Tiskane izdaje
»Vsak človek hoče najti resnico. A zdi se, da zaradi preobilja iščočih ne moremo do nje ...,« je že pred dobrim tisočletjem potožil perzijski pesnik Rudaki.
In nato modro spomnil: »Preteklost je bila nekoč prihodnost. In prihodnost bo nekoč postala preteklost. Vse to je bilo že velikokrat. Najprej prihodnost, potem preteklost. Potem spet prihodnost ...«
Abu Abdulah Džafar Rudaki, začetnik tako imenovane vzhodne renesanse, ki je svetovni književnosti potem prinesla vrsto velikih literarnih imen, je bil rojen v današnjem Tadžikistanu, kjer je tudi pokopan. Tadžikistanci so zelo ponosni nanj. Ko sem potoval po tej najmanj razviti srednjeazijski državi, ki je bila nekoč del Sovjetske zveze, sem se z Rudakijem srečeval tako rekoč na vsakem koraku.
V Dušanbeju, glavnem mestu Tadžikistana, so lep Rudakijev park in kar nekaj njegovih spomenikov. Njegova podoba je tudi na kovancu za pet somonijev, tamkajšnji denarni enoti, ki je zamenjala nekdanje rublje. In seveda na največjem bankovcu za petsto somonijev, kar je po današnji menjavi nekaj manj kot petdeset evrov. Brez Rudakija v Tadžikistanu tako v resnici preprosto ne gre.
Toda ker je svoje stihe, o katerih pravijo, da so bili mehki in nežni, kakor da bi bili stkani iz svile, pisal v perzijskem jeziku, danes velja za največjega pesnika Adžama, perzijsko govorečega dela sveta, kamor poleg Tadžikistana seveda spadajo še Iran, Afganistan in del Indije. Povsod ga imajo za svojega. Z ustvarjanjem je tedaj navdihnil vrsto velikih literatov. Med njimi denimo slavnega Firdusija, avtorja Šahnameja, Knjige kraljev, ki je obsežnejša kot Odiseja in Iliada skupaj.
Prvi roman o Rudakiju
O Rudakiju (858-941), za katerega velja, da je za življenja napisal več kot milijon stihov, še leta nazaj ni bilo prav veliko znanega. Danes o njem zagotovo največ ve ruski pisatelj Andrej Volos, sicer rojen v Dušanbeju, ki je prejšnji teden obiskal Slovenijo. Je namreč avtor prvega romana doslej o tem velikem pesniku. Ta literarna umetnina, ki je izšla pod naslovom Vrnitev v Pandžrud, je nastajala skoraj četrt stoletja, je danes 62-letni pisatelj povedal med pogovorom v Ljubljani.
To je bilo težaško delo, je dodal Andrej Volos, ki že leta živi v Moskvi, kjer je končal študij geofizike. Med pripravljanjem na pisanje romana je pisatelj, ki je svojo ustvarjalno pot začel kot pesnik, prebral za visoko omaro knjig o zgodovini, islamu in ustvarjalcih tistega časa. Za Vrnitev v Pandžrud, ki je v ruščini izšla leta 2013, je prejel ruskega bookerja. V slovenščino jo je sijajno prevedel Simon Dobravec. Knjiga je izšla v letošnji zbirki Moderni klasiki.
Zakaj takšen naslov? Pandžrud, ki je danes kakšnih pet ur vožnje oddaljen od Dušanbeja, ime te vasi (kišlak) pa je mogoče prevesti kot Pet potokov, je namreč rojstni kraj pesnika Rudakija. To je seveda njegov lakab, psevdonim, ki so ga navdihnili prav vaški potoki. Beseda Rudaki namreč pomeni 'mož, ki sedi ob potočku' (rud = potok, rudak = potoček).
