Tiskane izdaje
»Nekateri pravijo, da se spominjajo tisoč let nazaj, spet drugi trdijo, da imajo uvid v prihodnjih tisoč let. Sam v vetrovnem dnevu čakam avtobus.« To je verz južnokorejskega pesnika Ko Una.
Njegovo poezijo je težko klasificirati, sam pravi, da pesništvo pravzaprav sploh ni literarna zvrst, temveč ga je potrebno primerjati z dihanjem, brez pesmi bi se človeštvo že zdavnaj zadušilo.
In verjetno so pesmi tudi njemu rešile življenje. Čeprav ni šlo za zavestno odločitev. Pisanja se je lotil na podlagi spleta naključij. Kot deček, ki je živel v odročnem mestecu Gunsan, je nekoč ob cesti naletel na knjigo poezij, ki jo je nekdo odvrgel.
Ko jo je prebral, je vedel, da je našel svoje poslanstvo. Spremljalo ga je v izredno travmatičnih življenjskih preizkušnjah, ga rešilo pred nihilizmom in samomorom ter ga nazadnje umestilo med osrednje korejske in tudi svetovne pesnike.
Pogovor z njim na ptujskih Dnevih poezije in vina je bil svojevrstna izkušnja. Četudi potrebuje prevajalca – to je njegova žena Lee Sang Wha, profesorica angleščine –, je impresivna že intonacija njegovih besed. Gre za preplet eruptivnosti in tihe zbranosti, dramatičnosti in stoične vdanosti v usodo, govor se zdi zanj posvečen, kar se kaže tudi v njegovih nastopih na odru, kjer svoje pesmi pospremi z neartikuliranimi vzkliki, verze pa neredko kar zapoje kot svojevrstno hvalnico življenju.
Želel si je biti japonski cesar
Ki, kot rečeno, zanj nikakor ni bilo lahko. Prva neprijetna izkušnja sega še v čas japonske kolonialne nadvlade, ko je kot naivni učenec izjavil, da si želi biti japonski cesar. To je bila seveda za Japonce prvovrstna blasfemija, za katero so učitelji zahtevali rigorozno kazen, vendar jo je na koncu odnesel zgolj z nekaj udarci in začasno izključitvijo iz šole.
Veliko bolj tragična je bila korejska vojna v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v kateri so umrli številni člani njegove družine in tudi dekle, ki je bilo njegova prva ljubezen. Da bi utišal zvoke groze pa si je v desno uho vlil kislino in od takrat je njegov sluh omejen.
Ob koncu vojne je pristal na otoku Jeju, daleč stran od ljudi. »Iz dneva v dan sem poslušal zgolj bučanje morja in štel njegove valove. V enem dnevu sem ji naštel natanko sedemsto in od takrat naprej si želim, da bi moje pesmi imele zvok valov«. Prihodnost je bila negotova, nato pa je pri potepanju po podeželju naletel na budističnega meniha.
Spet ni šlo za zavestno odločitev, k menihu Hyobongu, nekdanjem sodniku, ki se je za meništvo odločil kot za spokoro, ker je moral pod japonskimi oblastniki izrekati krivične kazni, ga je pritegnila nekakšna nerazložljiva magnetna privlačnost.
Kot poudarja, so mu budistične sutre v veliki meri pomagale pri celjenju duševnih ran, budistični principi pa so se inkorporirali v njegovo meso in kri, tako da o njegovih temeljnih postulatih sploh ne razmišlja, temveč so organsko del njegovega razmišljanja in delovanja. Kljub temu se je po desetih letih odločil budistični samostan zapustiti, znašel se je v prestolnici Seul, bolj ali manj spet izgubljen.
V iskanju življenjskega smisla se je utapljal v alkoholu, po neuspešnem poskusu samomora pa je v eni od seulskih beznic naletel na časopisni članek o samozažigu enega od protestnikov, ki so se upirali tedanjemu južnokorejskemu diktatorju Park Čung Heju.
Boj za demokratične vrednote
Začutil, je, da je njegova dolžnost, da se aktivno vključi v boj za demokratične vrednote in dostojanstvo ljudi in do takrat dalje ni nikoli več pomislil na samomor, pa četudi so ga čakale nove težke preizkušnje. Kmalu se je znašel v zaporu, prisodili so mu kar dvajsetletno kazen, nekajkrat se je zgolj po naključju izognil eksekuciji in tudi takrat je bila poezija tista, ki ga je reševala v obdobjih obupa.
V tem času je začelo nastajati njegovo munumentalno delo Maninbo, saj se je odločil, da bo vsakemu človeku, ki ga je v življenju srečal, posvetil eno pesem. Kot pravi je vsako človeško življenje enako dragoceno, nihče ne bi smel biti kar tako pozabljen, ob tem pa tudi življenja »psov, prašičev, metuljev in ptic«, saj le vsi skupaj tvorimo harmoničen univerzum.
Na srečo so ga po dveh letih hkrati z vsemi drugimi političnimi zaporniki pomilostili, sledila pa je njegova dokaj hitra pesniška afirmacija. Najprej le v Južni Koreji, po prvi izdaji izbora pesmi v angleščini pod naslovom Zvoki mojih valov pa tudi drugod v svetu. Svojega uspeha ne zna in tudi ne želi pojasnjevati, zdi se mu, da mu morda uspeva najti unikaten stik z drugimi ljudmi, verjetno zato, ker jih ne dojema kot nekaj drugega, zanj so vsi ljudje bodisi on v preteklih ali prihodnjih življenjih.
