Prišel je čas za postanek pri Veroniki Dintinjana

Jenkovo nagrado je dobila zdravnica kirurginja za drugo pesniško zbirko V suhem doku, ki je nastajala osem let.

pet, 27.10.2017, 19:46; spremenjen: 21:59

Veronika Dintinjana: Cinque terre

Pralni stroj oblakov

pred centrifugiranjem.


Odprta usta zalivov požirajo obzorje.

Mehkoba pokrajine je dar. Lističi oljk.


Kar zahtevajo od srca, je neizprosno.


Pri dnu oljčnih teras, rdeči angel.

Nebo sivo in enakomerno nežno.


Nekaj jader se odpira tja čez.

Ko je Peter Kolšek leta 2008 v Delu recenziral njeno prvo ­pesniško zbirko Rumeno­ gori grm forzicij, je zapisal,­ da je ­Veronika Dintinjana najodličnejša pesnica med slovenskim­ zdravništvom. ­Žirija, ki ji je ­letos podelila Jenkovo­ nagrado,­ je potrdila, da je ena najodličnejših pesnic na ­Slovenskem.

Za začetek spomnimo, v kako imenitnem izboru nominirancev za Jenkovo nagrado se je znašla Veronika Dintinjana - poleg nje so bili na enem mestu zbrani sami pesniški klasiki in klasikinja, vsi starejši od nje in vsi že dobitniki Jenkove, pa tudi velike ali male Prešernove nagrade, in večina tudi Veronikine nagrade: Milan Jesih z Maršalom (Beletrina), Svetlana Makarovič z Zimo veziljo (Mladinska knjiga), Andrej Medved s Kočijažem smrti (Hyperion) in Miklavž Komelj z Liebestodom (Goga). Žirija, ki so jo sestavljali Mojca­ Pišek, Goran Dekleva, Majda Kne, Diana Pungeršič in Glorjana Veber, se je pogumno odločila nagraditi najmlajši glas v konkurenci.

V suhem doku (Lud Literatura) je druga pesniška zbirka Veronike Dintinjana. Nastajala je osem let in je neke vrste nadgradnja njene prve pesniške zbirke Rumeno gori grm forzicij. Igor Divjak je v Delu zapisal, da so kritiki kot ogrodje Dintinjanine prve zbirke prepoznavali biografske pesmi s potovanj, predvsem po Italiji, kjer lepota pokrajine in lepota umetnosti dopolnjujeta druga drugo, pesnica pa že v naslovu druge zbirke izpostavi prostor na kopnem, kamor umaknejo ladjo pred plovbo, da bi ji popravili ali očistili podvodne dele.

»Prišel je čas za postanek, za oceno poti, ki jo ima za sabo, in pripravo na obdobje, ki prihaja,« je zapisal Divjak. Kristina Sluga je v recenziji za Buklo zapisala: »Pesmi, v središču katerih so voda v vseh mogočih pojavnih oblikah, plovba in zasidranost v pristanu prek različnih kulturnih referenc, naj bodo to antični miti o Odiseju ali Medeji, Kolumbova odkritja, prva ženska v vesolju Valentina Tereškova, v besede preslikane umetnine Turnerja in Rembrandta (pesem Saskia je eden najlepših pesniških poklonov ženski), raziskujejo odnos do družine ter lastne identitete.«

Veronika Šoster je v programu Ars knjigo ocenila takole: »V tem času je imela njena poezija čas, da zori, in to se kaže v izpiljeni knjigi, ki nam ne pusti zajeti zraka, ampak nas povleče pod gladino, razkaže ocean in nas šele čisto na koncu spusti iz svojega prijema. Pa še to ne popolnoma. Pomenska svetlost in mehkobnost prvenca se po dolgi plovbi še zdaleč ne razblinita, a ženski subjekt se začne zavedati ostrejših robov sveta, nepremostljivih globin in neustav­ljivega odtekanja časa.«

