Carlos Pascual, »počasni turist« z ljubeznijo do esence slovenstva

Nikoli me v nobeni državi ni toliko ljudi kot v Sloveniji spraševalo, kaj me je zaneslo sem, ugotavlja Carlos Pascual, v Ljubljani­ ­živeči pisatelj z mehiškimi koreninami.

Njegova knjiga esejev O služkinjah, visokih petah in izgubljenih priložnostih (LUD Šerpa, 2015) je pogled na svet »skozi oči Perzijca« – tujca, ki v slovenski družbi­ vidi tisto, kar se domorodcu izmika. Ali, če hočete bolj poetično, Pascual je »človek z ogledali«, kakor ga je v spremni ­besedi ­po­imenoval Jani Virk.

Knjigo esejističnih prispevkov, ki so med letoma 2010 in 2014 izhajali v Objektivu ali bili objavljeni v reviji Literatura, je prevedla izvrstna prevajalka Mojca Medvedšek, zdaj njegova žena. Gotovo ji pripada vsaj delček zaslug, da se Pascualova­ razglabljanja o malone vsem berejo čudovito tekoče. Ponekod so začinjena z blagim humorjem, pisec bralcu na nekaj mestih odstre čas svoje mladosti, ki jo je preživel v Mehiki, in ti opisi preteklosti so intonirani z mehko nostalgijo.

Predvsem pa eseji ne morejo skriti, da so delo avtorja, ki resda opazuje dogajanja nekoliko odmaknjeno, s sedeža svojega kolesa, recimo, a mu za svet in družbo ni vseeno ter pretanjeno analizira dogodke in jih umešča v svoj osebni zemljevid sveta, stkan iz spominov in poznavanja velikih imen svetovne ­literature.

Prodaje knjige ste se lotili zelo zagnano: vsak izvod osebno dostavite s kolesom in se vanj tudi podpišete. To akcijo se da najbrž razumeti v kontekstu vaše izjave, da se skrb za knjige ne sme končati z dnem, ko ugleda luč sveta, kar je v Sloveniji pogosta praksa, temveč ji je treba pomagati najti pot med bralce. Kako vam gre?

Kar v redu. Vsaka dostava je zgodba zase. Vedno sem si želel imeti neposreden stik z bralci. Pred leti sem v nekem malem mehiškem mestu pisal roman tako, da sem pred nastankom vsakega novega poglavja upošteval namige bralcev. Roman je govoril o ženski iz Jugoslavije, ki je prišla v Ciudad de México, čeprav takrat vaših krajev še nisem poznal. Odzive sem dobival vsak teden, in sicer po kavarnah, na odprtjih razstav in podobnih prireditvah. Če nimam neposrednega stika z bralci, sem čisto zbegan. To se mi je zgodilo v Sloveniji, ko sem začel objavljati prve tekste v Objektivu in Literaturi­ ter še nisem poznal prav veliko Slovencev.

Opredeljujete se za 'počasnega turista', niste priseljenec, zgolj nekdo, ki se v nekem mestu mudi malce dlje kot običajen turist. To potrjuje tudi vaš e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.. Koliko takšnih naslovov že imate? Pred Ljubljano ste živeli v Los Angelesu, Bostonu, Londonu, Barceloni ...

Ne, sploh jih ni toliko! Pravzaprav imam več e-naslovov zaradi različnih stvari, ki jih počnem, in zaradi različnih mest, v katerih sem živel.

Se kdaj vrnete v mesta, v katerih ste nekoč živeli?

Ja, se. Po pravici povedano, zadnje čase si bolj želim, da bi se vrnil v mesta, ki jih poznam, kot da bi odkrival nova. Še vedno pa je nekaj mest, ki bi si jih želel obiskati in spoznati, na primer Istanbul in Montevideo.

Iz vaših esejev veje poznavanje Slovenije in slovenske zgodovine, tudi slovenstva, s kakršnim se ne bi mogel pohvaliti marsikateri Slovenec, rojen v Sloveniji.

Mislim, da sem videl več Slovenije od povprečnega Slovenca in da mogoče bolje poznam slovensko zgodovino od povprečnega Slovenca. Moja velika hiba je pomanjkljivo znanje slovenščine, kajti brez obvladovanja jezika je teže prodreti v kulturo nekega naroda. Sicer pa mi je neki prijatelj povedal, da je tako morda še bolje, saj bi, če bi razumel slovensko, poslušal samo besede v tem jeziku in bi mi ušlo marsikaj od tega, kar opazim, ker ne razumem govorice.

