Populisti tudi govorijo proti populizmu

Kaj je populizem: Jan-Werner Müller opredeljuje pojav, ki seže tako na levo kot na desno.

Objavljeno
13. februar 2018 17.36
Janez Markeš
Janez Markeš

Knjiga Jana-Wernerja Müllerja Kaj je populizem je v izvirniku­ izšla poleti 2016, kar pomeni,­ da že zajema tudi Trumpov fenomen.

Populisti naslav­ljajo ljudstvo in ga postavijo­ nasproti »korumpirani eliti«. Označba populizma, pravi avtor, lahko seže na levo in desno, tu nihče nima primata. O populistih se je na volitvah v ZDA govorilo tako v zvezi­ z Donaldom Trumpom kot z Berniejem Sandersom.

V istem ali podobnem času smo v Evropi imeli opraviti z Marine Le Pen in Geertom Wildersom, v Grčiji z levičarsko Sirizo, v Španiji s Podemosom in oba naj bi se navdihovala pri tako imenovani rožnati plimi v Latinski Ameriki, pri Rafaelu Correi, Evu Moralesu in predvsem Hugu Chávezu.

Toda čeprav teorija populizma kot taka ne obstaja, vsega, kar zadeva populizem, ne bi smeli metati v en koš. Mikavno bi bilo pritrditi Christopherju Laschu, češ da je populizem »pristni glas demokracije«. Namen knjige, pravi avtor, je prispevati k lažjemu prepoznavanju in pravi obravnavi populizma.

K predstavi, kakšen politični akter bi ustrezal opisu populista, pri čemer le kritična drža do elite ne zadostuje, čeprav stoji kot potreben pogoj. Populisti imajo neko bolj pikantno in bolj kontroverzno značilnost, namreč, da so praviloma usmerjeni tudi proti populizmu, trdeč, da samo oni predstavljajo ljudstvo. Kdor se ne strinja z njimi, preprosto ne spada v narod, ki ga zastopajo.

Primer takšnega populizma je Recep Tayyip Erdoğ an. Populizem je vedno neka oblika identitetne politike, čeprav vse identitetne politike niso populistične. In če je populizem dojeman izključno v obliki identitetne politike, je običajno nevaren za demokracijo, kajti pogoj zanjo sta pluralizem in sprejemanje vzorcev sobivanja in enakopravnosti različnih državljanov. To ponazarja filozof Jürgen Habermas s tezo, da se »ljudstvo« lahko pojavlja samo v množini. Seveda je to čer, na kateri populisti ribarijo. Živijo namreč od konfliktov in delitev, ki jih poglabljajo. Ko pridejo na oblast, tudi vladajo kot populisti.

Populizem kot nekaj naprednega ali ljudskega je dojemanje, ki je značilno za Severno, Srednjo in Južno Ameriko. V Evropi, pravi avtor, liberalni avtorji povezujejo populizem predvsem z neodgovornimi politikami. Demagogija in populizem se v tem kontekstu pojavljata kot sopomenki. Ralf Dahrendorf je nekoč dejal, da je populizem preprost, demokracija pa zapletena. Pogosto se populizem enači z določenim razredom, zlasti z malomeščanstvom ali kmetstvom, dokler se ga je jemalo za relevantnega.

Debata o kriterijih

Zgodovinarji in sociologi so razvili precej razširjen praktični kriterij, namreč da je populizem najlažje opredeliti, ko pogledamo, kaj imajo skupnega stranke in gibanja, ki so se oklicali za populistične. Avtor zavrača take poskuse definiranja populizma, meni namreč, da mora debata o teh stvareh temeljiti na vrednotah družbe kot celote, kajti po njih je mogoče izdelati kriterije. Kriterij ne more biti niti ekonomski niti stopnja jeze ali nezadovoljstva. Da bi opredelili populizem, se je treba vprašati, kakšna je njegova logika.

Avtor trdi, da je populizem posebna moralistična predstava politike. Je način dojemanja političnega sveta, ki postavlja ljudstvo proti elitam, te pa veljajo za skorumpirane in moralno manjvredne. Rekli smo, da je kritiziranje elit nujen, ne pa zadosten pogoj. Populizem je senca predstavniške demokracije. Ključna premisa populizma je, da samo nekateri iz ljudstva v resnici pripadajo ljudstvu. Nigel Farage je ob brexitu izjavil, da je pri referendumu šlo za »zmago pravega ljudstva. Donald Trump je v kampanji rekel, da je pomembno le to, da se ljudje poenotijo, »ker so drugi ljudje tako in tako eno figo vredni«.

Vsako sklicevanje na ljudstvo seveda ni populizem, pravi avtor. To vemo že iz časov stare Grčije, pa iz izraza populus Romanus, iz tradicije Firenc itn. Toda populizem v ožjem pomenu besede je jasen, ko za primer vzamemo, kako so se nekateri v ZDA prerekali o rojstnem listu Baracka Obame, češ da ni pravi Američan. Ali o tem, kako so v Evropi pokomunistične elite in kako so te naslavljale etnične skupine, na primer Rome ali »komuniste«. Primer je tudi Berlusconi v Italiji, ki je podobno kot Trump gradil sovraštvo na tako imenovanih ilegalnih priseljencih.

Predstavništvo posebne vrste

Ni nujno, da so populisti proti predstavniškemu sistemu kot takemu, so pa zagovorniki predstavništva posebne vrste. Oni povedo, kdo sodi v ljudstvo in kdo o tem odloča. O tem odloča »zdrava pamet« in avtor tu izpostavi madžarskega populističnega voditelja Viktorja Orbána. V pojmovanju »ljudstva« osvetli tudi desničarskega teoretika prava Carla Schmitta, živečega med obema svetovnima vojnama. Tu bomo opozorili na študije Tomaža Mastnaka, ki smo jih na tem mestu že obravnavali in zadevajo ozadja sodobnega neoliberalizma.

Müller se potem posveti populističnim voditeljem v njihovemu psihološkemu profilu, ki izraža ljudskost ljudskega človeka. Haiderjeva kakovost, izražena pri podpornikih, gre v takole občudovanje: on hoče, kar hočemo mi. On reče, kar Dunaj le misli. Ali če citiramo male Trumpove populizme z besedami: »Pomislite! Pamet v roke!« Populisti v svoji drži vztrajajo za vsako ceno, toda ko pridejo na oblast, jih tako ali drugače čaka polom. Na oblasti ljudi polarizirajo in pripravljajo na zadnji apokaliptični spopad. Njihov namen je okupirati državo. Primer sta Madžarska in Poljska. Zanje je značilen množični klientelizem. Populisti so nepopustljivi do nevladnih organizacij, ki jih kritizirajo.

Avtor se proti koncu dela vpraša, kako pristopiti k populistom. Ugotovi, da stvar ni enostavna, kajti privlačnost populizma »požigajo prelomljene obljube demokracije«. V demokraciji je večini omogočeno, da pooblasti predstavnike, ti pa lahko še kako razočarajo, populizem se dela, da noben ukrep njegove vlade ni sporen, ker je tako hotelo »ljudstvo«. Primer je Vladimir Putin. Toda prav pri Rusiji je postalo očitno spoznanje, da široko zastavljen strankarski sistem ni bil zmožen opravljati svoje funkcije, in pokazalo se je, da je populizem močan tam, kjer je šibak strankarski sistem.

Avtor se končno vpraša po alternativah. Vključiti izključene iz družbenega odločanja je eden od odgovorov. Potrebna bo nova družbena pogodba.