Žirija za Jenkovo nagrado je v obrazložitvi nominacije med drugim zapisala: »Njeni verzi kot da dajejo odgovor na večno vprašanje o aktualnosti poezije: da, še lahko relevantno govori o vsem, o čemer je vredno govoriti. Pesnica je v izbiranju besed obredno skrbna, pri prenašanju pomenov svečeniško natančna. Njene misli so prožne, besede prirojeno elegantne, skozi verze svetita intuicija in razum, pesmi kot celota so dovršene, ritem zbirke se stopnjuje. In kjer bi pri marsikaterem pesniku velike teme (čas, minevanje, miti) in kirurška natančnost besede posrkale ves pesniški kisik iz zraka, pesmi Veronike Dintinjana zagotovijo še tisto ključno - da polnih pljuč diha tudi neizrečeno, ­neizrekljivo.«

Omenimo, da žirija za Jenkovo nagrado ni bila prva, ki je dala zbirki V suhem doku zelo dobro oceno. Knjiga je bila letos nominirana tudi za nagrado kritiško sito in Veronikino nagrado.

Rumeni ogenj forzicij je daleč zasijal

Že prva zbirka Veronike Dintinjana (1977) Rumeno gori grm forzicij je bila popoln uspeh. Kritiki so pesnico takoj uvrstili med osrednja imena mlajše generacije literatov. Uroš Zupan je na zavihek zapisal, da je v zadnjih desetih letih poleg Veronikine knjige prebral le še dva pesniška prvenca, ki sta v sebi združevala podobno silovitost in nedolžnost. Za to knjigo je Dintinjana prejela nagrado za literarni prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu, obenem pa je leta 2008 postala še vitezinja pesniškega turnirja v Mariboru in osvojila 6. ljubljanski pesniški slem. Poleg tega je že dlje časa neumorna organizatorka pesniških večerov Mlade rime ter prevajalka s poudarkom na literaturi, ki jo pišejo ženske. Med drugim je prevedla pesmi Louise Glück in Denise Levertov ter eseje in prozo Ursule Le Guin.

Kot omenjeno, Veronika Dintinjana po poklicu ni samo pesnica, temveč tudi zdravnica, kirurginja. Večkrat se je že komu zapisalo, da se verzov loteva »s kirurško natančnostjo«. Tako verjetno funkcionira precej drugače kot večina drugih slovenskih pesnikov, ki nenehno producirajo knjige zato, da bi zbrali dovolj točk za ohranitev statusa, štipendije, honorarje, skratka, za golo eksistenco. Lahko si vzame osem let premora med eno in drugo pesniško zbirko, pesmi lahko pili. V nekem intervjuju je dejala, da je tisto, kar zares šteje, dobra pesem, pri čemer je citirala Gottfrieda Benna, ki je rekel, da če imaš srečo, jih napišeš v življenju nekje okoli pet, šest.

V intervjuju z Goranom Deklevo za Radio Slovenija je med drugim povedala, da je za zbirko V suhem doku po njenem značilna diskurzivnost, v njej pa se izraža tudi njeno prepričanje, da so vse stvari na svetu soodvisne in povezane. Sicer pa ji odziv občinstva, ki pesmi posluša v živo, zelo veliko pomeni. Tako zelo, da je celotno zbirko V suhem doku prebrala občinstvu v Modrem kotu v tovarni Rog, preverila, ali funkcionira, ter šele nato oddala rokopis založniku.

Za Delo je o poeziji povedala: »Človek v hrupu sodobnega sveta, sam, prestrašen, soočen z bolečino, končnostjo in umrljivostjo, kljub vsemu hrepeni po nečem, kar ga presega. Poezija se zdi v tem svetu anomalija, saj zahteva čas, soudeleženost v branju, sposobnost poslušanja; vendar nam daje jezik, s katerim lahko spregovorimo o vsem, o presežnem, sami s seboj in z drugimi.«

Prijavi sovražni govor