Tiskane izdaje
Veliko pisateljev bi naredilo vse za pritegnitev javne pozornosti. Intervjuji, bralne turneje, podpisovanja knjig, kampanje na socialnih omrežjih, razgaljanje v tabloidnih medijih ... Toda množica pisateljskih ekstavertirancev ima tudi introvertiran protipol: pisatelje, ki skrbno čuvajo zasebnost, ne dajejo intervjujev, se ne pustijo fotografirati ali celo nočejo razkriti svoje prave identitete.
Zakaj v kulturi, obsedeni s slavo, nočejo igrati njene igre? Je cena slave zanje prevelika, jo zavračajo iz načelnih razlogov ali menijo, da uspeha nikoli več ne bodo mogli ponoviti in se zato raje umaknejo?
V italijanskem slogu
Vsak pisatelj se gre skrivaštvo in odmaknjenost od sveta v svojem slogu. V zadnjem času je med najbolj odmevnimi italijanska avtorica, ki se skriva za psevdonimom Elena Ferrante. Literarno je debitirala leta 1992 in v štiriindvajsetih letih javnosti ni razkrila veliko o sebi, predvsem pa ni razkrila svojega pravega imena.
Nekaj malega o njej lahko potegnemo iz knjige La frantumaglia, zbirke njenih intervjujev in pisem. Recimo to, da je bila rojena v Neaplju v petdesetih letih prejšnjega stoletja in da ima otroke.
V pismu, ki ga je napisala svojemu italijanskemu založniku leta 1991, preden je izdala prvi roman, je napovedala, da se ne bo spuščala v javno razmerje z mediji in bralstvom, da knjig ne bo promovirala, da ne bo hodila na konference, da ne bo sprejemala nagrad, v pisnih intervjujih pa bo govorila le o svojem pisanju. Knjige, ko so enkrat napisane, po njenem ne potrebujejo več avtorja. »Če imajo kaj povedati, bodo prej ali slej našle bralce ...«
Anonimnost je pri njej odsotnost. Na neki način lahko Eleno Ferrante postavimo v bližino Barthesove ideje o Smrti avtorja. Kljub popolni umaknjenosti je Elena Ferrante postala najboljši italijanski literarni izvozni artikel in obsesija elitnih newyorških in londonskih literarnih krogov. To, da se ni razkrila, se je pokazalo kot močno promocijsko orodje. Mediji so pograbili vakuum in iz njega naredili zanimivo zgodbo.
Kdo se skriva za tem psevdonimom, vesta samo njena založnika pri Edizioni E/O, Sandro Ferri in Sandra Ozzola Ferri. Morda sta to kar onadva, obstaja pa še ena nezanemarljiva sled – morda je Elena Ferrante Ann Goldstein, urednica New Yorkerja in prevajalka, ki je njene tekste prestavila v angleščino.
Skrivač skoraj enakega kalibra je ameriški pisatelj Thomas Pynchon. Zdaj je star že skoraj osemdeset let, zadnji njegovi fotografiji, ki sta prišli v javnost, pa sta črno-beli iz petdesetih let 20. stoletja, ko je bil še študent na univerzi Cornell in ameriški marinec. Zaslovel je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja s kompleksnimi romani, kot je denimo Mavrica težnosti.
Med drugim je o njem znano to, da je bil rojen leta 1937 na Long Islandu, študiral strojništvo in nekaj časa delal pri Boeingu. Kaj se je po Boeingu dogajalo z njim, so bolj ali manj nepreverjene govorice. Po eni verziji naj bi se pridružil hipijem v San Franciscu, po drugi naj bi se preselil v Mehiko in začel preprodajati drogo. Bil je skoraj popolnoma enigmatična pojava, dokler ga niso leta 1997 odkrili novinarji CNN na Manhattnu skupaj z ženo, literarno agentko Melanie Jackson, in sinom.
Pynchon je vsekakor skrivač s smislom za humor. Po nacionalno knjižno nagrado (National Book Award) za Mavrico težnosti je leta 1974 poslal komika Irwina Coreyja, pojavil pa se je tudi v televizijski nanizanki Simpsonovi leta 2004 in tam naredil posvetilo svoji skritosti. Lik, ki mu je posodil glas, je imel vrečko na glavi.
Tako o Eleni Ferrante kot Pynchonu se pojavljajo različne bolj ali manj verjetne teorije o identiteti. O Eleni Ferrante denimo trdijo, da je v resnici pisatelj Domenico Starnone, o Pynchonu pa v Soho Weekly News ugibajo, da je to v resnici J. D. Salinger. Pynchon je na to špekulacijo pisno odgovoril: »Ni slabo. Poskušajte naprej.«
Prva knjiga je bila usodna
Ljudje so se leta in leta na skrivaj ozirali proti hribčku v Cornishu v ameriškem New Hampshiru v upanju, da bodo ugledali J. D. Salingerja. A večinoma niso imeli sreče. Od leta 1953, dve leti po tem, ko je izdal svoj slavni roman Varuh v rži in ga je uspeh popolnoma zlomil, do smrti leta 2010 se je uspešno skrival pred javnostjo. Svoje posestvo je redko zapustil, sem in tja je odšel na počitnice na Florido ali v New York na obisk k svojemu uredniku Williamu Shawnu. Tudi pisal je vedno manj, izdal je le še nekaj zbirk zgodb.
