Tiskane izdaje
Na 8. evropskih dnevih literature v Spitzu na Donavi je zadnji konec tedna poznavalec svetovnega založništva Rüdiger Wischenbart s sodelavcema, Mihom Kovačem in Yano Genovo, predstavil četrto analizo evropskih knjižnih trgov Diversity Report.
Prejšnja poročila o raznolikosti (2008, 2009 in 2010) so detektirala potovanje leposlovnih del iz jezika v jezik in od trga do trga, sledila so prevodom okrog dvesto avtorjev in iskala dejavnike, ki so bili odločilni, da so nekateri od njih našli široko bralstvo tudi drugod.
V letošnji četrti analizi evropskih knjižnih trgov so se raziskovalci posvetili posameznostim, na primer temu, kako je fenomen svetovnih knjižnih uspešnic v angleščini, pa tudi novejši fenomeni, med katerimi je val žanrskih del in samozaložniških izdaj, vplival na nišni trg prevodnih knjig. Poročilo poskuša razjasniti, zakaj nekateri avtorji oziroma njihove knjige najdejo različno bralstvo v različnih državah, nekatere pa očitno ceni le njihovo domače bralstvo.
Izkušnje pisateljic
Da ne bi preveč zamotil in zamoril občinstva z golimi številkami in diagrami, je Rüdiger Wischenbart povabil na oder še pisateljici, ki imata kaj povedati o izkušnji s prevodi: prva je bila Gabriela Babnik, druga slovenska dobitnica nagrade EU za književnost z romanom Sušna doba, druga Rasha Khayat, v Dortmundu rojena nemško-arabska pisateljica, ki je preživela del otroštva v Džedi v Saudski Arabiji in katere prvenec Weil wir längst woanders sind (Ker smo že dolgo nekje drugje) pripoveduje zgodbo o zapletenem življenju med dvema kulturama.
Da je konflikt kultur ideološki konstrukt, ki hitro izgubi pomen, ko ga uporabimo v vsakdanjem življenju, je opozoril švicarski kritik romana Rashe Khayat Beat Mazenauer, češ da avtorica potopi bralca v svet neštetih nasprotij, v katerem se trdne ideje in mnenja hitro stopijo. V zgodbi brat in sestra iz mešanega, nemško-arabskega zakona, Basil in Layla, odraščata v Džedi blizu Meke, kasneje, po smrti očeta, saudskega zdravnika, pa se šolata v Düsseldorfu, od koder je njuna mama. Živita običajno življenje evropskega mladostnika, lepega dne pa se Layla odloči vrniti v Saudsko Arabijo in poročiti z moškim, ki ga ni nikdar srečala. Brat hoče odkriti, kaj jo je privedlo do take odločitve, zakaj hoče pozabiti na evropsko življenje in se predati muslimanski tradiciji.
Rasha Khayat je povedala, da se običajno predstavlja kot blogerka in prevajalka, kot pisateljica šele zadnje čase (njen prvenec je izšel januarja), nekaj malega pa ve tudi o knjigah in založništvu, ne nazadnje je honorarno delala v knjigarni, po študiju primerjalne književnosti in filozofije v Bonnu pa si je za nekaj časa našla zaposlitev v založbi. Kot prevajalka iz angleščine in arabščine v nemščino je k letošnjemu poročilu o raznolikosti lahko dodala prej morda spregledan podatek, da na nedavnem največjem knjižnem sejmu na svetu v Frankfurtu ni bilo niti enega novega prevoda iz arabščine v nemščino.
Avtorica prvenca v nemščini je dodala, da se je s knjigo uvrstila v klub migrantov, ki imajo v nemščini po eno knjigo: »Prva generacija prišlekov ni pisala o svojih izkušnjah, vsi so govorili le o vrnitvi domov, drugače je bilo po prihodu cele generacije ljudi v šestdesetih letih, prišli so iz takratne Jugoslavije, Šrilanke in drugod.«
Wischenbart je potrdil njeno opažanje: »Paradoks je, da začne pisati šele druga, včasih šele tretja generacija prišlekov; najprej vidimo praktične ljudi, ki iščejo delo in možnost boljšega življenja, šele njihovi potomci postanejo 'nepraktični' in so se zmožni posvetiti literarnemu ustvarjanju.«
Otroštvo in zdajšnji družinski obiski v Džedi, je povedala Rasha Khayat, se seveda razlikujejo od evropskih okoliščin, je pa opozorila, da je Džeda za Saudsko Arabijo nekaj takega, kot je Berlin za Nemčijo, lahko gre nepokrita na kavo v mesto. V Hamburgu, kjer zdaj živi, se je kmalu naveličala razlagati o vsem saudskoarabskem, kar se zdi Evropejcem nesprejemljivo ali čudno, od tega, da ženske ne vozijo avtomobilov, do zapovedane nošnje rut. »Ljudi imam rada, o državi ne razmišljam,« je povedala avtorica, ki si o vsem, tudi o nemškem in evropskem rasizmu, da duška na svojem blogu West-östliche Diva, »nemškem oknu s pogledom na Arabistan«.
Gabriela Babnik je tisto, kar ji je prinesla nagrada EU za književnost (EUPL), strnila v kratek pomislek: »Sušna doba je doživela nekaj prevodov. Napisala sem pet knjig, a le ena gre dobro v prevode, ta. Bom morda žrtev nagrade EUPL? Mislim, da imam boljše knjige, a ne bodo prevedene. Kot da bi dobil del torte in je to pač to. Seveda pa sem hvaležna, da sem sploh dobila nagrado.«
Različne regije, isti naslovi
Miha Kovač je na predstavitvi opozoril, da se nekatere stvari tudi na evropskem knjižnem trgu, ki je pregovorno naklonjen prevodom, ne spreminjajo; kar zadeva knjižne uspešnice, jih ima vsako sezono nekaj globalni domet. Zanimivo je videti, da v Evropi obstajajo različne regije, kjer na lestvicah vladajo isti naslovi, skandinavsko-nemška, špansko-francoska, vzhodnoevropska: redko pa uspešnica iz ene regije postane uspešnica tudi v drugi. Še posebej je Kovač opozoril, da »prometa« iz vzhodne Evrope proti Zahodu ni in da nekakšen knjižni berlinski zid še obstaja.
Angleščina je izvirni jezik približno dveh od treh prevedenih knjig, ki postanejo uspešnice. Ob tem, je opozoril Kovač, ni mogoče spregledati še fenomena »neangleških 'angleških' avtorjev«; biografije petindvajsetih pisateljev z največjim deležem v evropskih prevodih kažejo, da ima okrog dve tretjini tistih, katerih materni jezik ni angleščina, izkušnje z drugimi jeziki in kulturnimi okolji. Taki so Khaled Hosseini, Tatiana de Rosnay, Paulo Coelho, Katherine Pancol, Carlos Ruiz Zafón, Haruki Murakami, María Dueñas, Joël Dicker, Guillaume Musso.
