Tiskane izdaje
Kdo bi vedel, kakšne bodo knjige in knjižnice v prihodnosti. Morda ne ene ne druge ne bodo več obstajale v fizični obliki. Aldous Huxley si je v distopičnem romanu Krasni novi svet na primer zamislil Shakespeara, ki preživi do 25. stoletja, vendar je nerazumljen.
Škotska konceptualna umetnica Katie Paterson si je knjižnico prihodnosti zamislila kot – gozd. Gre za gozd Nordmarka pri Oslu, ki je po umetničini zamisli prvi korak h knjižnici. V njem so leta 2014 posadili tisoč mladih dreves, ki bodo do končne velikosti rasla sto let, nato pa jih bodo posekali in iz njih naredili papir.
Na tem papirju bodo leta 2114 natisnili antologijo knjig stoterice skrbno izbranih avtorjev, ki se jim je pred dnevi po že treh izbranih pridružila turška pisateljica Elif Shafak. Do zdaj so za knjižnico prihodnosti pisali Margaret Atwood, David Mitchell in Sjón, avtorjev pa ne izbira škotska umetnica, ampak posebna komisija, ki seveda ne bo dočakala realizacije projekta.
»Sto let za vesolje ni dolgo obdobje, glede na človekovo življenje pa je. Sto let je več od večine naših življenjskih dob po eni strani, po drugi strani pa je dovolj kratek čas, da se je z njim mogoče soočiti in si ga predstavljati,« je dejala Katie Paterson. Vsak od piscev se sam odloči o dolžini besedila in žanru. O vsebini rokopisov ne smejo govoriti.
Ko je komisija pred dnevi izbrala Elif Shafak, je umetnica pojasnila, zakaj ravno njo: »Delo Elif Shafak briše meje: kulturološke, geografske, politične, ideološke, verske in duhovne, ter sprejema pluralnost glasov. Njeno pisanje je magično in globoko, ustvarja vezi med ljudmi in mesti ter oznanja upanje v času, ki je posebej zaznamovan z delitvami.«
Do zdaj je za knjižnico prihodnosti pisala tudi Margaret Atwood. Foto: Framtidsbiblioteket
Avtorica je ena najbolj branih turških pisateljic, katere dela Štirideset pravil ljubezni, Čast, Bolšja palača in Pankrt iz Istanbula lahko beremo tudi v slovenščini. Leta 1971 se je rodila v Franciji, doktorirala je iz družbenih ved, živi med Istanbulom in Arizono in se posveča vprašanjem spolnih in kulturnih identitet, nacionalizma in islama.
Do svojega tridesetega leta je v Turčiji prejela vse pomembne literarne nagrade, od takrat pa poleg v turščini piše tudi v angleščini. O pisanju za knjižnico prihodnosti je dejala: »Zamisel o pisanju, ki ga bodo, upam, brali v prihodnosti, me spominja na pisanje pisma, ki ga vržejo v reko. Ne veš, kam bo prispelo in kdo ga bo odprl.« Všeč ji je tudi to, da je knjižnica mednarodna, saj so pred njo zanjo pisali Kanadčanka, Britanec in Islandec.
Elif Shafak namerava napisati besedilo, ki bo nekaj pomenilo ljudem, ko ga bodo brali v prihodnosti, morda o problemih našega časa, je povedala za Guardian.
Tiha soba
Njeno besedilo kakor tudi drugih dosedanjih in bodočih avtorjev bodo hranili v posebnem prostoru nove javne knjižnice v Oslu, Deichmanske bibliotek, ki jo bodo odprli leta 2019. Sobo, v kateri bodo hranili rokopise, bodo oblikovali na poseben način, v njej bosta lahko hkrati največ dve osebi. Tako imenovano Tiho sobo bodo opremili z lesom iz gozda, ki še ohranja svoj vonj. Atmosfera je ključna pri dizajnu, ta bo tiha, mirna, kontemplativna, dovoljevala bo kreniti domišljiji proti gozdu, drevju, pisanju, času, nevidnim vezem, skrivnostim, piše na spletni strani projekta.
