Modianovih del, je lansko jesen izdala njegov roman Die Kleine Bijou, prevedel ga je Peter Handke.
Švedski akademiki so francoske založnike očitno presenetili, saj kakih posebnih informacij o novem francoskem Nobelovcu niti nimajo – na francoski nacionalni sejemski stojnici na vprašanja o Modianu in njegovih knjigah lahkotno usmerjajo na razstavni prostor založbe Gallimard, tam pa prav tako nimajo veliko povedati.
Ob letošnjem tradicionalnem kolektivnem začetku literarne sezone, rentrée littéraire, je založba Gallimard izdala novo Modianovo knjigo z naslovom Pour que tu ne te perdes pas dans le quartier (kot mesec izida je naveden oktober), v katalogu je omenjen še eden njegovih prejšnjih romanov L'herbe des nuits, na vprašanje, koliko njegovih del je ta hip dosegljivih, pa predstavniki Gallimarda niso znali odgovoriti.
