Pisateljska spovednica: Suzana Tratnik

Suzana Tratnik (1963), po izobrazbi sociologinja in magistrica antropologije, je pisateljica, prevajalka, publicistka in lezbična aktivistka. Objavlja kratko prozo, romane, otroške slikanice, strokovna dela itd. Lani je za knjigo Noben glas dobila nagrado novo mesto.

Katera je prva knjiga, ki ste jo prebrali?

Ne spomnim se natančno, morda Sirota iz Lowooda (Jane Eyre), ki jo je imela stara mama doma. Prva knjiga, ki sem si jo izposodila v knjižnici, je bil roman Dvojčici Ericha Kästnerja.

Kakšne ocene ste dobivali za šolske spise?

Vedno odlične. Bila sem zaljubljena v sestav­ljanje zgodb in slovnico. Spise sem pisala tudi v prostem času, sama sem si ­narekovala teme.

Opišite trenutek, ko ste spoznali, da boste po poklicu pisateljica.

Ni bil samo trenutek. Najprej je bila skrita želja, potem sen, prve revijalne objave, nato knjižne objave … izguba zadnje prekarne zaposlitve leta 2001 in slednjič ­pridobitev statusa samozaposlene v kulturi. Še vedno pa se zaradi drugih dejavnosti, pomembnih tudi za preživetje, ne morem vedno v celoti prepustiti pisateljevanju.

Imate kakšne ustvarjalne rituale?

Vse okoli sebe čim bolj pospraviti in se usesti za računalnik. Morda prebrati, kar sem že napisala, popraviti in nadaljevati. Po potrebi zbrisati in napisati drugače. In tako vedno znova. Včasih sem med pisanjem poslušala glasbo, zdaj potrebujem samo tišino in mačko, ki drema na moji mizi.

Imate, ko pišete, več težav z začetki ali konci?

Imam veliko začetkov, raztresenih po datotekah in zapiskih. Pogosto poznam tudi konec zgodbe ali romana, najtežje je seveda priti do tja. Vmes, med začetkom in koncem, je namreč veliko dela, snovanja, popravljanja, tuhtanja, zastojev in mrtvih rokavov. Treba si je pač uhoditi novo pot.

Katere knjige nikoli niste mogli prebrati do konca?

Veliko jih je. Zgodi se, da me knjiga po nekaj straneh neha zanimati ali pa že berem drugo, ki me bolj pritegne. Ker mi zmanjkuje časa, ga raje posvetim knjigam, ki jih z veseljem preberem. Opustila sem pravilo, da moram sleherno knjigo ali film, ki sem ju načela, nujno prebrati ali pogledati do konca.

Kako izberete imena svojim likom?

Po dveh ključih. Po prvem, kadar želim, da so imena čim bolj navadna in ne vzbujajo pozornosti ne pri meni ne pri bralstvu. Pazim, da to niso imena mojih najbližjih, da ne bi koga navedla k temu, da bi se v liku 'prepoznal'. Pri prozi s fantastičnimi elementi se mi zdi, da se likom bolj prilegajo izmišljena imena ali imena, ki izhajajo iz njihovih lastnosti. Pogosto za like uporabim nadimke in morda pravih imen sploh nimajo.

Knjiga, ki vas je spravila v jok.

Nobena. Ponavadi me film neposredno in takoj sooči z lastnim čustvenim doživljanjem. Knjiga deluje drugače, lopne me po zatilju šele nekaj časa za tem, ko sem jo prebrala. Včasih še leta pozneje. Knjiga se bolj zažre vate.

Kolikokrat so vam zavrnili rokopise in s kakšnimi utemeljitvami?

Rokopisov knjig nikoli, ker si jih kot začetnica nisem upala ponuditi. Se je pa zgodilo, da so mi zavrnili revijalne objave kratkih zgodb, vedno brez odgovorov in pojasnil. Konec osemdesetih sem zgodbo Prosim te, nehaj se igrati Johana!, ki se mi je zdela zares dodelana, z veliko tremo poslala na Literaturo. Ni bila objavljena, leta pozneje pa se je v nespremenjeni obliki znašla kot uvodna zgodba v zbirki Vzporednice, ki je dobila nagrado Prešernovega sklada.

Katere literarne junake bi radi spoznali v živo?

Velikokrat se mi zdi, da jih že poznam iz lastnega življenja, če sta jih pisatelj ali pisateljica znala tako odlično prikazati. Ustvarjam pa jih tudi sama, zato vem, kako nastajajo, in jih s stvarnostjo niti ne morem povezati. Kot otrok pa sem si želela potepati se z Malim povodnim možem, junakom pripovedi Otfrieda Preußlerja, a kaj, ko nisem imela škrg. Žal jih še danes nimam.

Najbolj zanimiv odziv bralcev na vaše knjige?

Na literarnem večeru v piranski knjižnici leta 2008 mi je neka gospa iskreno rekla: 'Spraševala sem se, kdo sploh ste in zakaj so nagradili prav vašo zbirko. No, zdaj, ko sem vas slišala brati zgodbo, moram priznati, da se tega več ne sprašujem.'

V kakšnem odnosu ste s knjižnicami? Velikokrat plačate zamudnino?

Trudim se biti vestna. Ne izposojam si veliko knjig hkrati, kajti čeprav so moje oči lačne, vem, da ne morem prebrati vsega, kar si naložim. Doma imam tudi veliko neprebranega leposlovja. Pogosto si izposojam dela, ki jih potrebujem med prevajanjem.

Kakšno knjigo bi radi napisali, pa vam ne uspe?

Vsako knjigo je bilo težko napisati, četudi mi je bila vsebina jasna ali sem jo v glavnem vnaprej začrtala. Imam še kakšno neuresničeno zamisel, ki zahteva več časa za razdelovanje, zvečine pa prihajajo sproti in takrat se lotim pisanja.