Margaret Atwood, ki je, kakor drugi avtorji, razkrila samo naslov, Scribbler Moon, je dejala: »Čudno si je predstavljati, da bo moj glas po tolikem času nenadoma prebujen, ko bo zdaj še neobstoječa roka potegnila iz škatle moje pisanje ...« Kanadsko pisateljico, med drugim avtorico Dekline zgodbe, je snovalka knjižnice povabila kot eno od največjih pisateljic na svetu, Margaret Atwood pa je odgovorila, da je občutek podoben, kot bi vas najboljši prijatelj vprašal, ali mu podarite ledvico, na kar lahko odgovorite samo z da ali ne.
Drugi avtor, ki ga je Katie Paterson povabila, je Britanec David Mitchell, znan po romanu Atlas oblakov, ki se sprehaja s celine na celino, iz 19. v 20. stoletje, v daljno prihodnost in nazaj. Njegova zgodba za knjižnico prihodnosti ima naslov From Me Flows What You Call Time. Ob slovesni izročitvi rokopisa leta 2016 je dejal, da je knjižnica prihodnosti majhna znanilka upanja v času izredno depresivnih napovedi o prihodnosti naše civilizacije.
Dodal je: »Predstavljajte si, da si je umetnik leta 1913 zamislil knjižnico prihodnosti in da je ta leta 2013 objavila zadnje delo antologije. Predstavljajte si, da berete nova dela E. M. Forsterja, Katherine Mansfield, Knuta Hamsuna, Zore Neale Hurston, Rabindranatha Tagoreja, Jamesa Joycea, Virginie Woolf, Amosa Tutuole, Džuničira Tanizakija, Hermana Hesseja, Mihaila Bulgakova, Halldórja Laxnessa, Simone de Beauvoir, Doris Lessing, Gabriela Garcíe Márqueza kakor tudi mnogih avtorjev, katerih imena danes niso znana, a bi bili njihovi prispevki enako vredni in čudoviti.«
David Mitchell je dodal, kako nam projekt vliva upanje, da smo odpornejši, kakor si mislimo, in da bomo obstali tako mi kakor drevesa, knjige, bralci, naša celotna civilizacija.
Prihodnost jezika
Sjón, ki je izročil rokopis za Mitchellom, je eden najbolj cenjenih in najbolj prevajanih islandskih književnikov. Prvo pesniško zbirko je izdal pri šestnajstih letih in že kot najstnik sodeloval v surrealistični skupini Medúsa, ki je pomembno vplivala na kulturno krajino Islandije. Poleg pesniških zbirk, romanov, gledaliških iger in filmskih scenarijev piše tudi besedila za glasbenike. Med drugim sodeluje z Björk, tudi pri filmu Plesalka v temi, za katerega sta z Larsom von Trierjem prispevala besedila za filmsko glasbo, ki je bila nominirana za oskarja, pa tudi pri besedilih za njene novejše albume.
V slovenščini sta v eni knjigi izšli dve noveli (krajša romana): Modra lisica in Fant, ki ga ni bilo. Sjón je o knjižnici prihodnosti manj optimističen. Dejal je, da islandščino, v kateri je njegova zgodba, govori samo 330.000 ljudi in zato ni jamstva, da bo ta jezik čez sto let še obstajal.
»Ker sem prvi pisatelj pri tem projektu, ki ne piše v angleščini, ampak v jeziku, ki ga govori malo ljudi, se moram soočiti z vprašanjem jezika. Videli bomo. Čutil sem dolžnost napisati to zgodbo v tem jeziku in ne v angleščini. Sploh ne vemo, kaj bo leta 2114 s knjigami. Ali sploh bodo? Ali bodo naslovi v slogu Na Norveškem delajo knjige kakor v starih časih? Bo leta 2114 nemoralno uničevati drevesa, ker smo jih vmes prepoznali kot čustvena bitja?«
Vsi dozdajšnji avtorji za knjižnico prihodnosti so si belili glavo z vprašanjem, kako pisati za bralce, ki jih ne poznaš, o katerih ne veš, ali bodo sploh obstajali in tako kakor danes brali knjige.