V marsikaterem zapisu v Služkinjah,­ visokih petah in izgubljenih priložnostih je med vrsticami zaslediti kritiko na račun nekaterih lastnosti Slovencev, čeprav je ta mila in blagohotna, dobronamerna. Vam je že kdaj kdo zabrusil, da se poberite, od koder ste prišli, če vam tu ni všeč?

Pravzaprav ne. Mislim, da me ščiti dejstvo, da sem iz Mehike. V Bosni, Srbiji in na Hrvaškem sem se zapletal v srborite razprave o politiki, kar so mi dovolili, ker sem Mehičan. Odkar sem prišel v Slovenijo, sem prebral veliko zgodovinskih knjig o nekdanjih jugoslovanskih republikah in moram reči, da se mi v diskusijah nikoli ni zgodilo, da bi me kdo kdaj ostro diskvalificiral z opozorilom, da nisem rojen na tem ozemlju.

Se pa spomnim, da se je prav v tem časopisu neka novinarka odzvala na enega izmed mojih esejev in zapisala, da bi bilo treba gospoda Pascuala­ odpeljati v nekaj krajev po Sloveniji, da bi spoznal, da tudi tukaj obstajajo velike socialne razlike. Ta novinarka si na primer ne predstavlja, da v deželi, od koder prihajam, ni nenavadno, da na razdalji sto metrov na vsakem koraku sobivajo tisti, ki imajo dostop do najbolj sofisticirane tehnologije, in tisti, ki za preživetje uporabljajo najbolj osnovne pripomočke, kot bi še vedno živeli v paleolitiku. Verjetno ni videla veliko držav tretjega sveta.

Sicer pa bi o kritičnosti svojih stališč rad povedal tole: nekdo mi je v Mehiki očital, zakaj sem tako kritičen do politične levice. Dejal sem mu, da sem kritičen, ker mi ni vseeno zanjo. Desnice ne kritiziram, ker se požvižgam nanjo. Prav zaradi tega kritiziram določene prvine slovenske kulture – ker mi ni vseeno zanjo in mi je všeč. Všeč so mi ljudje na cesti. Ko se potikam po Sloveniji, mi je všeč esenca tistega, kar dela prebivalce Slovence. Kritičen pa postanem, kadar naletim na prvine, o katerih mislim, da niso nujne sestavine slovenstva. Kajti Slovenci so v resnici veliko bolj dojemljivi za nove ideje, kot se včasih zdi, da so.

Še ena vaša lastnost presega etiketo 'počasnega turista', ki namiguje na nekakšno odmaknjenost: za brezbrižnega turista se veliko preveč angažirate v slovenski kulturi – v mladih poskušate prebuditi družbeno odgovornost, jih prepričati, naj več berejo ... Zakaj to počnete?

Všeč mi je esenca slovenstva, vendar menim, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. Tujci imamo ponižno nalogo sprejemati, kar je dobrega, a tudi opozarjati na tisto, kar ni najboljše in bi omogočilo mladim spregledati in postati dojemljivi za nove priložnosti, kar ne bi v ničemer ogrozilo tega, kar že imate. Sam se zadnje čase precej ukvarjam s kulturno produkcijo, rad bi, da bi ta postala bolj odprta ...

Manj odvisna od državnih ­subvencij?

Ja, vsekakor!

Vaša knjiga je torej izšla brez subvencije Javne agencije za knjigo?

Ne, knjiga ni dobila nobene subvencije. Urednik, Primož Čučnik, jo je izdal pri založbi Šerpa, ker se mu je zdela dobra, čeprav ne izpolnjuje kriterijev za doseganje ustreznih točk na razpisih. Nikoli, niti v Mehiki ali kjerkoli drugje, nisem delal z denarjem iz državnega proračuna, to pa zato, ker nočem prejemati denarja od države, s katere politiko se ne strinjam. Ne pravim, da bi država morala pozabiti na svojo odgovornost pri financiranju kulture, toda sam poskušam delovati na lastno pest, ker nočem, da bi pogoji za pridobivanje javnega denarja vplivali na moje ­ustvarjanje.

V enem od esejev omenjate, da se v Sloveniji večina umetnikov ne zgane, če za svoj projekt ne dobi javnega denarja ...

Res je, in čedalje več časa in truda namenjajo temu, da bi se infiltrirali v privilegirane kroge, namesto da bi se posvetili ustvarjanju. Občutek imam, da včasih delajo umetniške projekte le zato, da bi dobili subvencije. Z gledališkimi delavnicami [Pascual je ustanovitelj Pocket Teater Studia] si prizadevam predvsem prepričati ljudi, naj se lotijo dela, še preden dobijo finančno podporo države. Vendar pri tem nisem preveč uspešen …

Omenili ste, da med mladimi ni toliko zanimanja za vaše delavnice,­ kot bi si želeli. V knjigi pa med vrsticami okrcate mlade Slovence, češ da so premalo angažirani in da še niso revolucionarji, če si oblečejo majico s portretom Cheja Guevare.

