Gustav Januš - pesem se mu zdi nekaj prazničnega

 Takšen je nasvet pesnika in slikarja Gustava Januša, letošnjega dobitnika nagrade zlatnik poezije. Zadovoljstvo mu lahko prinese že en sam domiseln in lepo zveneč stavek.


Tudi do zdaj ni bil brez nagrad, prejel je tudi Petrarcovo, ki sodi med najbolj imenitna tovrstna mednarodna priznanja. Sicer pa se v zadnjih letih posveča predvsem slikarstvu, v njegovi hiši v Breznici pri Šentjakobu v Rožu ima velik atelje. »Skoraj vsak dan naslikam eno sliko, podobe se nekako kar zgodijo, večinoma so to abstraktne variacije na isto temo,« pravi ta likovni avtodidakt, ki se več pojavlja v galerijah kot na književnih večerih.

Prihaja iz skromne družine koroških Slovencev. Vse svoje profesionalno življenje je posvetil učiteljevanju na osnovni šoli. Poučeval je predmete, ki so povezani tudi z njegovim umetniškim delom, torej slovenščino in risanje, vendar ni prav nič pomišljal in je z enakim navdušenjem otrokom v glavo vbijal tudi fiziko in kemijo. No, pravzaprav je šlo za precej blagega učitelja, takšna je njegova narava, in kot je nekoč zapisal Marko Kravos, je v nasprotju s številnimi njegovimi literarnimi in slikarskimi tovariši na avstrijskem Koroškem tej »jadikovalski dolini dal krila smehu, posmehu, pikrosti in ironiji«.

Vaše pesmi se zdijo sinteza med klasično poezijo, proznimi spisi, aforizmi in epigrami.

Na začetku sem pisal bolj enigmatično in zapleteno poezijo, pa so posamezniki na literarnih branjih neredko zaspali (smeh). Zato sem se odločil za drugačen pristop, začel sem pisati v ljudskem jeziku s socialno kritičnim ozadjem in z izpostavljeno poanto. Pesmi ne pišemo samo za pesnike in slike ne slikamo samo za slikarje, radi bi stopili med ljudi, zelo sem vesel, če se kakšna moja pesem znajde v šolskem čtivu ali pa jo slišim po radiu. Res pa pišem tudi intimnejše, bolj hermetične pesmi, za katere pa se za zdaj še nisem odločil, da bi jih objavil. Pravzaprav jih redko sploh komu pokažem.

Didaktična dimenzija poezije in literature nasploh se zdi danes skoraj pozabljena.

Res, vendar se tu na Koroškem to ne sme zgoditi. V šoli smo rasli z literaturo, pesmi smo se učili na pamet, tudi sam sem to zahteval od svojih učencev. Neredki ljudje so prav prek pesmi spoznali knjižno slovenščino, saj tukaj govorimo z izrazitim naglasom, nekako so jezikovno »zaživeli« prav s pomočjo literature, četudi so prebrali le malo del. In tudi »očenaš« je seveda odigral svojo vlogo.

Menda pišete tako v slovenščini kot tudi v nemščini?

Da, občasno pišem tudi v nemščini, opažam, da besedila ob prelivanju iz enega v drugi jezik pogosto pridobivajo izrazno moč, prevodi se pogosto izkažejo tudi za nove, zanimive pesnitve. Vendar ostaja slovenščina jezik srca, v njej se najlažje pesniško izrazim in v tem jeziku lahko lirika – kot bi rekel Thomas Mann – umesti celoten svet v orehovo lupino. Pogosto pesem nastane kar iz nič; iz besede nastane stavek, iz stavka pesem, in to se mi zdi nekaj vzvišenega in prazničnega.

Večina književnih del iz tega območja je obarvana zelo temačno, resignirano in trpko, tudi zadnje delo vašega prijatelja Florjana Lipuša Mirne duše je takšno.

Oba sva zrasla na enakem obrobnem slovenskem prostoru, vendar je imel on precej bolj tragično usodo, njegova mati je bila med vojno deportirana in je tam umrla, kar ga je nedvomno zelo prizadelo in zaznamovalo. Sam sem nekako bolj nagnjen k harmoniji in toleranci, povsod, tudi na narodnostnem področju poskušam najti kompromis, saj se ne morem strinjati, da je kompromisarstvo omledno, ker je celo življenje en velik kompromis. Na srečo naju je oba župnik poslal v šolo, in čeprav je bil učni jezik na škofijski gimnaziji nemščina, slovensko smo govorili popoldne v okviru prostovoljnih dejavnosti, se je prav tam v glasilu Kres in nato še Mladje začelo moje književno ustvarjanje. Pobudnik je bil prav Lipuš; tukaj na Koroškem je velikokrat zgolj od enega človeka odvisno, ali se bo neki projekt razvil ali ne. Če ne bi bilo njegovega entuziazma, bi se zadeve lahko obrnile povsem drugače.

