Tiskane izdaje
»Poezija je literarna oziroma kar umetniška forma, ki pridobi vrednost v kriznih časih,« pravi Aleš Šteger, programski vodja festivala Dnevi poezije in vina, ki se danes začenja na Ptuju.
Ob dvajseti obletnici so zastavili projekt še posebej ambiciozno: festival gosti kar štiri ugledne častne goste, velikopotezno je zastavljen tudi spremljevalni program.
Charles Simic iz ZDA, Ko Un iz Južne Koreje, Vlada Urošević iz Makedonije ter Veno Taufer so kot častni gostje seveda velika mednarodna pesniška imena, vendar Šteger poudarja, da je zvezdništvo v poeziji relativno oziroma je pravzaprav omejeno na interni insajderski krog poznavalcev in ljubiteljev, kar ni nujno slabo.
Poezija sicer ostaja na robu zanimanja, saj nikoli ni bila vključena v komercialni sistem, ki obvladuje velik del umetniške produkcije in narekuje tempo, vendar je s tem nekako zadržala legitimnost ter neodvisen položaj, ki je danes še posebej dragocen.
»V težkih časih se ljudje instinktivno zatekamo k radikalno drugačni interpretaciji sveta in poezija še vedno ima to moč,« pravi Šteger. Ob izbruhu ekonomske krize leta 2008 je, denimo, prodaja romanov in druge proze pri nas upadla skoraj za tretjino, medtem ko se je prodaja pesniških zbirk celo nekoliko povečala.
Sicer v širši javnosti morda nima takšnega odmeva, kot so ga imeli, denimo, ameriški beatniki v šestdesetih letih preteklega stoletja ali vzhodnoevropski disidentski pesniki, morda ne povzroča tektonskih premikov, a je še vedno vitalna in nujna za preizpraševanje osebnih, intimnih in univerzalnih stališč in pozicij.
Tukaj je seveda tudi vino, ki ga po Štegrovem mnenju s poezijo povezuje element lokalnega in avtohtonega, torej vezanosti na določen prostor in čas, seveda pa ima tudi vlogo privabljanja različnih profilov ljudi, tudi takšnih, ki niso veliki ljubitelji poezije oziroma se z njo srečujejo zgolj po naključju.
Nič manj ni pomembna vloga vina pri ustvarjanju specifične atmosfere, kot pravi Šteger, je še zlasti za ptujske Dneve poezije in vina značilna svojevrstna »mehka energija«, ki jo drugi kulturni festivali nudijo zgolj izjemoma.
Zakrožila je peticija
Seveda je treba za izpeljavo festivala zagotoviti tudi nekaj denarja in tukaj je letos zakrožila peticija organizatorjev, naj mesto Ptuj izpolni svoje obljube in zaveze. Podobno kot vizualni festival Art Stays in glasbeni festival Arsana je namreč tudi pri Dnevih poezije in vina finančna podpora zelo skromna, srečujejo se s sprenevedanjem mestnih oblasti. Da bi projekt vrnili na nekdanjo lokacijo v Medano v Goriških brdih, po Štegrovem mnenju ni izvedljivo, ker so festival že relocirali, seveda pa ponoven premik ni izključen, če se odnos mesta ne bo spremenil.
Kakorkoli že, letošnji program je, kot rečeno, obsežen, številne aktivnosti so se že začele, med idiličnimi vinskimi goricami v Jeruzalemu pri Ormožu že poteka mednarodna prevajalska delavnica, letos je v središču kanadska poezija. V sodelovanju z montrealsko pesniško asociacijo Blue Metropolis so v Slovenijo prišli štirje pesniki oziroma pesnice, kot poudarja Šteger, sta v skladu z ultimativno politično korektnostjo dva predstavnika z anglofonskega in dva s frankofonskega območja, dva sta moška in dve ženski, med njimi je ena predstavnica staroselcev, eden pa afroameriškega porekla.
Natasha Kanapé Fontaine prihaja iz rodu Inujev, ki jih, kot opozarja, ne smemo enačiti z Inuiti, kar se pogosto dogaja celo v Kanadi. Velja za eno osrednjih imen sodobne kanadske poezije, ukvarja se tudi s performerstvom in vizualno umetnostjo, bolj kot zgolj intimne refleksije je pri njej v ospredju družbeni in politični aktivizem. »Dediščina kolonializma in prevlade belcev še zdaleč ni izbrisana, na formalni ravni se položaj sicer spreminja, v posameznikovi glavi pa so predsodki in prepričanje o belski superiornosti še zelo prisotni,« pravi Natasha Kanapé Fontaine.
