Tiskane izdaje
Aleš Šteger:
»Poezija je speča Trnjulčica«
»Je Charles Perrault mislil tudi na poezijo, ko je napisal svojo Trnjulčico? Zdi se namreč, da je poezija, vsaj kar zadeva slovensko realnost, v spečem stanju. Tukaj ne mislim na ustvarjalni zagon, na pesmi, s katerimi pesnice in pesniki različnih, tudi najmlajše generacije, dokazujejo izjemno vitalnost, svežino, evropski nivo, nad katerim se po svetu čudijo mnogi. Tukaj ciljam na radikalno spremenjen položaj poezije v javnem prostoru. Slovenskih pesnikov v slovenskih medijih, vsaj tistih bolj branih, gledanih in poslušanih, praktično ni. Ni jih v slovenskih teatrih, ne v slovenskem filmu, ne v popevkah in javnem diskurzu, celo iz rumenega tiska so izginili, izposoja poezije v splošnih knjižnicah je alarmantna itd. Vest iz sveta poezije velja praviloma za nenovico, spremlja jo tihi zadržek. Še včeraj neutrudnim organizatorjem in kreatorjem pesniških dogodkov po državi pešajo moči (s častnimi izjemami).
Kdaj ste zadnjič videli, da se ob relevantnih družbenopolitičnih vprašanjih anketira tudi pesnike? Še pred desetletjem je bila situacija drugačna, da o času pred, med in takoj po osamosvojitvi ne izgubljam besed. Žal tukaj krivde za desperatno stanje ne gre pripisati zgolj zunanjim okoliščinam. Osebno jih pripisujem predvsem pesnicam in pesnikom samim ter vsem, ki jim poezija kaj pomeni (in teh ni malo). Ste kdaj videli, da bi pesnik prostovoljno, iz radovednosti in ne iz osebnega interesa, prišel na literarni večer drugega pesnika? Da bi pesnik kupil knjigo stanovskega kolega? Da bi v javni diskurz samozavestno vnesel temo poezije kot družbeno relevantno, celo nujno? Če je poezija radikalno, robno mišljenje, če je drugačno, alternativno mišljenje in temu ustrezen jezikovni laboratorij, ki nenehno ustvarja scenarije in možnosti naše skupne prihodnosti, nas zadeva prav vse. A kako to dopovedati neposvečenim? Tisti večini z zadržki? Kako to dopovedati samim sebi? Kako prebuditi Trnjulčico? En dan na leto za to žal ne zadostuje.«
Uroš Zupan:
»Še danes se spomnim, kako sem v intervjuju s Tomažem Šalamunom, ki je izšel leta 1990 v Literaturi, prebral stavka: 'Poezija je itak izguba časa, izguba denarja, izguba statusa, izguba vsega. To delajo ljudje z resničnim interesom ali pa s simpatijo.' Po pravici povedano, na te njegove besede nisem bil pozoren. Bil sem mladenič in nekako sem jih preslišal, ne z ušesi, ampak z očmi. Poezija se mi je zdela najpomembnejša stvar na svetu. In to ne samo zame. Imel sem občutek, da je deležna velike pozornosti in da je tisti, ki jo piše, če to dela dobro, viden. Zelo viden. Da je skoraj frajer. Je bilo pred četrt stoletja res tako ali je bilo stanje stvari bolj podobno Tomaževi izjavi? Kot se po navadi dogaja, je resnica nekje vmes. Poezija glede javne pozornosti ni bila več v zenitu, a v primerjavi s sedanjostjo je bila še vedno zelo vidna, skoraj v zenitu. No, vidna je tudi danes, a ne toliko na svetlobi, bolj v nekem konspirativnem podzemlju. V humusu. Kot opažam, jo piše veliko ljudi, precej več, kot jo bere, in ob tem vedno pomislim na ameriškega pesnika Billyja Collinsa, ki pravi, da je njegov prijatelj med neko večerjo oznanil, da 83 odstotkov sodobne poezije ni vredne branja. In nekako se ta številka, čeprav je potegnjena iz zraka, zdi popolnoma točna. Ampak Collins v isti sapi doda, da se sam prišteva med tiste, katerih življenje bi bilo brez zanesljive razpoložljivosti preostalih 17 odstotkov boleče osiromašeno. Sem spadam tudi sam. Pa še nekaj bi prilepil na ta kolaž: Octavia Paza in njegovo izjavo, da se bomo, če bomo prenehali brati poezijo, vrnili v prvobitni kaos. Pred desetletji se mi je to zdelo pretiravanje. Danes se mi več ne zdi, kajti poezija nas odpira za tisto najpomembnejše: skrivnost, počasnost, vzvišene trenutke in lepoto. Pravzaprav nas vodi v čisto drugo smer od tiste, v katero drvi svet.«
Brane Senegačnik:
»Poezija se nenehno spreminja«
