Tiskane izdaje
Danes se težko izognemo govoru o krizi, a le redko sta ta pojem in njegova uporaba podvržena premisleku. Filozof dr. Peter Klepec spada med tiste, ki so pomemben del svojega opusa namenili tudi premišljevanju o krizi, kapitalizmu in vsem, kar ta generira.
Raziskovalca na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU poznamo kot urednika uspešnih filozofskih čitank, ki so izšle pri Mladinski knjigi, že vrsto let ureja tudi Filozofski vestnik. V pogovoru premišljuje tako o zagatah ideje prostega trga kot o nalogah filozofije in statusu uredniškega dela.
V zborniku Konec krize, ki ga je nedavno izdala revija Problemi, analizirate diskurz o krizi, kot se je razpasel po letu 2008. V tekstu se mi zdi zanimiva misel, da ob vsem političnem manipuliranju s tem izrazom hkrati vladajoče elite začuda ne govorijo o krizi kapitalizma.
Zbornik, ki ga je koncipiral in uredil Tadej Troha, prinaša kar nekaj zanimivih pogledov na krizo, od Žižka do Mirowskega, Lazzarata, Bjera itn. Res je, krize vladajoči nikoli ne razumejo kot krize sistema, kot krize, ki bi postavila pod vprašaj kapitalizem kot sistem, pač pa kvečjemu kot 'opomin', da sami (še) nismo na ravni svoje naloge, torej da nismo dovolj konkurenčni, ustvarjalni, reformirani, prilagojeni trgu.
V tem smislu se manipulira s krizo, izkorišča se jo za prerazdelitev že tako skrajno neenako porazdeljenega bogastva in za manjšanje socialnih ter delavskih pravic. Temeljni problem je, da je manipulator sam zmanipuliran z lastno fantazmo, da se bosta že našla 'rešitev' in 'izhod iz krize', ali bolje, da jo bo vedel najti trg.
Mantra je v tem, da trg vselej najde rešitve za probleme, ki jih je v resnici povzročil sam. Tako trg nastopa kot neka oseba ali celo subjekt, nemara kar nekakšen lacanovski 'subjekt, ki se zanj predpostavlja, da vé'. Že od Hayeka dalje, kot poudarja Mirowski, trg nastopa kot nekakšen obdelovalec podatkov, ki je močnejši od človeških možganov, kot nekakšen superračunalnik.
Ta predpostavka ima trde materialne in politične učinke, državo in družbo se nenehno reformira, da bi ju čim bolj podredili trgu. Vse je tako tarča marketizacije. Na trg kot vseveden in vsemogočen se prelaga politične (ne)odločitve, čeprav, paradoksno, trga mimo meddržavnih politik sploh ni. Skratka, neoliberalizem, ki je zakuhal sedanjo krizo, se nadaljuje in je močnejši kot kdaj prej.
Pred dnevi je predsednik Barack Obama razglasil konec krize v ZDA. Kako razumete to dejanje? Kriza je, kot beremo v vašem tekstu, uporabno politično orodje, tako da si verjetno nobena oblast ne predstavlja rada, da je bo kdaj res konec.
Res se zdi, da bi si bilo treba krizo, če je ne bi bilo, kar izmisliti. Vaše vprašanje pa izpostavlja tisto, kar pri krizi mogoče ni tako v ospredju: začetek in konec krize se politično razglasi, deklarira. Kriza tako nikoli ni samo ekonomska, je politično generirana v pomenu, da je rezultat neoliberalnih politik, in v pomenu, da se z njo politično ravna, upravlja, manipulira. Perverzija je v tem, da se mora vse nadaljevati kot prej, torej da se izhod iz krize vidi v 'normalnem' stanju, ki je pravzaprav pripeljalo do nje.
Maurizio Lazzarato vidi pri tem kulminacijo proizvajanja 'zadolženega človeka' in 'ekonomije dolga', ki razlašča velikansko večino Evropejcev. Ne le da moramo narediti konec temu in neoliberalnim politikam, potrebujemo tudi redefinicijo Evrope, redefinicijo komunizma. Drugačen svet je mogoč, čas je za razpravo o alternativah obstoječemu.
Perverzija, ki jo najdete v aktualni situaciji, v povezavi s kapitalizmom, je ena ključnih tem v vaši knjigi Dobičkonosne strasti izpred nekaj let, v kateri analizirate kapitalizem v navezavi na transgresijo in perverzije. Kje vidite perverznost sistema danes?
Knjiga je izšla v malce neposrečenem zgodovinskem trenutku, jeseni 2008, ko je kriza udarila 'na polno'. Marsikaj bi bilo treba dodati in spremeniti. Če me je v delu zanimalo, kako misliti 'čustveni kapitalizem', kot ga imenuje Illouzova, ali po Jamesonu njegovo 'kulturno logiko', kako misliti tisto, kar Boltanski in Chiapellova imenujeta 'novi duh kapitalizma', izhajajoč iz postavke o investiciji vase, o tistem, kar je Foucault imenoval 'delo na sebi' na področju spektakla, pornografije, športa, iger itn., je kriza izpostavila novo staro lice kapitalizma. Pa ne toliko v smislu perverznosti kot pokvarjenosti, temveč v strukturnem, lacanovskem smislu.