Na Plešivcu ste bili nekako determinirani za duhovniški poklic, vendar so se ob vas in Lipušu tudi drugi, recimo slikar Valentin Oman, raje odločili za umetniško pot?

Ko spoznaš, da reči niso povsem takšne, kot ti nekdo pridiga, se pač odločiš po svoji vesti. (smeh) Lipuš je bil tam štiri leta, jaz le eno, vendar sva začutila, da je najino poslanstvo drugačno. Ko sem selškemu župniku in dobrotniku povedal, da ne bom duhovnik, mi ni nič pridigal, pravzaprav je podprl mojo odločitev. Vendar mi je tudi Plešivec veliko dal, profesor risanja Hetzendorfer me je, denimo, navdušil za slikarstvo.

Tam se je šolal tudi Peter Handke. Je že takrat kdaj govoril slovensko?

Ne, kje pa, Slovencev takrat ni imel posebno rad, šele v poznejših letih je nekako spoznal svoje korenine in jih začel raziskovati. Njegova mati je bila Slovenka, prav tako njegovi strici in postopoma ga je začel njegov izvor zanimati. Ne bi mogel reči, da se je ravno spreobrnil, se je pa zavedel, da ima tudi slovensko identiteto.

Iz slovenščine v nemščino je prevedel tudi nekaj vaših pesmi.

Da, pri tem pa je tudi poskrbel, da so izšle pri znani nemški založbi Suhrkamp, s čimer sem si utrl pot v širši evropski prostor.

Handke je imel precej nenavadne poglede na politiko in družbo. Sta se glede tega kdaj sprla?

Oh, velikokrat, enkrat je zaradi mojega ugovarjanja celo hotel izstopiti iz avtomobila, ko sva se nekam peljala. Ne glede na to, da sva prijatelja, sva imela precej polemičnih pogovorov, saj so bile nekatere njegove poteze precej sporne. Imel je, denimo, navado, da se je z vlakom odpeljal na Jesenice in sedel v kakšen bife na železniški postaji, vendar sem mu hitro oponesel, da se mi ne zdi ravno korektno, če se poskuša tako identificirati z okoljem, ob tem pa je oblečen v obleko modnega kreatorja Yamamota. Je pa te svoje politične poglede, vključno z nasprotovanjem samostojni slovenski državi, pozneje precej spremenil.

Se še kdaj srečata?

Velikokrat. Pred kratkim me je povabil, naj ga obiščem v njegovi hiši v Parizu in verjetno ga bova z ženo jeseni res obiskala.

Zelo polemični znajo biti tudi odnosi znotraj slovenske skupnosti na Koroškem?

To me je vedno motilo. Janko Messner je rad poudarjal, da moraš nekaj biti, torej ali si kristjan ali komunist. Jaz pa sem mu odgovarjal, da sem katoliški socialist ali socialistični katolik.

Čeprav se zdi Koroška glede na naravne danosti skoraj idilično okolje?

Nedavno mi je neki devetdesetletnik dejal, da si ne želi v raj, ker je že tukaj v raju. Vendar je vse odvisno od življenjskega nazora in stališča – tudi človekov spomin je lahko raj, vendar je lahko tudi pekel. Jaz si življenje osmišljam s pesmijo in sliko, to je zame življenjska hrana. In čeprav je tukaj vse zeleno, je moja najljubša barva rumena. In tukaj je še črna luknja ter stilizirana pisava, ki je obvezni sestavni del moje ikonografije.

Dvojezične napise pa ste le dočakali ...

Vendar je slovenščine še vedno relativno malo. Sem si že sestavil nagrobni napis, ki se bo glasil: Tukaj počiva moj ljubljeni mož Gustav Januš in čaka na vstajenje. Zato da bo pod temi gorami še en slovenski napis. (smeh)

So se po osamosvojitvi Slovenije vezi okrepile?

Na formalni ravni gotovo, sem član društva slovenskih pisateljev, vendar je vabil veliko manj kot nekoč. Včasih smo dobivali potne stroške, kilometrino in honorar za nastope v Sloveniji, zdaj je se vsak nekako znajde po svoje. Nedvomno pa pomeni samostojna slovenska država veliko vzpodbudo pri drugačni samozavesti tukajšnjih Slovencev.

Je na avstrijskem Koroškem dovolj mladih literatov, ki bodo nadaljevali tradicijo?

Mislim, da se ni treba bati, da bi tukaj slovenska književnost ugasnila. Imamo revijo Rastje, ki vabi k sebi številne mlajše avtorje, tukaj je tudi nekaj zelo profiliranih in uspešnih, če omenim samo Majo Haderlap in Cvetko Lipuš. Cvetka je bila letos tudi nominirana za nagrado zlatnik poezije.

Ki ste jo nato dobili vi ...

Čutim se izjemno počaščenega, še zlasti glede na sestavo žirije in vse imenitne nominirance. Živimo na senčni strani Karavank, se pa radi obračamo tudi na sončno stran.