Iz rojstnega Pandžruda, kjer mu je sovjetska oblast leta 1958, dobro tisočletje po smrti postavila imeniten mavzolej, je najprej odšel v medreso v Samarkand. Svoje prve stihe je »objavil« na tamkajšnjem zidu poetov in hitro zaslovel. Tako, da ga je razsvetljeni emir Nazr kmalu povabil na svoj dvor v Buharo, ki je bila tedaj eno najbolj cvetočih mest na svetu. Postal je slaven in bogat, toda svojo povezanost z emirjem, ki sta ga odlikovala verska strpnost in duhovna širina, je ob prevratu na dvoru drago plačal. Novi oblastniki so namreč velikega pesnika oslepili in ga iz Buhare slepega poslali nazaj v rojstno vas, kjer je umrl v za tiste čase visoki starosti 83 let.
Zgodba našega časa
V štirideset farsahov (en farsah je približno sedem kilometrov) oddaljen Pandžrud je slepega pesnika vodil mladi Šeravkan. Hodila sta več kot mesec dni. V tem času mu Rudaki, ta car poetov, kot so mu pravili, pripoveduje svojo zgodbo (fanta med potjo nauči tudi pisati), v kateri se prepletajo poezija, filozofija, znanost in vera. Knjiga je polna mojstrskih dialogov, v katerih Andrej Volos spretno razkriva marsikatero resnico, aktualno tudi za današnjo rabo.
Zato se včasih zazdi, da to pravzaprav ni roman o 10. stoletju, v katerem je živel in umrl Rudaki, ampak je v bistvu zgodba našega, današnjega časa. Časa velikega konflikta med suniti in šiiti (emir Nazr in Rudaki sta bila naklonjena izmailitski sekti šiitov), časa velike nestrpnosti do političnih nasprotnikov in hladnega prezira do tistih, ki se proti zaukazanemu enoumju upirajo s širokim znanjem, odprtostjo in empatijo do drugačnih.
Na dlani je, da v svetu danes dramatično primanjkuje razuma. »Razum je največje bogastvo, ki ga lahko dobi človek. A kaj naj stori tisti, ki ga nima? V primerjavi s tem so vse druge poškodbe zanemarljive. Če nimaš noge, vzameš berglo. A kje bi našel berglo, ki bi ti nadomestila razum?« pravi Rudaki. Vprašanje kot nalašč za mnoge današnje politike, ki jih je že zdavnaj zapustil razum ...
Sklenjeni krog
Toda napake je v življenju seveda delal tudi Rudaki. Izkušeni pesnik Ardašir Nuri mlajšemu kolegu ob prihodu na dvor namreč ostro zabiča, naj se boji treh stvari, za katere se odločijo le najbolj nerazsodni in po katerih ostanejo celi le redki od njih. Te so: nikar ne spletaj prijateljstva z vladarji, ne zaupaj svojih skrivnosti ženskam in ne pij strupa, da bi preizkusil njegovo moč ...
A mladi Rudaki, željan slave, ki je pravzaprav strup, se kmalu spoprijatelji z vladarjem, emirjem Buhare. In to potezo kasneje kljub velikemu mojstrstvu in slavi drago plača. Klasično vprašanje torej tudi za današnji čas: kakšen naj bo odnos intelektualcev do oblasti? Nekateri se odločijo za kolaboracijo in tisti hip nehajo biti intelektualci, saj so za kratkoročne koristi slepo prodali svojo kritično držo ...
Nadvse simbolen je epilog tega odličnega romana. Začne se z rojstvom prvega otroka mlade ženske Sangimo (poleg pesnice Anuš, ki pa mora skrivati svojo pesniško strast, saj je pesništvo takrat pripadalo izključno moškemu svetu, je to edina ženska v romanu) in konča s pesnikovo smrtjo. Krog je s tem sklenjen.
Vse se vrača in obrača. Preteklost in prihodnost, prihodnost in preteklost. Rudaki je svojemu dedu Hakimu obljubil, da se bo vrnil, ko je kot mladenič odhajal v Samarkand. Vrnil se je, ko deda ni bilo več. In vrnil se je tudi Šeravkan. Ko je drugič za življenja prišel v Pandžrud, je nad grobom carja poetov cvetela jablana.