Ne verjamem, da je to imanenten problem mladih današnjega časa. Pravzaprav je moja najostrejša kritika bolj namenjena predhodni generaciji, tisti, ki je danes stara od štirideset do petdeset let; kaj so oni ustvarili? So počeli kaj drugega od tega, da so skušali izsesati največ, kar so lahko, od obstoječih ­institucij?

Kako to, da niso bili sposobni ustvariti – navajam samo en primer – vsaj ene pomembne generacijske revije, ki bi postala vodilna in brana na nacionalnem nivoju? Mladi, na kateremkoli koncu sveta, bi se obnašali, kot se obnašajo mladi v današnji Sloveniji, če bi odraščali v takšnih okoliščinah. Problem niso mladi, problem so pogoji.

Zato si morda zaslužimo, da nas preplavijo prebežniki iz držav, v katerih ni blagostanja.

To se ves čas dogaja na vseh koncih sveta. Neki ameriški analitik je zapisal nekako takole: 'Je vaše delovno mesto zasedel priseljenec iz Mehike, ki niti ne govori vašega jezika? To je vaša krivda, ne njegova.' Iz lastnih izkušenj, iz vseh krajev, v katerih sem živel, sem se naučil, da se priseljenci vedno upajo več in so bolj delavni. Avtohtono prebivalstvo je manj nagnjeno k tveganju. Če bi v Sloveniji rad našel učinkovitega, marljivega človeka za delo na področju kulture, morate po­iskati žensko, ki ni iz Ljubljane ali iz nekdanjih jugoslovanskih republik. Te so preprosto bolj delavne, ker vedo, da se morajo dokazati – prvič zato, ker niso iz prestolnice, in drugič, ker so ženske.

V Sloveniji ni nenavadno, da so na čelu večine nacionalnih kulturnih ustanov in vplivnih institucij še vedno pretežno moški, a pod vsakim takim vodilnim je skupina petih ali šestih sposobnih, energičnih žensk, ki postorijo vse, kar je treba.

Odrasli ste v še kar premožni mehiški družini srednjega razreda, v kateri vam nič ni manjkalo. Takšni ljudje, potem ko so užili vse koristi srednjega razreda, ponavadi začnejo blagrovati brezrazredno družbo – in tudi vi poudarjate, kako vam je všeč velika stopnja socialne enakosti v Sloveniji. Mar ne drsi srednji razred danes ­povsod po svetu v propad?

Kmalu za tem, ko sem odrasel in vstopil na trg delovne sile, se je nad Mehiko zgrnila gospodarska kriza in vsi so govorili o izginjanju srednjega razreda. Toda v resnici je izginil tisti srednji razred, ki je obstajal že prej, izoblikoval pa se je nov. Stari predstavniki privilegiranega sloja tistega, kar se je porajalo, seveda niso imeli za srednji razred, toda v Mehiki se je nenadoma oblikoval neki nov družbeni sloj, ki mu je bil omogočen dostop do informacij in izobrazbe. Mislim, da se v državah v razvoju, kot sta Mehika in Indija, recimo, srednji razred širi in ne izginja. Izginili pa so sloji z aristokratskimi pretenzijami. Ti so ponavadi preleni, da bi se odzvali na spremembe.

Kaj pa izginjanje tako imenovanega kreativnega razreda – skupine ljudi, ki se je včasih lahko preživ­ljala z ustvarjalnimi dejavnostmi, kot so pisanje, prevajanje, ustvarjanje glasbe, slikanje, fotografiranje, danes pa je to vse manj mogoče … Kdo jih bo nasledil?

V Mehiki, opažam pa, da tudi tukaj, je dolgo obstajal sloj ljudi, ki je imel privilegij lažjega dostopa do ustvarjalnih krogov. Imeli so dostop do izobrazbe, pa ustrezne priimke in vplivne sorodnike. Toda v Mehiki se je polagoma začelo dogajati – in tega sem bil zelo vesel –, da so v tradicionalne umetniške kroge naenkrat vdrli vrinjenci. Dobri ustvarjalci namreč prihajajo od povsod, ne glede na njihov socialni položaj. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem videl, da so med kulturnike vstopili tudi ljudje, ki niso bili rojeni v krogih, v katerih je bil ta prestop samo­umeven. To prinese piš svežega zraka, ki prežene zatohlost in ­pripelje nove ideje.

Torej ni razloga za obupavanje.

Ne, nikoli! In nikoli ne smemo ­nehati delati.