Tiskane izdaje
Umrl je prekmurski pesnik in pisatelj Milan Vincetič. Po študiju na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral iz slovenistike, je najprej poučeval kot profesor na srednji kmetijski šoli v Murski Soboti in bil vzporedno urednik revije Separatio.
Kasneje je bil urednik na Pomurski založbi, urednik za liriko pri Sodobnosti in urednik za literaturo pri reviji Mentor. Na Srednji poklicni in tehniški šoli v Murski Soboti je do smrti deloval kot profesor slovenščine.
Slog pisanja ga je uvrstil v modernizem in postmodernizem, ki ga je v svojih pesniških zbirkah – Stajankah, Kalendah, Pristavah, Vidkah, Retušah, Balti in drugih – izražal samosvoje, poleg poezije pa je pisal tudi kratke zgodbe, romane in radijske igre. Objavljal je tudi recenzije v Delovih Književnih listih.
Oživil prekmursko književnost
Izdal je dve knjigi pripovedi za otroke, tako v knjižni slovenščini kot prekmurščini, da bi s tem oživil prekmursko književnost. Pri pisanju so ga zanimali davni zgodovinski časi, v katerih se prepletata zgodovina in mit. Oživljanje minulega sveta je predstavil s preobrati od nežne h grobi govorici, od slikanja detaljov k širokim razgledom, v pesmih pa je raziskoval zvok in iskal nove pomene besed.
Njegove pesniške zbirke so prevedene v francoščino, finščino, hrvaščino, makedonščino in madžarščino, angažiral pa se je tudi kot avtor knjižnih ocen in esejev.
»Navajeni smo že, da v poeziji Milana Vincetiča ni vse tako preprosto in enopomensko, kot se zdi na prvi pogled. Čeprav so njegove pesmi kratke, jasno zarisane in je motiv lepo podan, se rado zgodi, da nam po prvem branju ni vse čisto razumljivo. Vedno se nekaj izmakne in od nas terja, da se potrudimo malo bolje ter prebrane vrstice natančneje pogledamo,« je v recenziji njegove zbirke Kalende, objavljene lani, v Delovih Književnih listih zapisal kritik Igor Divjak.
O starejši, leta 2014 objavljeni zbirki Pristave pa je Peter Kolšek, prav tako v Književnih listih, v recenziji zapisal: »Pesmi Milana Vincetiča so natančni jezikovni objekti, filigransko izdelane rezbarije; visoka umetna obrt, ki jo je mojster že zdavnaj usvojil, zdaj pa jo vsako ustvarjalno sezono, se pravi za vsako novo pesniško zbirko, dodatno mojstri.
Seveda lahko in moramo govoriti o vsaki zbirki posebej, toda celoten Vincetičev pesniški opus je zdaj že dovolj obsežen − Pristave so trinajsta zbirka −, da lahko v njem vidimo načrt, ki ne raste v višino kot arhitekturna konstrukcija, ampak bolj spominja na urejeno pokrajino slik ali skulptur, likovnih podob torej.«
