Pika Nogavička: »Jaz sem najmočnejša punčka na svetu!«

Piko Nogavičko so slovenski otroci od leta 1958 brali v prevodu Kristine Brenkove, ki je bil narejen na podlagi nemškega prevoda. Sedaj se je z besedilom spopadla naša vrhunska prevajalka, Sovretova nagrajenka Nada Grošelj, in besedilo prvič prevedla iz švedskega originala.

Prejšnji teden je nova slovenska verzija Pike izšla pri Mladinski knjigi, mi pa vam ponujamo nekaj odlomkov iz zgodbe o najmočnejši deklici na svetu, ki so prevajalki še posebej pri srcu.

»Kaj ne boš pobrisala tal?« je vprašala Anica.

»Ne, kar naj se posušijo na soncu,« je odgovorila Pika. »Po mojem se ne bojo prehladila, samo zadosti se morajo gibati.«

***

»Rekel je, da tisti, ki namlati tega silaka, dobi sto kron,« je pojasnil Tomaž.

»Jaz bi ga lahko,« je menila Pika. »Ampak kar škoda se mi ga zdi mlatiti, ker zgleda prijazen.«

»Kje neki, tega pa že ne moreš,« je ugovarjala Anica. »Saj je najmočnejši možakar na svetu!«

»Možakar že,« se je odrezala Pika, »ampak pomisli, da sem jaz najmočnejša punčka na svetu!«

***

Tomaž ni hotel pokazati, da ga je strah; po svoje bi celo rad videl duha. To bi bila prima štorija za fante v šoli! Poleg tega se je tolažil z mislijo, da se duhovi gotovo ne bodo upali spraviti na Piko. Sklenil je, da gre zraven. Ubogi Anici pa to nikakor ni dišalo, toda potem ji je prišlo na misel, da bi se znal priplaziti k njej kakšen čisto majcen duhec, medtem ko bi sedela sama v kuhinji.

In s tem je bila stvar zapečatena! Rajši skupaj s Piko in Tomažem med tisoč duhovi kot pa sama v kuhinji z najmanjšim duhovskim otročičkom!

***

Tedaj se je učiteljica sklenila s Piko malo pogovoriti o tem, kako se je treba obnašati.

»Poslušaj, Pikica moja,« je ljubeznivo rekla, »gotovo bi rada postala prava dama, ko boš zrasla?«

»Misliš taka s pajčolanom čez nos in tremi podbradki pod njim?« se je pozanimala Pika.

»Mislim taka dama, ki zmeraj ve, kako se mora obnašati, in je zmeraj vljudna in olikana. Prava dama – te to ne bi mikalo?«

»O tem se splača razmisliti,« je menila Pika. »Ker sem se že tako rekoč odločila, razumeš, učiteljica, da bom šla za morsko razbojnico, ko bom zrasla.«

***

»Pika, si ti kdaj doživela brodolom?« je vprašal Tomaž in se udobneje ugnezdil v zaboju. »In prišla na samoten otok?«

»Bi lahko rekli, ja!« je poudarila Pika. »Česa tako brodolomskega, kot sem jaz, ne najdeš, pa če bi z lučjo iskal. Robinzon mi ne seže niti do kolen. Po mojem je v Atlantiku in Tihem oceanu vsega kakšnih osem, deset otokov, na katere se nisem rešila po brodolomu. V turističnih priročnikih so na posebnem črnem seznamu.«

»Ali ni super, če si na samotnem otoku?« je vzkliknil Tomaž. »Tudi jaz bi šel grozno rad.«

»To lahko uredimo en dva tri,« je zagotovila Pika. »Otokov ne manjka.«

»Ja, res, za enega vem, ki sploh ni daleč od tod,« je povedal Tomaž.

»Pa leži na jezeru?« je vprašala Pika.

»Seveda,« je odvrnil Tomaž.

»Odlično,« je menila Pika. »Na kopnem namreč ne bi imeli kaj početi z njim.«

***

»Ko bom zrasel, bom šel na morje,« je odločno rekel Tomaž. »Za morskega razbojnika. Točno tako kot ti, Pika.«

»Super,« je izjavila Pika. »Strah in Trepet Karibskega Morja – to bova midva, Tomaž. Ropala bova zlato in dragulje in drage kamne in skrivala svoje zaklade globoko v votlini na neobljudenem otoku v Tihem oceanu, ki jo bojo stražili trije okostnjaki, in imela bova zastavo z mrtvaško glavo in dvema prekrižanima kostema. In prepevala bova Petnajst strahov, tako da bo donelo od enega konca Atlantika do drugega, in vsi pomorščaki bojo prebledeli, ko naju bojo slišali, in razmišljali, ali bi poskakali v morje, da bi ušli najinemu krvavemu, krvavemu maščevanju!«

»Že, kaj pa jaz?« je potožila Anica. »Jaz si ne upam iti za morsko razbojnico. Kaj naj potem počnem?«

»Oh, vseeno greš lahko z nama,« je odmahnila Pika. »Da boš brisala prah s klavirja!«

***

»Najlepše želje in veselo veliko noč!« je rekla, ko ju je zagledala.