Poezija, še zlasti govorjena beseda, se ji zdi učinkovito sredstvo za postopno spreminjanje takšnih družbenih relacij, za odvajanje negativne energije in kanaliziranje pozitivne, proces zdravljenja in pomiritve pa bo še dolg. Poezija v Kanadi sicer ni posebno popularna, v množičnih medijih ji le redko odmerijo pomembnejše mesto, vendar je zelo učinkovita, da se sliši glas posameznika, ki se bori proti kolonialistični mentaliteti, rasizmu in diskriminaciji žensk, in je kot takšna ena pomembnejših oblik pritiska na politično oblast.
George Elliott Clarke, ki se ponaša z nazivi, kot sta četrti pesnik lavreat mesta Toronto ter sedmi parlamentarni pesnik lavreat Kanade, je dobitnik številnih nagrad in priznanj, po profesuri na univerzah Duke in McGill, na Britanskokolumbijski univerzi in na Harvardu pa zdaj predava afriško-kanadsko književnost na Univerzi v Torontu.
Na svoje titule gleda z nekoliko ironične distance, saj so relativno nov izum oblasti in precej spominjajo na rimsko tradicijo z Vergilom in predvsem na britansko domislico o pesniku, ki slavi dosežke države in imperija. Sam seveda nima tovrstnih intenc, prav nasprotno, je prepričan republikanec, naslovi pa niso odveč, če lahko pesnik z njihovo pomočjo dobi več publicitete.
Tudi on je namreč prepričan o aktivističnem poslanstvu poezije, ki nikakor ne more ostati omejena na svoj slonokoščeni stolp. Tudi sam je kritičen do položaja poezije v Kanadi. Danes je veliko težje izdati knjigo ali dobiti recenzijo v dnevnem časopisu kot pred desetletjem ali dvema, vendar povsem brez vpliva pesniki tudi niso. Sicer niso več tako politično aktivni kot v preteklosti, ko so bili posamezni avtorji, ki so zagovarjali neodvisnost Quebeca, celo izvoljeni v quebeški parlament, kar nekaj manevrskega prostora pa vendarle ostaja.
»Smo nekakšna novodobna underground scena, ki je skoraj nevidna, vendar vneto rovarimo in izpodkopavamo tako sistem kot način razmišljanja večine,« pravi Clarke. Pri tem se spoprijemajo tudi z različnimi predsodki, najglasnejši pesniki, ki se brezkompromisno zavzemajo za svoje ideale, so neredko označeni za psevdoliterate, ker nimajo akademskih naslovov, vendar je to po Clarkovem mnenju zgolj poskus zagovornikov sistema, da bi jih diskvalificirali in onemogočili.
Njihove observacije so kljub temu ostre, zajedljive in forenzično natančne ter z drugačnim uvidom in specifično senzibilnostjo predstavljajo enega pomembnejših členov pri izpodkopavanju tradicionalnih družbenih struktur, v katerih je večina še vedno prepričana, da je osnovno človekovo poslanstvo na tem planetu »prodajanje in kupovanje«.
Dogodki pred
Organizatorjem je namreč uspelo angažirati Marca Nerea Rotellija, uveljavljenega vizualnega umetnika in dobitnika nagrade na Beneškem bienalu, ki se posveča izključno svetlobnim instalacijam. Ptujski grad in celotna veduta mesta bosta v času festivala dobila specifično podobo in moder odtenek, kar je po Štegrovem mnenju idealno ozadje za preplet besed z različnih koncev sveta.
V prihodnjih dneh se bodo bodisi na javnih ali tako imenovanih zasebnih branjih – ponudba ptujskih meščanov, naj pesniki za omejen krog poslušalcev izberejo njihov vrt, je letos presegla pričakovanja – predstavilo dvajset pesnikov. Na očeh širše javnosti bodo nedvomno predvsem častni gostje na čelu s slavnim Charlesom Simicom, med drugim dobitnikom Pulitzerjeve in Griffinove nagrade, Ko Unom iz Južne Koreje, ki je bil zaradi političnega aktivizma tudi preganjan, ali makedonskim pesnikom, pisateljem, kritikom, esejistom, prevajalcem, literarnim znanstvenikom in profesorjem primerjalne književnosti Vlado Uroševićem, med drugim dobitnikom francoskega naziva vitez reda umetnosti in literature. Med povabljenimi je tudi veliko drugih zanimivih gostov, predvsem iz mlajše generacije, ki sta jih izbrala švedski urednik Per Bergström in slovenska pesnica Veronika Dintinjana.
