Pisateljska spovednica: Dušan Merc

V šoli si ni prizadeval za dobre ocene.

Objavljeno
13. marec 2018 15.25
SLOVENIJA,LJUBLJANA,02.03.2011.DUSAN MERC ZA POGLEDE.Foto LJUBO VUKELIČ/DELO
Valentina Plahuta Simčič
Valentina Plahuta Simčič
Dušan Merc je plodovit pisatelj in publicist, znan je tudi kot dolgoletni (zdaj upokojeni) ravnatelj osnovne šole Prule in glasni kritik šolskega sistema. V pogovoru je razkril nekaj stvari o svojem odnosu do knjig, branja in pisanja, ki jih verjetno do zdaj javno še ni povedal.

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Prebiral sem knjige, ki niso bile otroške in jih niso napisali slovenski avtorji. To mi je ostalo do danes.

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

V šoli nisem dobival dobrih ocen, zanje si nisem prizadeval pri nobenem predmetu, nisem kazal nadarjenosti. Za spise sem dobival ocene dobro ali manj.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste pisatelj.

To sem vedel zelo zgodaj in tega do danes nisem realiziral. Mogoče bom zdaj, ko sem upokojen. Ampak bližajo se časi, ko je človek bolj za v vrtec kakor za med ljudi, tako da ne vem, kako bo s tem.

Imate kakšne ustvarjalne ­rituale?

No, vstajam že zgodaj, vendar ne zaradi pisanja, pač pa zaradi navade. Verjetno obstaja kakšen vzorec, a ga sam ne vidim.

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Z vsemi fazami imaš lahko težave, ne samo pri pisanju, tudi pri fazah nastajanja teksta. So faze, ki niso prijetne, pa tudi takšne, ko pritiskov ni, in tisti deli teksta so najboljši.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Teh je veliko. Odlagam in odlagam pa začenjam, ker hočem najti potrditev, zakaj tekst drugega avtorja velja za dobrega. Prepričati se hočem znotraj vseh struktur, ki so po moje pomembne v tekstu. Pogosto potrebujem za branje kakšnega romana nekakšno introdukcijo. Dosti raje berem literarno teorijo.

Kako izberete imena svojim likom?

To je težek posel. V nekaterih mojih romanih glavni junak sploh ni imenovan. Pogosto celo pozabim, kako je ime moji literarni osebi. Tudi v svetu, ki me obkroža, pozabljam imena. In obraze tudi. Mislim, da je to pravično in samoobrambno, ker se človek ne sme vsega spominjati.

Knjiga, ki vas je spravila v jok?

To so najpogosteje moji romani, ko pridejo iz tiskarne ali ko jih zagledam v izložbi. Ostalih knjig je kar nekaj, tako da bi lahko jokal vse dneve. Pa se mi ne da.

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi ­utemeljitvami?

Zavrnitve, ki sem jih doživel, niso temeljile na tem, da bi uredniki v resnici prebrali tekst. Poslušal sem puhlice. Mislim, da se je to zgodilo čisto vsem avtorjem. Urednike tudi razumem, težko je brati čreva tipov, ki hočejo biti pisatelji.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Tiste, ki nastopajo v mojih romanih. Pa so vsi tudi zame že pokojni.

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Mislim, da je enak kot pri drugih avtorjih: čestitajo ti, pohvalijo te, pa natančno veš, da knjige niso prebrali. Pogosto ne vedo niti za naslov, iz medijev izvedo zanjo. Kdo bi jim zameril?

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?

Ne, nikoli. Doma imam toliko knjig, da bi potreboval še kakšna tri življenja od otroštva naprej, da bi vse temeljito prebral, predelal in si zapomnil. Knjige kupujem, si jih ne izposojam in jih ne posojam. Če si izposodim v knjižnici, takoj vrnem – težko pa, da jo preberem do konca.

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Dober, res dober roman, takšnega, ki bi spadal v Sto romanov ali v XX. stoletje, no, recimo XXI., ali pa bi od tam kakšnega izrinil.