Pobegniti z balerino ali napisati roman

Roman Rozina: avtor stotega romana v zbirki Bralec založbe Modrijan, pravi, da je človek vprašajev.
Objavljeno
04. oktober 2016 12.51
Roman Rozina prejemnik literarne nagrade Modra ptica,Ljubljana Slovenija 07.01.2014
Polona Malovrh
Polona Malovrh

Jubilejna stotica zbirke Bralec­ založbe Modrijan je čakala­ na slovenskega avtorja. Zločin­ in ljubezen je delo Romana Rozine,­ zagorskega novinarja­ in publicista, ki je svoj prvi ­roman Štiri Sneguljčice in Palček spisal pri oseminštiridesetih letih. Sledili so mu še štirje­ romani (Galerija na izviru Sončne ulice, Štirje­ v vrsti, z modro ptico nagrajen Županski kandidat Gams, Zločin in ljubezen), novela ­Relativnostni triptih z vrtnico ter kratke zgodbe Šumijo besede domače.

Ste kot sodobni slovenski pisec dosegli vse, kar se 'spodobi', ali je kakšen domač vrh ostal ­neosvojen?

Ko pišem, nikoli ne razmišljam o tem. Bolj me zanima pisanje samo, pisanje kot proces razmišljanja, kot nekaj, kar je obenem dobro zoper narcisizem, in prepričanje, da je samo nekogaršnja modrost zveličavna. Moj delovni pomnilnik je šibek in težko zgolj v glavi soočam različna stališča o temi, ki me okupira. Zato pišem.

Skozi vaša dela se kot rdeča nit vleče tema pisanja. Zločin in ljubezen je roman o nastajanju romana, v katerem ste očitno prepustili kazen po zločinu Dostojevskemu, 'svoj' zločin pa prepletli z ljubeznijo do besede, pisanja, do knjig, ki morajo najti roditelje, in do piscev, ki morajo dobiti obraz, kot pišete v enem od poglavij. Zveni kot klic k zavezi­ do branja.

Morda naslov zavajajoče obljublja popularno branje. A zgodba je preprosta: podjetnica, ki ne izbira sredstev, kupi založbo, da bi s knjigami kovala dobiček, v projekt pa vključi tri osebe - pripovedovalce zgodbe. Njihova pričakovanja in človeška izhodišča so zelo različna in v bistvu razpletajo osnovni zaplet Zločina in ljubezni. V trženjski projekt, ki naj bi vrnil knjigo v središče zanimanja, sta vpletena avtor detektivskih in avtorica ljubezenskih zgodb. Od tu naslov akcije, ki jo sproži lastnica založbe, in romana. Sicer pa, seveda, knjige je treba brati. Ker so pomembne in dragocene. Le v sodobni družbi se nekoliko slabše znajdejo in jim je v primerjavi z bolj invazivnimi vrstami kulturne ponudbe žal prihranjeno precej obrobno mesto. Zato jih velja potiskati v središče človekovega zanimanja.

Preden ste leta 2008 izdali prvi roman, ste se podpisali pod kakšnih dvajset publikacij, monografij ... Nekateri vas primerjajo z Umbertom Ecom, ki je napisal prvenec Ime rože pri oseminštiridesetih letih - tako kot vi. Toda literarna teorija dokazuje, da tudi družbene, ne le osebne 'krize', rojevajo najboljša dela. Kaj se je zgodilo vam?

To z Ecom je bila drobna šala. Ko sem pri oseminštiridesetih napisal prvo leposlovno delo, sem se moral nekako opravičiti sebi in javnosti. Zato je na platnicah njegov citat, da mora moški na pragu petdesetih pobegniti z balerino ali pa napisati roman, skratka v življenju nekaj spremeniti. Dotlej sem se gibal v polju resničnosti - kar naj bi publicistika in novinarstvo predstavljala - in se ju zasitil. Poleg tega sta pobegnila v rumene vode, ki meni ne ustrezajo, zato sem se preselil v polje fiktivnosti, kjer ima človek neprimerno več možnosti. Nisem avtor, ki bi se zapiral v notranji svet, rad pa imam fabule s presenetljivimi preobrati.

V prologu prvenca ste napisali recept za dobro knjigo: čim manj opisov krajin, kanček razmišljanj, veliko zgodbe in dialogov, nepogrešljivi nasilje, spolnost, čustva ... So to hkrati merila, ki definirajo slovenskega bralca?

Večinski okus gre v smer, ko je izdelek lahkotne vsebine lažje prodati, ko za srečo in notranji topografski zemljevid zadoščajo že hitri odgovori in stereotipne predstave.

Vaši literarni junaki izstopajo po močnih dialogih. Iz katerega­ mračnega dela lobanje jih ­jemljete?