Naj izpostavim samo eno potezo, ki ostaja ista: če perverznež po Lacanu dela za užitek Drugega, se danes, kot sem omenil že prej, vse podreja trgu. Še več, zdi se, kot se je v eni od lanskih številk Problemov posrečeno izrazil Aaron Schuster, kot da vsi delamo za handjob of the market, za to, da si ga trg dobesedno 'meče na roko'. In če trg pri tem 'potepta marsikatero individualno cvetko' (Hegel), naj bi nam bilo vsem v uteho, da bo enkrat/nekoč le nagradil najboljše in najsposobnejše. Kar je kajpak ena najmočnejših opor delovanju oblasti danes, ki v vednosti, znanosti, kulturi in mišljenju vidi le morebitno utilitarnost in dobičkonosnost.
Mišljenje, umetnost, kulturo se danes presoja po tem, ali sta dovolj produktivni in ekonomsko upravičeni. Kaj so po vašem naloge filozofije? V čem vidite pomen mišljenja danes?
Ko je Alain Badiou konec osemdesetih govoril o tem, da je nastopil čas za 'renesanso filozofije', se je to zdelo neumestno, saj so vse temeljne filozofske usmeritve 20. stoletja razglasile konec filozofije. A imel je prav in tudi pri nas je filozofija kot veda – to si upam trditi – v zadnjih dvajsetih, petindvajsetih letih dosegla resnično visok nivo. To velja za vse usmeritve, ne samo za najbolj uveljavljeno v svetu, ki ji rečejo kar 'ljubljanska lacanovska šola'. Ne zato, ker bi filozofija bila nekakšen gospodar, ki bi drugim povedal, kaj so proizvedli in za kaj gre, temveč zaradi tega, ker se povsod pojavljajo neke 'spontane filozofije', katerih problem je, da 'filozofirajo' pod filozofskim nivojem.
Poleg tega se mi danes zdi, naj se sliši še tako arhaično, vse bolj aktualno tisto, kar je Althusser imenoval 'razredni boj v teoriji'. Kot je pokazal Mirowski, neoliberalizem ni le doktrina, ki bi bila omejena na ekonomijo ali politiko, temveč gre za celosten svetovni nazor. Neoliberalni miselni kolektiv še kako deluje na področju nevroznanosti in kognitivizma. Na tej točki se filozofija cepi: vse večjo moč dobiva tisto, kar se imenuje 'državna filozofija', filozofija, ki upravičuje povezavo znanstvenega raziskovanja in tehnologije s privatnim sektorjem, filozofija, ki obenem skrbi za omejitev družbeno-simbolne moči/vpliva mišljenja kot takega in naredi vse, da bi to ne ogrozilo obstoječih razmerij oblasti.
Ne-državni filozofiji, torej vsej drugi filozofiji, ne le tisti, ki postavlja pod vprašaj takšno podreditev znanosti bodisi trgu bodisi ideologiji, se danes z logiko uporabnosti in dobička perfidno vse bolj zmanjšuje sredstva. Kot je nekoč to izrazil Jean-Franç ois Lyotard: 'Bodite operativni (beri: konstruktivni, aplikabilni, koristni) ali pa izginite!'
Uredniško delo v znanosti se zdi podobno danes precej nepriznan in zaradi krčenja sredstev povsod vse bolj zanemarjen poklic. Kako kot dolgoletni urednik Filozofskega vestnika ocenjujete pomen uredniškega dela, uredili ste tudi več filozofskih čitank?
Resno uredniško delo res zahteva veliko časa. Zdi pa se mi, da v zadnjem času prevladuje miselnost, da bo mogoče vse revije objaviti na spletu, splet pa itak objavi vse. Urednikov tu ne potrebujemo, tako kot naj bi bili politiki le še upravljavci, naj bi bili tudi uredniki le še nekakšni pospeševalci prejete pošte ali prevajanih del. A niso vse revije s področja znanosti in kulture enake, nekaterim ustreza eno, drugim drugo.
Zato bo treba temeljito premisliti, kako zadeve urediti na dolgi rok, da ne bi povzročili preveč nepopravljive škode. Po drugi strani uredniki niso izjema, vse manj je cenjeno tudi delo dobrih prevajalcev, avtorjev. Koga še zanima, koliko časa potrebuješ za preverjanje kake reference ali dokončanje resnega znanstvenega dela?
Sam sem tudi raziskovalec in zadnja leta se vse bolj poudarja zgolj aplikativnost, koristnost, uporabnost, vse manj je denarja za temeljne raziskave. Še več, delo kot tako danes ni cenjeno, resnično štejejo le tisti, katerih delo/dela so cenjena na trgu. Uspešnice so danes alfa in omega, kar je lahko tudi skrajno zavajajoče. Takšno temeljno delo, kot je Kantova Kritika čistega uma, brez katerega sodobne filozofije ni, so sprva prodali v osmih izvodih. Osmih!
