Tiskane izdaje
Avtofikcija je zadnje čase popularen žanr. Spomnimo se samo norveškega avtorja Karla Oveja Knausgårda in njegovega romana epskih dimenzij Moj boj, ki je z več tisoč stranmi in nenavadno iskrenostjo pretresel literarni svet, še bolj pa pisateljeve sorodnike. Še en tovrsten roman, ki raziskuje odnos med jazom in fikcijo, je izšel nedavno pri Cankarjevi založbi.
Mehiška avtorica Guadalupe Nettel v romanu Telo, v katerem sem se rodila opiše svoje odraščanje v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Najprej ni imela namena napisati avtobiografije ali memoarja, sploh ni imela namena pisati o sebi, je povedala. Spodbuda za pisanje je prišla od zunaj. Neka revija jo je namreč povabila, naj napiše nekaj o svojem otroštvu.
Ker je ravno rodila prvega otroka, je bila prave volje za razmišljanje o lastni preteklosti. Preplavili so jo spomini na sedemdeseta, na čas hipijevstva, komun in progresivnih, kasneje pa razpadlih družin, kot je bila njena. Ko je tekst narasel, se je odločila, da ga bo obravnavala kot roman. Hkrati se je odločila, da bo napisala samo tisto, kar se je po njenem v resnici zgodilo.
Nezanesljivost spomina
Pripoved naj bi torej temeljila na resničnosti, kot jo ima pisateljica v spominu. Čeprav se hkrati zaveda nezanesljivosti spomina. Ko pišeš po spominu, pišeš fikcijo, je prepričana Guadalupe Nettel, pišeš o nečem, kar se je morda zgodilo. Njena knjiga je zanjo resnica, za njenega brata in starše pa morda samo kupček laži, je povedala v intervjuju. Pisanje o sebi jo je privedlo do spoznanja o hlapljivosti človeške eksistence – smo samo kupček breztelesnih spominov, ki so nepreverljivi in podvrženi nešteto možnim interpretacijam.
Njeni spomini segajo od Ciudada de Méxica do Aix-en-Provencea na jugu Francije, časovno pa od zgodnjega otroštva do približno šestnajstega leta. Njeno odraščanje zaznamuje telesna hiba, s katero se je rodila, bela pega na roženici. Kot otrok mora vsak dan izvajati očesno telovadbo in nositi prevezo. Še najtežje se z njeno hibo sprijazni mati, ki se neznansko trudi, da bi jo popravila, spravila v red.
Ko začne deklica hoditi v šolo, ji počasi postane jasno, da ji pripada vloga odrinjenke, obstranke. Sedemdeseta in osemdeseta so bila buren čas, poln družbenih, političnih in seksualnih pretresov. Hipijevsko gibanje in spolna revolucija pripeljeta do tega, da začneta njena liberalno usmerjena starša prakticirati odprto razmerje, kar privede do ločitve. Varno družinsko gnezdo razpade, od tu naprej čakajo pripovedovalko bolj negotovi in turbulentni časi.
Med drugim nekaj časa z mamo in bratom živi v komuni, še posebej temen in zamegljen pa je čas, ko zanju z bratom, medtem ko mama dela doktorat v Franciji, skrbi babica. Otroka, vajena svobodnjaške vzgoje, se naenkrat znajdeta v čudaškem babičinem svetu, kar je zanju velik stres. V tem času vstopi pripovedovalka v puberteto in začne se njeno uporništvo. Čez nekaj časa se otroka sicer pridružita materi v Franciji, vendar za pripovedovalko to pomeni, da se znova znajde v vlogi obstranke in da se mora znova boriti za svoj prostor v družbi.
Poleg tega njen oče izgine in šele sčasoma se pokaže, da je v zaporu. Sledi vrnitev v Mehiko, spet življenje z babico, pripoved pa se konča z materinim vztrajanjem pri transplantaciji roženice, kar se na koncu ne zgodi. Tu se pokaže pripovedovalkin konfliktni odnos z materjo, ki je prej samo nakazan. Na splošno se zdi, da je pripovedovalkino otroštvo kaotično in zaznamovano s časom, a v resnici niti ni tako neobičajno, saj je vsako otroštvo posejano s travmatičnimi trenutki. Vsekakor pa je bilo tako, da je oblikovalo pisateljico.
Izpoved psihoterapevtki
V knjigi prepoznamo številne realne dogodke, denimo potres v mehiškem glavnem mestu leta 1985, begunce, ki so pribežali v Mehiko iz Čila zaradi Pinochetovega državnega udara, in podobno. Guadalupe Nettel spretno prepleta širši kontekst z lastnim mikro svetom.
Celotna izpoved je namenjena psihoterapevtki, doktorici Sazlavski. Roman je namreč monolog, izpoved prvoosebne pripovedovalke na psihoterapevtskem kavču. Psihoanaliza je tako v resnici prepuščena bralcu, on mora razbrati in interpretirati, kaj se v resnici dogaja. Ker ni oprijemališča zunaj pripovedovalkine pripovedi, seveda bralec ne ve, koliko lahko zaupa pripovedovalki.
Prevladujoči temi v romanu sta obstranskost in vid. Pripovedovalka se nenehno sooča z vprašanjem, kako kljub telesni hibi biti normalen, sprejet, kako pripadati. Večino časa poskuša preživeti tako, da okoli sebe gradi oklep, kasneje pa postane pisanje povračilo za obstranstvo. Vid je glavni motiv pisanja Guadalupe Nettel tudi zato, ker se ji zaradi očesne motnje odpre notranji vid, sposobnost videti ljudi in odnose med njimi.
Roman je tudi pripovedovalkin poskus sprijaznjenja z lastnim telesom. Proti koncu pripovedovalka pravi: »Končno, po dolgem potovanju, sem se odločila, da bom živela v telesu, v katerem sem se rodila, skupaj z vsemi njegovimi posebnostmi.«
Kratkoprozna avtorica
V spremni besedi prevajalka romana Veronika Rot zapiše, da se je Guadalupe Nettel rodila leta 1973, roman, ki ga imamo zdaj v slovenščini, pa je v originalu izšel leta 2011. Poleg tega romana ima pisateljica v opusu še štiri kratkoprozne zbirke in en roman. Piše v španščini in francoščini, v kateri je napisala eno kratkoprozno zbirko in literarnokritiške prispevke.
Za zbirko zgodb Cvetni lističi in druge nelagodne zgodbe je leta 2007 prejela mehiško nacionalno književno nagrado Gilberta Owna, leto kasneje pa tudi nagrado Antonina Artauda. Zgodbe iz te zbirke, pa še nekaj drugih, so z naslovom Bodljikave zgodbe leta 2009 izšle v slovenskem prevodu pri založbi LUD Literatura. Pri tej založbi je lani izšla tudi zbirka Zakonsko življenje zlatih ribic, za katero je prejela nagrado za najboljšo kratkoprozno knjigo Ribera del Duero, zapiše prevajalka Veronika Rot.