Dialogi so prizorišče boja, konfrontacije različnih gledišč. Z njimi poskušam čim bolj oborožiti udeležence, da nabirajo najboljše argumente za svoja stališča.

Pri tem se postavljate v zelo različne 'kože'.

Nekateri liki so mi ljubi, drugi strašansko zoprni, se pa trudim, da ne razkrivam svojih občutij. Zagovarjam mnenje, da se knjiga z vsakim branjem piše na novo, da je nepotrebno, celo nevljudno, trositi okrog svojo naklonjenost do likov. Naj bo branje avtonomno, naj knjiga pušča prazne prostore in raje izziva bralca k razmisleku. Ko knjiga izide, jo zelo malo povezujem s seboj. Naj živi zase in potuje, kakor ji prija, kot tudi sam poskušam živeti dalje po svoje.

Po svoje ste zaznamovali tudi abrahama. Eni ga zapijejo, vi ste ga 'uknjižili' v novelo Relativnostni triptih z vrtnico.

To je rašomonski princip, v katerem se križajo različni pogledi na isto dogajanje. Relativnost mi je tudi osebno blizu. Sem človek vprašajev, ne odgovorov. Morda zato mislim, da so prostor kreativnosti predvsem vprašanja, da so odgovori v glavnem bolj ­dolgočasni.

Od vseh del slogovno izstopa Galerija na izviru Sončne ulice, roman o iskanju lepote z marquezovskimi prestopi v mistično. Torej ni vse samo na tem svetu?

Različni slogi različno pristojijo različnim pripovedim. Drugačen, bogatejši slog v Galeriji opravičuje drugačna tematika - iskanje lepote, ljubezni -, ki sem jo zato poskusil ubesediti tudi s takšnim jezikom.

Štiri v vrsto je roman o štirih generacijah moških. Posvetili ste ga očetu, v njem nadeli vlogo tudi oseminštiridesetletnemu novinarju, tudi vi, tako kot eden od likov, imate sina. Je v tem vendar nekaj avtobiografskega, česar se sicer tako branite?

Likov ne projiciram iz dejanske realnosti, zrastejo v domišljiji. Zagotovo pa so njihove meje hkrati tudi moje.

V tem romanu se ukvarjate z resnico: kaj je, se splača ali ste nad njo resignirali?

Pojem objektivne resnice je precenjen. Na vprašanje, koliko je resnica objektivna, odgovarjamo ljudje, subjektivna bitja, in propagiramo vsak svoj prav. Zato je princip mojega pisanja prej spraševanje. Resnica, ki ostane, preživi, je navadno tista, ki je bolj kapitalsko, politično in propagandno podprta. Recimo: Orbánovo politiko o beguncih so sprva označevali za fašistično, po manj kot letu dni pa postaja sprejemljiv recept, kako obravnavati to vprašanje. Pa se resnica o begunskem vprašanju ni spremenila, zgodil se je le vrednostni premik.

Tudi vaši ženski liki se močno razlikujejo po 'vrednosti': od rešiteljice do fatalne ženske.

Spolna določenost ni razločevalni dejavnik, takšne so lahko ženske in moški. Včasih človek za zgodbeno dogajanje zagreši tudi kakšno karakterizacijo, ki jo je treba razumeti kot naključje, ne kot mojo strašno resnico.

V satiričnem družbenem portretu,­ romanu Županski kandidat Gams, vam je uspelo upodobiti prav to: strašno resnico slovenske politične blaznosti.

Politika je precenjena, z njo nazarensko pretiravamo. Zato v Gamsu tudi karikiram lik človeka, ki se v življenju ni nikoli politično udejstvoval, a je kljub temu prepričan, da se bo znal odločati v dobro vseh.

Če v romanih iščete lepoto, resnico in pozivate nazaj h knjigam, se v kratkih zgodbah Šumijo besede domače lotite mikro ravni - besed. Ker v realnosti nimajo več moči, sporočilnosti?

Besede so zanimive prav zaradi moči: so orožje spletanja medčloveških razmerij, vstopanja v dogajanje, na drugi strani pa z njimi zidamo babilonske stolpe medsebojnega nerazumevanja, čeprav govorimo isti jezik.

O vas kritiki pravijo, da ne ­besedičite.

Všeč mi je, če imajo tudi bralci tak vtis.

Manca Košir je v prvem intervjuju Vitomila Zupana pobarala po pogledu na svet. Kakšen pa je vaš?

Ne bi se odločil za barvo enega kluba, za en pogled na svet. Manj ko imamo fizičnih privezov, širša so lahko polja našega razmišljanja, delovanja.

Od tod pisanje scenarijev v zadnjem času?

Res dokončujem scenarij za celovečerni film, poskus in učenje. A že knjigo je relativno težko spraviti na trg, pri filmu pa je gneča, predvidevam, še toliko večja.