»Pa saj zdaj ni velika noč,« se je začudil Tomaž.

»A da ne?« je odgovorila Pika. »Potem si pa shrani za naslednje leto!«

***

Potem je Pika odkrila, da lahko sede na kos deske in se po pečini zadriča v vodo: tudi to je bilo zabavno, ker je neverjetno pljusknilo, ko si telebnil v jezero.

»Kaj pa tisti Robinzon, se je mogoče kdaj dričal na deski?« se je pozanimala Pika, ko je spet sedela na vrhu pečine, pripravljena na spust.

»Ne, vsaj v knjigi ne piše nič takega,« je odgovoril Tomaž.

»Saj bi si lahko mislila. Po mojem je bil njegov brodolom živa beda. Kaj je sploh počel cele dneve? Vezel križce? Juhej, prihajam!«

Zdrsnila je po skali in rdeči kitki sta ji zaplapolali okrog glave.

***

»Kaj ti je, Anica?« je vprašala Pika. »Kako pa si pravzaprav predstavljaš brodolom? Kaj bi po tvojem rekel Robinzon, če bi prišla ponj ladja, ko je bil na svojem neobljudenem otoku šele dva dni? 'Izvolite, gospod Crusoe, vkrcajte se, pa vas bomo rešili, okopali in obrili in vam porezali nohte na nogah!' Hvala lepa! Po mojem bi se gospod Crusoe tekel skrit za grm. Če končno naletiš na neobljuden otok, hočeš ostati na njem vsaj sedem let.«

***

Gospa Žirovnik ji je nalila kozarec soka, vendar je pristavila:

»Otroke smemo samo videti, ne pa tudi slišati!«

»Ho,« je odgovorila Pika, »saj imamo oboje, oči in ušesa. Vsaj upam. Je že res, da sem prava paša za oči, ampak tudi ušesom dobro dene malo razgibavanja. Čeprav nekateri menda mislijo, da imamo ušesa edino za to, da migamo z njimi.«

***

»Pa poglejmo,« je preudarjala Pika. »Lahko napišeš takole: 'Pomagajte nam, preden poginemo! Že dva dni brez njuhanca hiramo na tem otoku.'«

»Ampak, Pika, tega vendar ne moremo napisati,« ji je oponesel Tomaž. »Saj sploh ni res.«

»Kaj ni res?« je vprašala Pika.

»Ne moremo napisati 'brez njuhanca',« je pojasnil Tomaž.

»A da ne?« se je začudila Pika. »Imaš ti kaj njuhanca?«

»Ne,« je odgovoril Tomaž.

»Ga ima mogoče Anica?«

»Ne, to je že res, samo …«

»Ga imam jaz?« je vprašala Pika.

»Ne, lahko da ne,« je priznal Tomaž. »Ampak saj mi ne njuhamo.«

»Seveda, in ravno to tudi hočem, da napišeš: 'Že dva dni brez njuhanca …'«

»Že, ampak če bomo tako napisali, bojo ljudje mislili, da njuhamo, o tem sem prepričan,« je vztrajal Tomaž.

»Poslušaj no, Tomaž,« je rekla Pika. »Odgovori mi na eno vprašanje! Kdo je največkrat brez njuhanca: tisti, ki njuhajo, ali tisti, ki ne njuhajo?«

»Tisti, ki ne njuhajo, jasno,« je odgovoril Tomaž.

»No, kaj se pa potem prepiraš?« je sklenila Pika. »Napiši, kar ti pravim!«

In Tomaž je napisal: »Pomagajte nam, preden poginemo! Že dva dni brez njuhanca hiramo na tem otoku.«

***

»Ja, čas beži in začenjamo se starati,« je menila Pika. »Proti koncu jeseni bom imela že deseti rojstni dan, pri taki starosti pa imaš najboljše dni že za sabo.«

***

»Eh,« je odmahnila Pika. »Samo da je pri srcu toplo in da tiktaka, kot je treba, potem že ne zmrzneš.«

***

Nad streho vile Čiračara so sijale zvezde. V vili je bila Pika. In bo zmeraj. Čudovito je bilo pomisliti na to. Leta bodo minevala, toda Pika, Tomaž in Anica ne bodo odrasli. Če seveda tablete vrvrti niso izgubile svoje moči! Prihajale bodo nove pomladi in poletja, nove jeseni in zime, oni pa se bodo še kar igrali. Jutri bodo zgradili sneženo kolibo in speljali smučarsko progo s strehe vile Čiračara, spomladi bodo splezali v votli hrast, kjer rase sok. Šli se bodo iskarje in jezdili na Pikinem konju, zasedali v zaboju za drva in si pripovedovali zgodbe – mogoče bodo kdaj pa kdaj celo odpotovali na otok Kurekuredut, da obiščejo Moma in Moano in vse druge, vendar se bodo vsakič vrnili v vilo Čiračara. Res, ta misel jima je bila v neznansko uteho – Pika bo za vedno živela v vili Čiračara.