Tiskane izdaje
Ljubljanski filmski ustvarjalec in fotograf Ciril Mlinar - Cic, sicer zaposlen v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, je doslej predvsem prinašal podobe izpod vode. Nedavno je pri založbi eBesede izšla še zbirka njegovih podvodnih zgodb, ki se mu jih je kot potapljaču z leti nabralo veliko.
Ukvarja se z videom, filmom in fotografijo ter s podvodnim raziskovanjem in raziskovanjem kraških jam. Snema predvsem naravoslovne filme, za katere pogosto napiše še scenarij in jih režira.
Zelo zgodaj ste se odločili, da boste potapljač. Kaj vas je gnalo v to?
Knjige in prava družba. Trije mulci smo brskali po antikvariatu in tam našli nekaj knjig, ki so nas prevzele. Najbolj Svet tišine Jacques-Yvesa Cousteauja in Frédérica Dumasa, potem Hassova Izhajamo iz morja in Sprehodi pod morjem domačih avtorjev ... Bile so še nekatere druge, vendar so se me te najbolj dotaknile. Počeli smo podobne stvari kot junaki iz knjig. Podvodna ohišja za fotografiranje ...
Kakšne so največje nevarnosti
Potapljač mora biti zelo discipliniran, da se živ vrne na površino. Kako to doseže?
Pri doseganju samodiscipline smo različni, kot smo različni tudi sicer. Na tečajih se naučiš, kako in kaj, kako se tega držiš, pa je druga stvar. Z leti, še posebej zadnja leta, sem spoznal posameznike, ki dajo vse na varnost, uporabljajo najboljšo opremo, jo redno servisirajo in se neprestano izobražujejo. V njihovih vrstah še ni bilo nesreče.
Kateri vaš potop je bil najbolj nevaren?
Edini potop, pri katerem sem izgubil zavest in bi utonil, če me tovariš ne bi dvignil iz vode, opisujem v knjigi. Takrat je bila kriva zastrupitev s kisikom, ki pa ni nastopila po običajni poti, temveč je bila posledica spleta okoliščin. Drugače je bilo še kar nekaj priložnosti za utopitev, ki jih nisem izkoristil. Ponavadi je bila okvara na opremi, kar se je nekoč zgodilo tudi na popolnoma novi.
Na začetku, ko sem bil še novinec, sem ostal za sifonom popolnoma brez zraka. Bila je moja napaka, ker jeklenk nisem zaprl in jih je vodni tok, ki je ves čas pritiskal na membrano, izpraznil. Na srečo je bil sifon kratek in sem ga lahko preplaval na vdih.
Kdaj ste se odločili, da boste tisto, kar vidite, delili z drugimi, sprva prek fotografij, kasneje s filmi, zdaj pa še s knjigo?
Zanimivo, ampak že od začetka sem fotografiral s tem namenom, tudi snemal in pisal članke in reportaže za različne publikacije. Te zgodbe so nastajale ves čas po malem. Lahko bi jih bilo na tisoče, saj je lahko vsak potop nova, drugačna zgodba.
Podvôdje je nekakšen reportažni dnevnik. Ste si redno beležili potope?
Potope sem redno beležil na začetku zaradi inštruktorske licence, pozneje je to postalo koristna navada, saj ti lahko datumi, kraji, dolžine in globine na dolgi rok povejo zanimive stvari. Nisem pa opisoval vsakega potapljanja, temveč sem naredil le opombo o določenih posebnostih. Potope, ki so se mi zdeli izjemni, sem v celoti opisal.
Kaj je pod vodo najbolj zanimivo, zgodovinski ostanki, živali ali oblike narave?
Vse to in še kaj. Največji izziv je seveda biti pri kaki stvari prvi. Ali najdeš predmet, ki spremeni dojemanje arheologov, novo ali zelo redko žival, ali pa še neodkrita jamska prostranstva.
Gotovo je vsak potop tudi soočanje s samim sabo in prevpraševanje o lastnem mestu v naravi in univerzumu.
Eh, to so že malo obrabljene fraze. Ko sem sam s kamero, kjerkoli že, v jami, morju, reki, jezeru ..., sem zelo osredotočen na svoje delo in za takšno filozofiranje ni dosti priložnosti. Pa tudi zelo nevarno bi lahko bilo, če bi se v globini ali sifonu prepustil takšnim soočanjem! Je pa čas za razmišljanje na dolgotrajnih potovanjih z barko ...
Ima človek lahko pravi mir le še pod vodo?
Lahko, ampak še to ne povsod. V jamah definitivno, čeprav se je tudi v sifonu zgodilo, da smo se že srečali različni jamski potapljači, čeprav nismo bili domenjeni. Še najslabše je tozadevno na najlepših destinacijah v tropskih morjih. Čez dan je na eni taki lokaciji lahko privezano po deset, dvajset velikih potapljaških bark s po deset, dvajset in več potapljačev na vsaki.
Lahko si predstavljate, kakšna gneča je pod morjem. Takšna potapljanja so me že zdavnaj minila, lepši mi je zimski potop na piranski Punti ali med grbami v kanjonu Idrijce. Sicer pa lahko najdemo mir kjerkoli, le izogibati se je treba nakupovalnih centrov ...
Gotovo kot potapljač vidite spremembe, ki se dogajajo pod vodo zaradi pretiranih posegov človeka v naravno okolje. Kaj po vašem najbolj ogroža naše morje, kraške jame in jezera?
Človek, vsekakor. Svinjarija, ki jo spustimo v vodo, na koncu konča v morju. A ima morje na srečo zelo veliko sposobnost samozdravljenja. Ni pa neskončna! Nekje obstaja meja, ki je za zdaj še ne poznamo, toda če bo enkrat ta meja presežena, se bodo začele nagle negativne spremembe. Sicer pa v morju v zadnjih nekaj desetletjih opažam predvsem zmanjšanje ribjih vrst in nekaterih drugih večjih živali. To so posledice pretiranega izlova.
Najbolj opazne so posledice onesnaževanja v kraških jamah. Torej tam, kjer običajen človek tega ne vidi. Še pred kratkim je bila zelo razširjena miselnost, vrzi smeti v brezno, pa bo okej, samo da se ne vidi. Lahko naredim primerjavo, ki se je še spomnimo iz hribov, spravimo smeti pod kamen, da bo lepo. Seveda vsa ta svinjarija slej ko prej pride v podzemni vodni tok.
Tam zastruplja jamsko življenje, ki je na ožjem območju Slovenije najbogatejše na svetu in na katero smo sila ponosni, seveda tisti, ki za to sploh vemo. Premalo se zavedamo, da hkrati zastrupljamo tudi našo lastno pitno vodo, ki jo največkrat črpamo iz podzemlja. Tu je vodni krog sklenjen.
