Tiskane izdaje
Zoprna lirika je učbeniški priročnik za spoznavanje poezije. Eden od mnogih pač, ki so nastali v zadnjih desetletjih, kar po svetu strašijo šole za kreativno pisanje. Dejstvo, da se hoče priporočati z »zoprnostjo« in biti hkrati Prva pomoč za bralce v stresu (podnaslov), sodi k strategiji všečnega samoponujanja. Vendar ima ta priročnik dve krepki limanici, ki ju ni videti na prvi pogled.
Prva je ta, da ga je napisal »neki« Andreas Thalmayr, ki Nemcem sicer ni neznan, a še bolj jim je znan avtor, ki stoji za njim in ta vzdevek (pa ne samo tega!) često uporabi: to je sam presvetli Hans Magnus Enzensberger, starosta med nemškimi literati, pesnik, pisatelj, filozof, esejist in prevajalec, rojen leta 1929 na Bavarskem. Hodil je vštric z Günterjem Grassom (umrlim letos aprila), ustanovila sta Skupino '47, ki je predstavljala intelektualno-kritično oporo naglo in na novo razvijajoči se nemški družbi v prvem povojnem desetletju.
Enzensberger je s svojo mladostno poezijo in esejistiko obveljal za enega najbolj nemirnih duhov v tedanji Zahodni Nemčiji, premogel je izdatno duhovitost in provokativno srboritost. Tudi v poeziji, za katero je prejel kup domačih in mednarodnih nagrad. Takšen je ostal do danes in to je prav lahko opaziti tudi v Zoprni liriki (2004).
Od pasijona
Jasno, da se je tega lahko lotil samo nekdo, ki odlično pozna tukajšnjo poezijo: in to je bila Emica Antončič, slovenistka in komparativistka, publicistka, urednica mariborskih Dialogov in založbe Aristej, pri kateri je knjiga izšla. Pomagala je Urška P. Černe, ki je prevedla nemške pesemske izvirnike, pri nekaterih posameznih besedilih pa tudi Peter Svetina, Brane Čop in Laura Repovž.
Tako se je z združenimi močmi, a pod eno spretno roko, ki je skušala zadeti rahlo obešenjaški ton izvirnika, rodil poučen priročnik, ki sicer izhaja iz velike nemške literature, a se bere, kot da je deloma nastal na kakšni domači pesniški delavnici. Ne vemo, kako je v nemškem originalu, ampak v slovenski izdaji se naskok na poezijo in »zoprnosti«, ki jo utegnejo spremljati, začne s pismom razočarane dijakinje Srečku Kosovelu.
Literarni inženiring
Kljub temu je seveda jasno, da ima glavne niti v rokah A. Thalmayr, se pravi H. M. Enzensberger. Tudi kot pesnik je izraziti avtor tistega tipa, ki ga bolj kot ontološko bistvo poezije ali njena avra – to se pač ustvarja s pomočjo navdiha! – zanima mehanizem, po katerem pesem nastane, njena empirična geneza, zlasti pa ga zanima njen družbeni učinek.
Zoprna lirika premore osem poglavij. Že v njihovih naslovih je zajeto metodično bistvo Thalmayrjevega približevanja pesništvu. Metoda temelji na potujitvenem efektu: stvar je treba odmakniti in jo pokazati v slabi luči, da bi vzbudila radovednost in postala simpatična. Thalmayr alias Enzensberger deluje približno tako kot mlad kaplan, ki pred veroučno uro z otroki nabija žogo, potem pa ajd k desetim božjim zapovedim (no, tukaj jih je samo osem).
Prva pomoč in Naredi sam
Prvo poglavje ima naslov Prva pomoč in (na)uči prepoznavati razliko med prozo in poezijo in za naskok na slednjo predlaga načelo: pozabimo vse, kar so nam vtepli v glavo, in začnimo na začetku. Naslednje poglavje Plesna ura predstavi staro verzno učenost o metrumu in stopicah, nato pa pove, da verz, tako klasični kot moderni, pravzaprav poganja ritem. Mama/pižama, ata/copata je poglavje, ki skuša odpraviti enega najtrdovratnejših predsodkov, namreč, da se mora pesem rimati; brez takšnih trikov je čisto mogoče shajati, pravi avtor.
V Gradbišču izvemo nekaj malega o tem, kako so pesmi zgrajene, kako je s kiticami in katere so najbolj slavne stalne pesniške oblike. Slabo se piše sonetu: »Zadeva je namreč dobila vse znake množične histerije, milijoni sonetov so že bili izdelani v domačih delavnicah in pesnikom bo počasi zmanjkalo rim.«
Da ne bi »učenec« docela obupal, mu je v poglavju Umetnine razloženo, da je lirika vendarle lahko tudi lepa in visoka, zelo visoka stvar. Hkrati mu je sporočeno, da je z lepoto tudi »veliko dela«. V poglavju Ne štekam se avtor potrpežljivo loti poglavja iz literarne hermenevtike. Bralcu pove, da ni dolžan vsega »štekati«, da je v pesniškem hermetizmu tudi veliko bedarij (»Kdor od nas pričakuje, da bomo brali takšen nesramen golaž, je ali brezsramni snob ali pa je nor.«), hkrati pa ga opogumlja, da je s pomočjo zbranosti in interpretativne vneme vendarle mogoče doživeti pesniško čarovnijo – v primerih, ko ta obstaja, seveda.
Zadnje poglavje se, kakor se za praktični priročnik spodobi, imenuje Naredi sam. Korajžo daje mnenje, da je »poezija vsejeda in sploh ni ničesar, kar ne bi moglo najti svojega mesta v njej«, koristen pa je tudi tale navedek: »Koš je avtorjev najboljši prijatelj.« Čisto na koncu pa Thalmayr skozi napis nad vrati univerze v španski Salamanci vendarle pove tisto, kar Učitelj pesništva povedati mora: »Česar ti ni dala narava, ti tudi Salamanca ne more dati.«
Modrost iz Salamance
In čisto na koncu še en citat, zaključne besede iz Zoprne lirike, zaradi katerih je takle učbenik priročnik, ne glede na to, s kakšnimi žavbami nas maže in nagovarja, koristen, pravzaprav osmišlja samega sebe: »Lirika je edini množični medij, pri katerem je več proizvajalcev kot potrošnikov. To številne pesnike močno potre, ravno tako kot dejstvo, da je s pesmimi mogoče zaslužiti komaj kaj denarja. Ampak mogoče je pa pri liriki najlepše ravno to, da je nerentabilna. Luksuz brez primere! Multinacionalke lahko kar spakirajo. Nemočno morajo opazovati, kako poezija – globalizacija gor ali dol – še kar naprej trdoživo uspeva in se srečno razcveta.«