»Poezija se nenehno spreminja. V oblikah, vsebini, jeziku, odnosu do družbe, narave, sveta. V vlogah, ki jih igra v družbi. V tem, kako odseva svoj čas in uganke, ki so onstran časa. In tudi v tem, kako jo razumejo pesniki sami in literarni teoretiki. To spreminjanje ni enosmerni proces z dokončnimi in 'nepopravljivimi' posledicami. Že površno poznavanje zgodovine pokaže, da je življenje poezije razvejeno, polno nasprotij in obratov. Ne le skozi čas, ampak tudi v enem in istem času. Navsezadnje tudi v moderni dobi, ko čas teče hitreje, kakor smo se navadili reči. Modernistična radikalnost, ki je zahtevala destrukcijo jezika, je nekaj časa veljala tako rekoč za usodo poezije; proti koncu prejšnjega stoletja se je razblinila, zdaj pa se v močno razredčeni obliki vrača, a, paradoksno, kot dediščina, tradicija, pa če to priznamo ali ne. Pesniki so se v vseh časih udinjali politiki, se z njo spopadali, bežali pred njo ali bili do nje indiferentni, bili za svoje verze plačani ali pa so jih plačali z glavo. A so zmeraj obstajali. Od kod trdoživost poezije? V tem, da je sicer družbena stvar, saj je oblika jezika, a obenem njegova najsvobodnejša oblika, ne samo prostor igre, ampak tudi neizbrisno znamenje individualnosti in ustvarjalnosti. Zato sem prepričan, da bo tudi v čisto novih tehničnih razmerah živela svoje življenje, prilagojeno, a pristno. Tudi v svoji najbolj neposredni, preprosti in obenem radikalni različici, ki se ji reče lirika. Zato sem, če smem dodati, svojo zadnjo knjigo o poeziji naslovil Smrt lirike?. Vprašaj v naslovu pomeni, da je vprašanje retorično.«
Peter Kolšek:
»Poezija daje
Kaj hočem reči? Gobe so za gozdni svet nekaj takšnega, kot je poezija za človeški. Prihajajo globoko iz tal, kot prihaja poezija iz globin jezika. In kakor dajejo gobe gozdu smisel, daje poezija smisel življenju. Tako nekako. In ne glede na to, ali gre za našo analogno ali ono drugo digitalno resničnost, ki je samo na drugačen način naša.«
Veronika Dintinjana:
»Poezija je še vedno način, kako spregovoriti o presežnem«
»Človek v hrupu sodobnega sveta, sam, prestrašen, soočen z bolečino, končnostjo in umrljivostjo, kljub vsemu hrepeni po nečem, kar ga presega. Poezija se zdi v tem svetu anomalija, saj zahteva čas, soudeleženost v branju, sposobnost poslušanja; vendar nam daje jezik, s katerim lahko spregovorimo o vsem, o presežnem, sami s seboj in z drugimi. Po eni strani posega v skrajno osebno, intimno občutenje sveta, po drugi povezuje bralca, poslušalca in pesnika v nevidno občestvo. Ustvarja ravnovesje med govorjenjem in poslušanjem. Vsaka družba, ki želi graditi na dialogu in demokratičnih vrednotah, potrebuje to ravnotežje. Na Mladih rimah imajo mladi možnost biti slišani in priložnost poslušati, ne le vrstnikov, temveč tudi starejše in uveljavljene pesnike. Rime ne povezujejo med seboj samo različnih generacij, pač pa tudi različne kulturne sfere, mojstre z začetniki, in jih z močjo glasu, žive besede, družijo v nekakšno (četudi morda le začasno) skupnost. Srečko Kosovel je zapisal, da je umetnost stik človeka s človekom. Vrata poezije, skozi katera vstopi govorec, bralec, poslušalec, so trenutek, ko se človek odpre za drugega. Drugi postane bližnji. Zdi se, da danes najbolj primanjkuje prav človeškosti. Poezija pa človeškost zahteva, vnaša jo v naše besede, v naš odnos do sveta, in s tem svet in nas same počlovečuje. Ob tem se poezija nikoli ne jemlje preveč resno, vedno dvomi, in se zna smejati.«
Med kavo, kavarnami in literaturo od nekdaj obstaja močna zgodovinska vez, ki jo bodo letos nekateri lastniki kavarn še utrdili. Na svetovni dan poezije namreč v tridesetih državah sveta spet poteka akcija Plačaj z verzom. V kavarno se lahko odpravite brez denarnice, kavo pa plačate s poezijo, in sicer tako, da na priložen papir napišete svoj verz. Tako je tudi v 49 lokalih po Sloveniji. Njihov seznam je na facebook profilu Julius Meinl v zavihku »Pay With A Poem« ali na spletni strani. Pobudnik globalnega pesniškega gibanja je Julius Meinl, dunajska pražarna in ambasador kavarniške kulture. V Sloveniji je projekt podprl pisatelj in pesnik Feri Lainšček, ki bo med verzi, prejetimi v akciji, pomagal izbrati tiste, ki bodo objavljeni v posebni knjižici poezije, navdihnjene s kavo.
Fotodokumentacija Dela