Nastajanje poezije v prenatalnem stanju
Skrivnost je verjetno tudi v tem, da pri njem poezija nastaja v nekakšnem prenatalnem stanju ali kot izraz komaj rojenega otroka, kar pomeni, da se lahko z njo identificira vsak. Prav tako so mu tuje definicije poezije in umetnosti nasploh, saj je bila najprej poezija in potem teorija in ne obratno. Zgodovina, vključno z zgodovino umetnosti je seveda pomembna, tudi sam bi se počutil zelo osamljenega brez Li Taj Poja, Rumija ali Paula Valérya, vendar so to njegovi tovariši in ne vzorniki.
»Poezija so novice iz srca«, poudarja, vsak mora pisati tako kot mu narekuje srce, pomembni so hipni vzgibi in nenadna intenzivna čustvena doživetja, ob tem pa se pesnik nikakor ne sme distancirati od aktualnih družbenih vprašanj in se osredočiti zgolj na svoj ego ali se izgubiti v sicer estetsko dovršenem, vendar obenem emocionalno povsem praznem literarnem perfekcionizmu.
Sicer se ne more povsem distancirati od preteklih dogodkov v svojem življenju, sedanjosti pač ni mogoče dojemati izolirano, sam se počuti kot reka v svojem spodnjem toku, ki jo napajo brezštevilni pritoki. Še vedno je prizadet zaradi posledic korejske vojne in seveda razdelitve države, vendar tudi za severnokorejskega diktatorja Kim Džong Una najde le pohvalne besede. »Redno obiskujem Pjongjang in nekajkrat sem se z njim pogovarjal; glede na to, da zelo ceni umetnost, predvsem film in poezijo, menim, da premore tudi izrazit čut za kulturo«, je dejal.
Včasih zvezde, včasih oblaki
Včasih napiše deset pesmi na dan, včasih tedne in mesece nobene. »Tako kot je včasih nočno nebo polno zvezd, je spet drugič videti le oblake«, pravi. In spet postreže z metaforo o dihanju, pri pisanju pesmi gre enkrat za kratke, sunkovite vdihe in izdihe, spet drugič pa so počasnejše, bolj meditativne. Ampak dihati je seveda potrebno, nedolgo tega je imel glede tega precej neprijetno izkušnjo na Tibetu.
»Če ti ne uspe v treh poskusih vdihniti, umreš, zelo podobno pa je tudi pri pisanju pesmi – če ti je ne uspe napisati v treh poskusih je smrt zelo blizu«. Pri pisanju odgovorov, veliko bolj zanimivo in vznemirljivo se mu zdi zastavljanje vprašanj, ki pa jih je treba zastaviti tako, da je v njih že tudi nakazan odgovor.
Ne ekspliciten, brezprizven in kategoričen, pač pa iskren, čustven in naklonjen do vseh vrlin in tudi pomankljivosti sveta. Pesmi pa seveda ni mogoče pisati le zase, temveč jih je potrebno stalno deliti z drugimi. »Če pesmi nikomur ne preberem ta ne obstaja; če ni ljudi, pa jo posluša luna s svojimi ušesi«.
Spet bo pisal pesmi
Pri 83. letih se s starostjo ne obremenjuje, v mislih se raje vrača v čas otroštva, sicer pa se bo tako in tako znova rodil. Kot kdo in kaj še ne ve, vendar ne dvomi, da bo spet pisal pesmi. In da je prihodnost človeštva svetla. Prej ali slej se bomo vrnili v arhaične čase, ko se ljudje niso razlikovali po rasi ali religiji, celotna človeška civilizacija bo hibrid vzhoda in zahoda, severa in juga.
Zametki so vidni že danes; čeprav živimo v prepričanju, da mnoge usmerja le racionalnost ter zadovoljevanje primarnih življenjskih potreb, večina vendarle premore tudi drugačno, bolj bogato in raznovrstno eksistenco, pa četudi živi v revščini.
Podobno bo s poezijo, pa četudi so že nekajkrat napovedali njen konec, čeprav je povsem jasno, da je poezija neskončna in nesmrtna, ker kot rečeno ne gre za literarno formo temveč za integralen del človeškega bitja. »Leto zatem, ko sem se rodil, je neki znameniti korejski pesnik napovedal smrt poezije, pa čeprav ga je istočasno demantiralo moje rojstvo«.
Kar se tiče popularnosti poezije si ne dela nobenih skrbi, tudi tisti, ki še nikoli niso prebrali nobene pesmi nosijo poezijo v sebi, to sta v vseh prisotna zvok in ritem, ki pravzaprav sploh ne potrebujeta besed. In poezija brez besed, vsaj ne v konvencionalnem smislu, se mu zdi idealna forma, ki jo bo človeštvo prej ali slej osvojilo. Prepričan je, da v prihodnosti poezija ne bo več zapletena, kompleksna in mnogim nerazumljiva, temveč jo bomo dojemali intuitivno in bo naša vsakdanja hrana.
Blizu je bil Kajetanu Koviču
Do takrat pa bo z izredno radovednostjo spremljal vse fenomene sveta, ki so ob vseh tegobah čudoviti, enkratni in neponovljivi. Tudi Slovenija. Tokrat je bil prvič na obisku, sicer pa se je pred dvajsetimi leti na nekem pesniškem festivalu v Rotterdamu srečal s Kajetanom Kovičem in po nekakšnem težko razložljivem ključu sta se takrat zelo zbližala.
Sedaj bolje razume zakaj, Slovenija se mu glede na svojo velikost oziroma majhnost, številčnost populacije in izredne naravne lepote zdi skoraj idealna utopična dežela prihodnosti, že Lao Ce je pred dva tisoč petsto leti kot ideal prestavil prav državo takšnih dimenzij. »Slovenija je blagoslovljena dežela, ki je ne bom nikoli pozabil. Če pa bi s pojavila nevarnost, jo bom takoj znova obiskal«.
