Perspektiva s političnim nabojem

V zadnjih desetih letih se je v vsakdanjem besednjaku uveljavila beseda prekariat. Pojem, ki sicer izhaja iz antičnega Rima, v najširšem pomenu zajema razred delavcev z negotovimi oblikami zaposlitve, torej začasnimi in brez socialne varnosti. Bistven prispevek knjige Skozi oči prekariata: brez konsenza Črta Poglajna je, da ta izpostavi­ razred delavcev kot ključen ­politični problem.

Knjiga, ki je v javnosti že dobila vrsto priznanj – bila je, denimo nominirana za knjigo leta na Slovenskem knjižnem sejmu –, je preprosta, a učinkovita intervencija. V njej najdemo več kot šestdeset intervjujev, ki jih je po večini opravil Črt Poglajen, direktor Inštituta za študije prekariata in odgovorni urednik portala Skozi oči prekariata (nekaj pa so jih prispevale Manja Kovačič, Anja Pucer in Ana Marija Ledenik), med 5. aprilom leta 2016 in 27. aprilom lani. Med sogovornike so zajeli kar najširši nabor slovenskih in tujih javnih osebnosti: politike iz celotnega političnega spektra, od Mateja Tonina do Luka Mesca, vključno s nekdanjim in aktualnim predsednikom države, Milanom Kučanom in Borutom Pahorjem. V knjigi nastopajo predstavniki gospodarstva (na primer Jože Mermal, Samo Hribar Milič), sindikatov (Lidija Jerkič, Branimir Štrukelj itd.), znani pravniki (Peter Čeferin), predstavniki študentov (Klemen Balanč) in novinarjev (Petra Lesjak Tušek), strokovnjaki in univerzitetni profesorji (od Jožeta Mencingerja do Miša Alkalaja), najvišji slovenski predstavnik Cerkve (Stanislav Zore), vse do kulturnikov (Peter Lovšin, Milena Zupančič), filozofov in ekonomskih ter političnih teoretikov (Lev Kreft, Guy Standing in Franco Berardi - Bifo).

Vsakega od pogovorov so osredinili okoli treh ključnih vprašanj: kaj zajema pojem prekariata, v kakšnem razmerju je ta sloj delavstva s sindikati in državo ter kaj prinaša t. i. četrta industrijska revolucija – tj. predvsem nadomeščanje delavcev z robotiziranimi in visokotehnološkimi stroji.

Glede na provenienco vsakega sogovornika so vprašanja prilagajali, tako da knjiga obenem omogoča primerjave med intervjuvanci predvsem pri vprašanju ranljive skupine delavstva, po drugi strani pa izstopi posamična perspektiva intervjuvanca.

Pri pogovorih s politiki je najbolj zanimivo, da problem prekariata priznavajo tudi tisti, ki se umeščajo na desni politični spekter, torej so bližje interesom kapitala. Preseneča tudi odziv Sama Hribarja Miliča, nekdanjega generalnega direktorja Gospodarske zbornice Slovenije. Milič se zavzema za reševanje problema prekariata zato, ker so za delodajalce, ki zaposlenim plačujejo socialne prispevke, prekarne zaposlitve nelojalna konkurenca.

Knjiga tudi izriše probleme s pojmom prekariata: v ta razred namreč sodijo ljudje različnih poklicev; od novinarskega in umetniškega do čistilk in gradbenikov. Prav razdrobljenost najranljivejših delavcev je glavni problem. Ljudje, na katere je država preložila breme plačevanja prispevkov – na primer prek statusa samostojnih podjetnikov –, se med seboj skoraj ne morejo povezati in biti solidarni: po eni strani zato, ker delujejo na različnih področjih; če pa delujejo v isti sferi, so si konkurenti. Ali kot se izrazi skupina Laibach v knjigi: »Med sabo tekmujejo za drobtinice, ki padajo z mize.«

Marsikatera pikra v knjigi leti na račun sindikatov, češ da se niso pravočasno odzvali na spreminjajoč se značaj dela in delavstva danes (prekarcev je po ožji definiciji 14 odstotkov, če pa mednje umestimo vse, ki niso zaposleni za nedoločen čas s polnim delovnikom, jih je že več kot tretjina). Tako morda ne preseneča, kot izvemo iz knjige, da članstvo v sindikatih nasploh (po Evropi) usiha, najbolj ogroženo delavstvo – prekariat – pa nima predstavnika za pogajalsko mizo z delodajalci in državo.

Bolezni in alternative

Knjiga daje uvid tudi v učinke prekarnosti: ta položaj predvsem mlade sili v iskanje alternativ po svetu, obenem pa dobesedno učinkuje na telo prekarcev. Zelo razsvetljujoč je pogovor z zdravnico Metodo Dodič Fikfak, predstojnico oddelka Kliničnega inštituta za medicino dela, ki med drugim spregovori o tem, kaj stanje nenehne negotovosti, izoliranosti in stresa pomeni za prekarca – številne kronične in avtoimune bolezni se s to obliko dela močno poslabšajo, da o frustracijah, tesnobah in drugih psihičnih težavah niti ne govorimo.

Knjiga prinaša tudi analizo sodobnega ekonomskega sistema, predvsem agilnosti kapitala, ki mu je v navezi z državo in EU – ta po besedah evroposlanca Igorja Šoltesa varuje interese kapitala na škodo pravic delavcev – uspelo ustvariti idealen tip delovne sile: ta je fleksibilna, zaradi strahu pripravljena sprejeti težke delovne razmere in nizko plačilo, obenem pa usmerja energijo v tekmovanje s sotrpini, medtem ko se delodajalca kvečjemu boji.

Različni sogovorniki ponudijo­ različne rešitve za pereče vprašanje prekarnosti. Nekateri, kot ljubljanski župan Zoran Janković, vidijo rešitev v zadrugah prekarcev, ki bi si z rednim vplačevanjem v tovrstne institucije lahko zagotovili dohodek v času nezaposlenosti ali iskanja nove službe. Teoretika Standing in Berardi sta le dva od mnogih, ki vidijo rešitev v univerzalnem temeljnem dohodku, torej pavšalnem mesečnem plačilu za vse državljane, s katerim bi odvzeli državi breme socialnih transferjev (ter s tem povezane birokracije) in olajšali položaj prekarcem.

Podnaslov zbornika intervjujev Brez konsenza tako drži le deloma, saj v knjigi težko najdemo osebo, ki ne bi problematizirala položaja prekarcev. Po drugi strani podnaslov ustreza temu, kar knjiga kot gesta napravi in kar je tudi njena največja odlika. Perspektivo prekarnega delavstva izbere kot prizmo, skozi katero motri sodobno družbo in družbo prihodnosti. Skoznjo obstoj prekariata (krivic, povezanih s tem statusom) ne more postati točka političnega konsenza. Ključna Marxova gesta v 19. stoletju je bila, da je s pojmom razrednega boja radikalno spremenil pogled na ustroj družbe kot take (ki ga je v drugi polovici 20. stoletja vsaj do neke mere sprejela tudi desnica). Poglajnova knjiga je prava politična intervencija, saj še tako raznolike akterje primora k temu, da družbeno uzrejo skozi optiko danes najranljivejše skupine. Zadnjih deset let je desnici uspelo z idejo zategovanja pasu, rezanja socialnih prispevkov, stimuliranja gospodarstva premakniti politični prostor na desno in uveljaviti perspektivo kapitala kot edino možno. Skozi oči prekariata ta zorni kot – kot obljublja naslov knjige – dejansko obrne in obenem napeljuje k nadaljnjim političnim premikom.