Preživel holokavst in občudoval Nemčijo

Umrl je Imre Kertész: Nacistično taborišče je močno zaznamovalo celoten opus Nobelovega nagrajenca.

čet, 31.03.2016, 10:40

Preživel je Auschwitz­ in Buchen­wald in v svojih ­romanih opisoval strahote­ v koncentracijskih taboriščih.­ Madžarski pisatelj Imre Kertész,ki je leta 2002 dobil­ ­Nobelovo nagrado, je umrl pri 87 letih po dolgi in težki bolezni.

Imre Kertész se je rodil v Budimpešti leta 1929 v meščanski židov­ski družini. Pri štirinajstih letih so ga odpeljali v koncentracijsko taborišče Auschwitz in zatem v Buchenwald. Traume, ki jih je preživel med holokavstom, je pretočil v literaturo.

Taborišče je močno zaznamovalo njegov celotni opus, od njegovega prvega romana Brezusodnost, objavljenega leta 1975, ki ga je pisal trinajst let. Sam je nekoč izjavil: »Kadarkoli razmišljam o novem romanu, vedno najprej pomislim na Auschwitz.«

Založniki so ga zavračali

Z objavo prvenca je imel veliko težav. Založniki so ga drug za drugim zavračali in ko so delo leta 1975 vendarle objavili, ga je pričakal javni molk. Brezusodnost je bila deležna kritiške in javne pozornosti šele leta 1985, ko so jo ponovno izdali. Po tem romanu, ki velja za eno najpomembnejših del o holokavstu, so leta 2005 posneli film. Njegova dela so vzbudila mednarodno pozornost šele v devetdesetih letih, po zamenjavi režima na Madžarskem, a je avtor kljub prevodom v nekatere tuje jezike ostal razmeroma neznan, zato je bilo veliko presenečenje, ko so mu podelili Nobelovo nagrado.

Prvencu sta sledila romana ­Fiasko (1988) in Kadiš za nerojenega otroka (1990), skupaj sestavljajo trilogijo z avtobiografsko podlago. V slovenščini lahko beremo prvi in zadnji del trilogije, ki ju je prevedel Jože Hradil. Protagonist vseh treh je ista oseba. V prvem delu je to še deček, v drugem pisatelj srednjih let, ki je preživel holokavst in ne more izdati knjige, tretji del pa govori o njegovi zavrnitvi, da bi dobil otroka v svetu, ki je ustvaril in ­dovolil holokavst.

Poleg romanov je Kertész napisal knjigo fiktivne dnevniške proze, ki zajema obdobje od leta 1991 do 1995 in v kateri avtor v obliki notranjega monologa premišlja o času, v katerem živi. V devetdesetih letih je objavil več del kot v vsem prejšnjem obdobju, odtlej je tudi več nastopal v javnosti in svoja predavanja izdal v esejističnih zbirkah Holokavst kot kultura, Trenutki tišine, medtem ko strelski vod polni orožje in Izgnani jezik.

Usodna Brezusodnost

Njegov najpomembnejši roman je prav prvi, Brezusodnost, ki obravnava mučno temo holokavsta, in to iz prve roke. Avtor opisuje svoje dni v taborišču z dokumentaristično natančnostjo: vso umazanijo, bolezen in mraz, neznosno žejo v deportacijskem vagonu in nenehen občutek lakote v taborišču kakor tudi neprekinjeno utrujenost, neprespanost. Vse to je prežeto z različnimi vrstami psihične ­torture in poniževanja.

Prvoosebni pripovedovalec je petnajstletni deček, ki dobesedno zamenja šolske klopi s taboriščnim hangarjem, obdanim z bodečo žico. Prav zato doživlja koncentracijsko taborišče kakor šolo, s tem, ko se prilagaja novim situacijam ter pripravljeno in odprto sprejema vsak nov dan.

Na lastni koži se vsak dan uči in spoznava nove stvari, na primer to, da se pri delitvi juhe ni treba riniti naprej, temveč je bolje ostati med zadnjimi v vrsti, ko bodo zajemali jed z dna posode, kjer je najbolj gosta. Tako odkriva tudi svoje do takrat neznane značajske lastnosti, kot sta egoizem in osredotočenost izključno na samega sebe, kar je v razmerah nenehnega boja za preživetje v taborišču, žal, razumljivo.

Deček se ne zaveda povsem, kaj ga je doletelo, in sprejema nove razmere brez globljega razglabljanja o vzrokih za svoj položaj, nove okoliščine sprejema z otroško naivnostjo (občuduje celo lepoto nacistične uniforme) in se tako lažje prilagaja kruti logiki koncentracijskega taborišča. Tako se nezavedno in po naključju izogiba živčnemu razkroju in ohranja psihično stabilnost. Najbolj ganljivi deli romana so tisti, ki pokažejo, da tudi v najbolj groznih trenutkih življenja prav človekov duh vztraja do konca in omogoča človeku, da preživi tudi najtežje preizkušnje.

Pisal je tudi za gledališče in prevajal knjige, predvsem dela Huga von Hofmannsthala, Eliasa ­Canettija, Josepha Rotha, Arthurja Schnitzlerja, Friedricha Nietzscheja, Sigmunda Freuda in Ludwiga ­Wittgensteina.

Politične izjave

Imre Kertész je vzbujal pozornost tudi s političnimi izjavami, s katerimi je neredko vznemirjal javnost, kot na primer lani, ko je dejal: »Evropa bo kmalu propadla zaradi svojega dosedanjega liberalizma, ki se je pokazal za otročjega in samomorilskega. Evropa je proizvedla Hitlerja, po Hitlerju pa je celina ostala brez argumentov: vrata so na stežaj odprta za islam, Evropa si ne upa več govoriti o rasi in religiji, islam pa pozna samo jezik sovraštva do drugih ras in religij.«

Ironija je, da je postal Kertész širše znan po tem, ko so bili njegovi romani objavljeni v nemščini, in da je dolgo pričakovano priznanje prišlo prav iz Nemčije, v kateri je preživel holokavst. Sam v tem ni videl protislovja, nasprotno, Nemčija je bila zanj država kulture. Kot fant je navdušeno prebiral knjige Kanta, Nietzscheja, Thomasa Manna. »Svojo celotno izobrazbo sem dobil v nemščini,« je dejal v enem od intervjujev.

V devetdesetih se je preselil v Berlin, kjer je ostal dvanajst let. Svoj arhiv je zapustil berlinski Akademiji umetnosti in odločitev za nemško ustanovo pojasnil z besedami, da ga v Nemčiji bolje razumejo kot na Madžarskem. Nemške oblasti so jo ocenile kot gesto »zaupanja in sprave«. Njegov arhiv obsega rokopise romanov, zapiske, eseje, govore in korespondenco z založbami, časopisi in ­ustanovami.

Z ženo sta se vrnila v domovino leta 2012, ko je zbolel za Parkinsonovo boleznijo.


Prijavi sovražni govor