Molk je prekinil v zgodnjih sedemdesetih, ko ga je zvabil k telefonu reporter New York Timesa. Salinger mu je povedal, da je objavljanje knjig prevelika invazija v njegovo zasebnost in mu neobjavljanje prinaša mir. Po tem še enkrat leta 1974, ko ga je razjezila neavtorizirana objava njegovih zgodb.
Ali pa leta 1984, ko je zavrnil ponudbo britanskega literarnega kritika Iana Hamiltona za sodelovanje pri nastanku svoje biografije z besedami, »da je izgubil že toliko zasebnosti, kot je v enem življenju zmore prenesti«. Preostanek življenja je preživel potopljen v sufijski misticizem, taoistično filozofijo in jogo. Nikoli ni odgovoril na nobeno pismo oboževalca in sprejel povabila, da bi predaval.
Enako se je po prvem zelo uspešnem romanu, s Pulitzerjevo nagrado ovenčanem Če ubiješ oponašalca, izdanem leta 1960, umaknila pisateljica Harper Lee. Novinarje je vedno zavračala s stilom: pismo, v katerem je zavrnila prošnjo za intervju, je vedno napisala na roko.
To je počela več kot štiri desetletja, potem pa je leta 2006 prekinila molk in dala intervju za New York Times. Pri tem ni hotela govoriti o ničemer drugem kot o esejističnem tekmovanju študentov univerze v Alabami na temo romana Če ubiješ oponašalca. Večino časa je preživela v hiši sestre Alice v Monroevillu, ki je skrbela tudi za avtorske pravice za roman Če ubiješ oponašalca.
Domnevajo, da se je ustrašila uspeha romana Če ubiješ oponašalca in se zato umaknila iz javnosti. Ob lanski objavi drugega romana Pojdi, postavi stražarja, ki je bil največji svetovni založniški dogodek v zadnjem času, se je po šestih letih odsotnosti pojavila v javnosti na literarnem dogodku v domačem Monroevillu.
Oprah ni rekel ne
Ameriški pisatelj Cormac McCarthy, znan po romanih Cesta, Ni dežela za starce in Krvavi poldnevnik, nikoli ni javno bral, dajal intervjujev ali se pojavil na televiziji, celo na bankete, prirejene njemu v čast, ni prišel. Se je pa presenetljivo prikazal na podelitvi oskarjev, ko ga je za najboljši film dobil Ni dežela za starce, narejen po njegovem romanu. In tudi Oprah ni zavrnil, v njeni oddaji se je prikazal leta 2007.
Povedal je, da nima nič proti medijem, le da se mu ne zdi potrebno govoriti o svojih knjigah. Oprah je takrat spomnila na epizodo, ko so McCarthyju ponudili dva tisoč dolarjev za javni nastop, a ga je zavrnil, kljub temu da je bil brez denarja.
Nekateri pisatelji se pojavijo v javnosti, a ne govorijo. Tak je južnoafriški pisatelj J. M. Coetzee, Nobelov nagrajenec leta 2003. Javno nastopanje tako sovraži, da ni prišel niti po svoja dva bookerja. Nekdo, ki je delal z njim, trdi, da ga je samo enkrat v desetih letih slišal smejati se, nekdo drug pa, ki se je z njim udeležil več večerij, da na njih ni spregovoril niti besede. Presenetljivo veliko je o sebi razkril v knjigi Here and Now (Tukaj in zdaj), zbirki pisem, ki sta si jih pisala z Paulom Austerjem.
Še nekaj pisateljskih
Do zdaj omenjeni pisatelji so pravi družabneži v primerjavi z ameriško pesnico Emily Dickinson, ki ni zapustila doma več kot dvajset let. Tudi na očetov pogreb ni šla. Kot mlado dekle je rada hodila na razne dogodke in imela veliko prijateljev. Zakaj se je kasneje družila le z družinskimi člani in ni zapustila doma, ni znano.
Sklenemo lahko, da so pisatelji zapleteni v krog slave, ki ji ni konca. Bolj ko se umikajo pred javnostjo, bolj so zanimivi za medije, ki jih zalezujejo na vsakem koraku in pišejo o njih nepreverjene informacije, saj do preverjenih ne morejo priti. Kljub skrbnemu izogibanju očem javnosti so zelo uspešni in slavni, skorajda mitske figure, ki so to morda postali tudi zato, ker so okoli svoje osebnosti ustvarili enigmo.
